A to še ni bilo nobeno razodetje. Tudi s samim filmom je bilo namreč tako, da o njem še največji cinefili in zagnani obiskovalci festivalov niso kaj dosti vedeli. A je bila dvorana vseeno tako zasedena, da sem komaj staknil sedež. In to prav dvorana, v kateri je lahko gledalca, če je vanjo zašel med letom, obšel občutek horror vacui, tako je bila prazna. In prav v tem, torej tem kontrastu med običajno praznino neke ljubljanske kinodvorane med letom in njeno polno zasedenostjo v času Liffa, je bilo razodetje: ta festival lahko napolni kinodvorano tudi s filmom, ki ne le nima nobenega atributa hollywoodskega hita, marveč prihaja iz popolnoma neznane kinematografije. Je mogoče, da je Liffe postal močnejši ali privlačnejši od samih filmov, ki jih prikazuje?

Naj omenim še primera iz malo poznejše edicije Liffa. Oba sta iz kina Komuna. Ko je bil tam prikazan belgijski film Ex bobnar, je ta »šašava«, objestna in na koncu še krvava komedija o nekem pank bendu napolnila dvorano z mladim občinstvom, ki je verjetno že vedelo (vsaj približno), kakšen film je prišlo gledat. Povsem drugačno oziroma starejše občinstvo pa je sedelo v dvorani, ko je bil na sporedu čisto drugačen film, namreč francoski Razred Laurenta Canteta, odličen film o težavnosti učiteljskega poklica na rasno mešani srednji šoli v Parizu. Če so bili na projekciji belgijskega filma gledalci, starejši od dvajset let, le redke izjeme, pa je bilo občinstvo Razreda že bolj učiteljske starosti. Skratka, Liffe zmore napolniti kino z različnim občinstvom in celo znova odpreti vrata sicer že zaprte kinodvorane (kino Komuna je bil tedaj že celo leto zaprt).

Popolna prevlada Hollywooda

Toda prav kakor se Ljubljanski mednarodni filmski festival ni že od zmeraj kitil z mednarodno kratico Liffe, tudi njegova vloga in učinek nista bila vselej ista. Tudi filmski festivali imajo svoje zgodovinske kontekste. Enkrat ob koncu devetdesetih let je Slovenijo obiskal predstavnik francoske družbe Unifrance, zadolžen za raziskavo srednje- in vzhodnoevropskega kinematografskega trga, in ugotovil, da so med vsemi srednje- in vzhodnoevropskimi državami prav slovenska kinematografska platna najbolj preplavljena s hollywoodskimi filmi (leta 1998 na primer so v slovenskih kinih prikazali samo pet nehollywoodskih filmov od skupno 113 prikazanih). Da, takšna je v devetdesetih letih (oziroma takoj po osamosvojitvi) postala slovenska kinematografska realnost. Pravzaprav niti ne vsa slovenska, saj je bilo v deželi kot posledica videopiratstva v osemdesetih letih vse manj kinematografov, kot predvsem ljubljanska: dobro polovico kinoblagajniškega iztržka v Sloveniji so pobrali ljubljanski kinematografi, ki so imeli tudi več kot polovico (tj. nekaj nad milijon) gledalcev na leto. Takšna kinematografska realnost s popolno prevlado hollywoodskega filma, ki je torej obstajala že pred odprtjem Koloseja leta 2001, je bila tudi glavni razlog, da se je sredi devetdesetih let v Ljubljani začel Festival art filma (FAF). Kar je bil sicer malo zgrešen naslov, a ne toliko zato, ker prav vsi »nehollywoodski« filmi niso bili ravno »art«, kakor pa zato, ker je bil FAF zasnovan kot »festival festivalov«, se pravi, da je izbiral filme, ki so bili že »preverjeni« na drugih mednarodnih festivalih (ta festivalski koncept se je obdržal do danes). A naj so bili »art« ali ne, veliko filmov je bilo prav odličnih – in to ne le tistih, okrašenih z zlatimi palmami, levi in medvedi –, pa vendar jih v ljubljanskih kinih nikoli ne bi videli; kakor iz rednega kinematografskega sporeda tudi nikoli ne bi izvedeli, da razen ameriške obstajajo še druge nacionalne kinematografije, kaj šele tako »eksotične«, kot je kirgiška. In že dejstvo, da je leta 1999 na ljubljanskem festivalu osvojil nagrado občinstva prav kirgiški Deseti brat, tudi priča, da »misija« Festivala art filma le ni bila tako »nemogoča«. Res pa je, da se je ta že dve leti prej (torej 1997) preimenoval v Ljubljanski mednarodni filmski festival, verjetno tudi zaradi svoje kratice FAF, ki je nekaterim vzbujala spolne konotacije.

