Za glavnega negativnega junaka v zgodbi ali za žrtev ali morda za edinega preživelega? Glavni negativni junak celotne zgodbe se je pretihotapil do konca, ne da bi se mu skrivil las na glavi, tožilki Hrastarjevi ni uspelo dokazati niti nevestnega dela v službi. Četudi ni minister tisočerih talentov sodeloval v domnevnih delitvah provizij, ki že dobro leto zaposlujejo ljubljansko sodišče, je sodeloval pri poslu, iz katerega izvirajo sumljive provizije. In četudi ne bi vedel, da se je vse to dogajalo, bi moral biti politično mrtev zaradi nerealnega načrtovanja ob nakupu. A položaj stvari v Sloveniji je tak, da so vsi iz zgodbe, ki je dodobra zaposlovala predvsem prejšnjo vlado, zapleteno v lepljivo mrežo orožarskega posla, ponovno vzniknili na vrh, da bi lahko danes državni proračun "reševali" z "brezkompromisno prekinitvijo pogodbe".

Med vsem tem napetim filmom, ki se je od vsega začetka gibal med "court" dramo in junaškim reševanjem nasedle naložbe, so gledalci pozabili na edino žrtev zgodbe: vojsko. Oklepnikov si ni želela vojska, odločitev o njihovem nakupu je sprejela politika, ki je morala izpolniti svojo obljubo o srednji bataljonski skupini, ki bi lahko v okviru zveze Nato delala red po svetu. Ko je bila vojska soočena z dejstvom, da bo dobila 130 in še nekaj oklepnikov, tudi ni nihče upošteval strokovnih nasvetov, kaj natančno potrebujejo in kakšno oborožitev naj ima. V pisarnah na Kardeljevi ploščadi je nastal peklenski načrt, s katerim je minister tisočerih talentov v obljubljenih 273 milijonov evrov stlačil vseh 136 oklepnikov, veliko večino impotentnih. Zdaj ima vojska - ves ta čas prikazovana kot požrešna falanga na orožje mahnjenih testosteronskih uniformirancev, ki zažira v socialno državo - 30 oklepnikov, iz katerih ne more sestaviti srednje bataljonske skupine. Pravzaprav ne more sestaviti ničesar, kar ne bi mogla sestaviti, še preden so politično ozračje onesnažili z zgodbo, ki je 6 let zaposlovala politiko, sodstvo in javnost.

Po "uspešni prekinitvi pogodbe" ni jasno le, zakaj pri hudiču je Patria privolila v prekinitev pogodbe, v kateri je bila tudi zaradi nedokazanega podkupovanja v neprimerno boljšem položaju kot Slovenija. Odgovoru, ki ga je ponudil finski proizvajalec, da "razumejo" ekonomsko situacijo, je namreč težko verjeti. Še posebno ker prihaja od proizvajalcev vojaške opreme, torej iz grozda, ki je lani naredil za več kot 70 milijard evrov prometa s prodajo orožja, tudi ali predvsem državam, ki so drsele v recesijo. Da o kupcih iz držav, ki stežka nahranijo svoje ljudi, sploh ne izgubljamo besed. Socialni čut torej nikakor ni skupni identifikator vojaške industrije. Tako bomo imeli na dvoriščih in v garažah Slovenske vojske 30 oklepnikov, do resnice, kdo si je ob tem napolnil žepe in kaj se je premaknilo v glavah finskih orožarjev, pa bomo prišli precej teže kot oklepnik na vrh 45-stopinjskega klanca.

Svaruni, kakor smo nadeli ime temu nesrečnemu osemkolesniku, niso žrtev tega filma, kjer zmagujejo slabi fantje, in gospodarske krize. Svaruni so le simbol orožarskih poslov pri nas. Poslov, ki se začnejo v megli sumničenj in končajo brez epiloga. Poslov, kjer na koncu vedno najkrajše potegne vojska.