Damjan Remškar

A podočnjaki na njegovem obrazu in krvave oči ter utrujen glas izdajajo, da je za reševalca pravzaprav vsaka delovna ura težka.

V bistvu je. Ta teden je kar pestro...

Nekaj intervencij in nekaj oživljanj. Zgodila se je prometna nesreča, kjer je bilo devet poškodovanih. Vsako noč ta teden smo imeli precej prevozov bolnikov, ki sicer niso vsi življenjsko ogroženi, so pa nepokretni.

Že zaradi biološkega ritma je podnevi lažje.

Ponoči ni ekip. Reševalci se šalimo, da je to tako, kot da je vsako noč polna luna.

Ponoči so v Ljubljani samo štiri ekipe, podnevi jih je včasih tudi devet. Res je, da je podnevi več dela. Ampak kar koli se ponoči zgodi, nastane problem.

Nekako shajamo. Vsako leto je 10 odstotkov več intervencij in je vse težje, ampak z uporabo informacijske tehnologije gre. V dispečerski službi imajo sistem sledenja vozil, nadzor vozil, tako da lahko v vsakem trenutku vidijo, kje je vozilo in ali ima prižgane luči ali ne. S tem se je izkoriščenost ekip izboljšala, čas vožnje pa skrajšal, saj na kraj nesreče dispečerji pošljejo najbližje prosto vozilo. Pogosto ljudje vprašajo, ali kdaj prižgem lučke, da ne stojim v gneči, ko grem na malico. Povem jim, da to preprosto ni mogoče, ker se v sistemu vidi, da zlorabljaš vozilo. Če te tehnologije ne bi imeli, bi že zdavnaj zmanjkalo vozil na terenu.

Ja, se. Ob večjih prireditvah, kjer je veliko vinjenih oseb in kjer ne zagotovijo zadostne zdravstvene oskrbe na licu mesta, potem pa kličejo 112.

Kličejo okoliške reševalne službe, v Kranj, Domžale.

V zadnjem času smo se pravzaprav kar okrepili kadrovsko. Po številu in po izobrazbeni strukturi. Mislim, da smo eden redkih oddelkov v kliničnem centru, kjer kljub prepovedi zaposlovanja v javni upravi še zaposlujejo. Je pa včasih problem dobiti ljudi, primerne kandidate za zaposlitev.

Tudi, seveda. Ampak danes gre marsikdo v službo zato, da gre v službo. Tukaj pridemo v službo delat. Smo edina reševalna postaja v Sloveniji, kjer sploh ni postelj.

Vključno z mano je na reševalni postaji 35 ljudi dlje kot deset let, skupaj pa nas je zaposlenih 103. Ostali so prišli in odšli. Fluktuacija ljudi je zelo velika.

Večkrat pridemo na kraj nesreče prepozno. Težko ocenim, kolikokrat. Ogromno je samomorov, skokov pod vlak, pa prometnih nesreč, močnih infarktov, ko ne moremo nič več storiti. Vsak, ki se ga ne začne oživljati takoj, ima vsako minuto 10 odstotkov manj možnosti za preživetje. Če nihče nič ne naredi pred našim prihodom, skoraj ni več možnosti. Oživljanje in ustavitev hudih krvavitvah sta osnovni stvari, ki bi ju moral znati vsak, saj rešita življenje. Spomnim se gospe, ki je nesla kozarec kumaric in je padla po stopnicah. Steklo se ji je zapičilo v arterijo v predelu dimelj. Čeprav so bili reševalci v nekaj minutah tam, je izkrvavela, saj ji medtem ni nihče s pritiskom ustavljal krvavitve. Pa je bilo to vse, kar bi bilo treba storiti, da bi jo rešili.

Stanje se sicer izboljšuje, ampak zelo počasi, prepočasi. Rdeči križ je s skrito kamero posnel to pripravljenost. Na Čevljarskem mostu je človek simuliral napad in se zgrudil po tleh. Čeprav je mimo njega hodila gruča ljudi, so se prvi ustavili šele po treh minutah in pol! Bili so nizozemski turisti. Treba bi bilo še več poudarjati, kako zelo pomembno je oživljanje. Ogromno je možnosti, tudi brezplačno, obnoviti znanje prve pomoči. Denimo študenti medicinske fakultete so imeli brezplačne tečaje prve pomoči. S tem znanjem bi rešili precej več življenj.