V drugi polovici devetdesetih let so slovenski filmi začeli potovati po mednarodnih festivalih, a so tudi na ljubljanskem znali izzvati »vznemirjenje«. Najprej Felix, a ta bolj s tem, ker je režiser Božo Šprajc zagrozil, da bo film zaradi finančnih in koprodukcijskih težav, ki jih je imel z njim, javno zažgal. Potem Tu pa tam, »divje amaterski« film Mitje Okorna, ki ga je tedanja direktorica Liffa Jelka Stergel uvrstila v festivalski program, potem ko ga je selekcija slovenskega festivala izločila. In Cvitkovičev Odgrobadogroba, doslej edini slovenski film, ki je prejel liffovsko nagrado vodomec. Na letošnjem Liffu utegne »izzvati vznemirjenje« odličen dokumentarec Jaz sem Janez Janša.

Svetovno omrežje festivalov

Leta 2004 je Liffe dosegel rekordni obisk 50.000 gledalcev, ki se mu potem z leti ni kaj dosti zmanjševal, kar pomeni, da se je ta festival, ki mu je Laibach že zaigral svojo himno Life Is Life, uveljavil kot eden najprivlačnejših kulturnih dogodkov v mestu. Tako se je že močno približal vlogi velikih mednarodnih filmskih festivalov, ki so postali pomemben dejavnik kulturnega turizma. Toda ti festivali so postali tudi, če ne predvsem mogočna sila kinematografskega biznisa. Vse več je filmov, ki imajo večjo in uspešnejšo festivalsko kariero od kinematografske, in takih, ki brez obeska kakšne festivalske nagrade sploh ne morejo priti ne v kino ne na televizijo. Razvilo se je svetovno omrežje festivalov, ki je že globalnejše od hollywoodskega filma. Iz »nasprotnika« Hollywoodu se je torej to omrežje razvilo v enakovredno kinematografsko silo, ki s svojimi selekcijami, nagradami in priznanji pošilja v obtok vse več »neameriških« in nehollywoodskih filmov, ti pa vse bolj polnijo tako art kinodvorane kot evropske, avstralske, kanadske in celo ameriške multiplekse. In celo ameriški neodvisni filmarji in producenti dobivajo dostop do kinematografskega trga zgolj po zaslugi festivalov.

Vloga Liffa pa je še vedno predvsem ta, da prikazuje filme, ki jih brez festivalske institucije v kinu ne bi videli. Res je, da so lahko ti filmi v festivalskih dneh napolnili tudi mestne kinodvorane, ki so (dokler so še obstajale) bile čez leto sicer bolj ali manj prazne, vendar je vprašanje, ali ni to bolj učinek same festivalske kot pa njihove estetske privlačnosti. Vse prepogosto se je namreč dogajalo, da je film, ki ga je festivalsko občinstvo izbralo za najboljšega, potem na rednem sporedu sameval v »standardno« napol prazni dvorani. In to tako v dvorani Kinodvora ali Cankarjevega doma, ki med letom prikazujeta nekatere »liffovske« filme, kot celo Koloseju, kjer pridejo na spored liffovske predpremiere. Vse torej kaže, kot da s koncem festivala mine tudi zanimanje za filme. In če je res tako, to samo potrjuje fenomen, da so festivali že postali »močnejši« od filmov, ki jih prikazujejo.