Bom, ker vem, da sem naredil vse, kar sem znal, in vse, kar je bilo v moji moči, četudi se potem ni vse izšlo. Včasih je težko. So situacije, ki se te dotaknejo bolj kot druge. Nekaj najhujšega je, če greš iskat koga od družinskih članov, prijatelje in otroke. Otroci... to se vsakega dotakne. Ko imaš svoje otroke, pa si še bolj občutljiv na to. Spomnim se tudi znanke, ki je bila udeležena v prometni nesreči. Vrglo jo je ven iz avtomobila. V temi, ko sem prispel na kraj nesreče, je nisem takoj opazil, je pa ona videla mene, me prepoznala in klicala: »Damjan, pomagaj!« (Premolkne.) Ampak na srečo si je opomogla.

Tega dela se ne moreš nikoli povsem navaditi. Prepričan sem, da bo na vsakem izmed nas pustilo posledice, ki se bodo odrazile prej ali slej. Starejši kolegi se spomnijo posameznih primerov izpred 30 let, ki so se jih tako dotaknili, da jih spremljajo še danes. Posamezni trenutki se nam tako zelo vtisnejo v spomin. Točno veš, kje si bil in kdaj, kaj se je zgodilo... To nosiš s sabo. Še vedno se spomnim 10 let starega fanta, ki se je obesil. In... (Tišina.) In ko zdaj razmišljam o njem, še vedno vidim tiste njegove oči, ko smo ga oživljali.

Ne redno. Denimo starejša kolega, ki sta bila že marsičesa navajena, sta oživljala otroka, ki ga je oče povozil na dvorišču. Ni ga videl, ko je šel z avtomobilom vzvratno in ga je pritisnil ob steno. Ta dogodek se je kolegov tako dotaknil, da sta se potem oba odločila za psihološko pomoč.

To je bilo, še preden je bila zadeva sistemsko urejena. Mi je pa pomagalo, da smo se v kolektivu pogovarjali o tem, da sem dal to ven iz sebe. Težko je, če imaš nikogar, ki bi mu te težke stvari povedal, in nikogar, ki bi te razumel.

Ja, manj občutljiv sem. Ker veliko gledam umrle, sem smrt začel sprejemati kot nekaj vsakdanjega. Ko gledam starejše, ki umrejo doma, ne čutim nič posebnega, ker jih nisem poznal. Ni mi vseeno, a ne razmišljam o tem. Ni pa več tako, da bi me »preganjali«. Na začetku je še bilo, zdaj pa ne več.

Mislim, da sem začel bolj ceniti življenje. Pa uporabo varnostnega sedeža in varnostnega pasu. Moja hčerka se sploh več ne pelje, če ni pripeta. Tudi žena ne. Opozarjava se: »Pripni se!« Brez čelade ne gremo na kolo. Spomnim se znanca, zdravnika, ki se je čisto počasi peljal na motorju, morda s hitrostjo 5 km/h, a ni imel čelade zapete. Ko ga je zadel avtomobil in je padel, se mu je čelada snela in je z glavo udaril ob robnik in izkrvavel v treh minutah. Če bi imel čelado zapeto, bi bila ta malo opraskana.

Na začetku razmišljaš o čisto drugih stvareh. Mlad si, neizkušen, strah te je in se zato bolj obremenjuješ sam s sabo. Sprašuješ se, ali imaš dovolj znanja, ali boš vse prav naredil. Vsaj pet let potrebuješ, da se navadiš, dobiš potrebno kilometrino in postaneš bolj samozavesten. Iz svojih prvih intervencij se spomnim zgolj svojega strahu.

Da, velikokrat. Neka punca je skočila iz petega nadstropja. Mislil sem si, da je mrtva, ko sem se peljal na kraj nesreče. Pa je imela le počeno kost na zapestju.

Ja, so. Imel sem nekaj porodov na terenu. Dober občutek je, ko vem, da je nekdo preživel zaradi mene. Vesel sem, da imam dobre sodelavce in da imamo dobre odnose. Zdaj imamo teden odprtih vrat in smo tukaj neprestano, čeprav nam je bilo na začetku jasno, da ni denarja in ne bomo plačani za to. Vsi smo tukaj v svojem prostem času.