Če vse življenje opazuješ ptiče, pač ne moreš postati superagent britanske obveščevalne službe. Toda ko je Ian Fleming na svojem posestvu Goldeneye na Jamajki februarja 1952 začel pisati vohunski roman Casino Royale, si za svojega junaka, vohuna v službi Njenega veličanstva, ni mogel izmisliti drugega imena kot ravno James Bond.
"Ko sem pisal prvo knjigo o Bondu," je Fleming pojasnjeval pozneje, "sem hotel iz njega narediti skrajno pustega in nezanimivega moža, ki se mu stvari kar same dogajajo. In ko sem razmišljal, kako naj ga imenujem, se mi je James Bond zdelo najbolj pusto ime, kar sem jih kdaj slišal." Pravzaprav prebral, saj je imel Fleming, sam ljubitelj ptic, na knjižni polici Bondovo ornitološko knjigo. Pozneje se je tudi res srečal z Jamesom Bondom ornitologom, ki je menda s humorjem sprejel dejstvo, da je svoje ime "posodil" največjemu britanskemu vohunu vseh časov (šele v filmu Umri kdaj drugič, 2002, je James Bond razkril svoje "ornitološke korenine", ko je poziral kot opazovalec ptic).
Serija, polna superlativov
Flemingove knjige o Jamesu Bondu (Casino Royale, 1953, Live and Let Die, 1954, Moonraker, 1955, Diamonds Are Forever, 1956, From Russia with Love, 1957, Dr. No, 1958, Goldfinger, 1959) so bile v 50. letih prejšnjega stoletja uspešnice, toda "James Bond" se je pred pol stoletja, leta 1962, tako rekoč še tretjič rodil, ko se je pojavil film Dr. No. Ta je generiral bondijado, serijo (do danes) 22 filmov, v kateri ni bilo nič več tako kot v Flemingovi literaturi. Pa tudi v sami filmski seriji so se izmenjavali ne le režiserji, marveč se je sam James Bond doslej utelesil že v šestih različnih igralcih. Le producent je ostal isti. To je podjetje Eon Productions, ki sta ga ustanovila Američan Albert R. Broccoli in Kanadčan Harry Saltzman prav z namenom, da producira filme o Jamesu Bondu, medtem ko je njuna firma Danjaq odkupila avtorske pravice za adaptacijo bondovske literature. Harry Saltzman je leta 1975 svoje deleže v družbi Danjaq prodal ameriški družbi United Artists, ki je distribuirala Bondovo serijo, Albert Broccoli je leta 1996 umrl, toda podjetje Eon Productions je še vedno v lasti družine Broccoli, zlasti Albertove hčerke Barbare, in še vedno producira bondovske filme.
Tako so filmi o Jamesu Bondu postali najdaljša serija v zgodovini filma: bolj ali manj kontinuirano teče vse od leta 1962, z edinim daljšim odmorom v letih 1989-1995. Toda z Jamesom Bondom so sploh povezani sami superlativi, eden najpomembnejših pa je nedvomno ta, da je serija 22 filmov doslej pridelala pet milijard dolarjev (a vseeno ni najdonosnejša - prehitel jo je Harry Potter).
Od knjige do pop ikone
Toda James Bond je že pred prvim filmom v produkciji Eona prestopil literarne okvire. Ameriška TV-mreža CBS je namreč Ianu Flemingu plačala tisoč dolarjev, da je lahko ekranizirala njegov roman Casino Royale, in sicer kot epizodo serije Climax!. Tukaj je Bond (igral ga je Barry Nelson) postal ameriški agent, ki dela za "Combined Intelligence" in se bori proti sovjetskemu "zlikovcu", imenovanemu Le Chiffre (Peter Lorre). Flemingov roman Moonraker so leta 1956 v Južni Afriki predelali v radijsko igro, naslednje leto pa je v britanskem časopisu Daily Express začel izhajati strip po romanu Casino Royale (narisal ga je John McLusky, ki se mu je Flemingov Bond zdel preveč zastarel in mu je sklenil dati "bolj možate" poteze). Potem si je sam Ian Fleming zaželel filmske adaptacije kakšnega svojega romana: takrat slavnemu producentu siru Alexandru Kordi je predlagal adaptacijo Live and Let Die ali Moonrakerja. Ko si je ta premislil, je za producenta Kevina McCloryja celo že začel pisati scenarij James Bond, Secret Agent, ki naj bi ga režiral Alfred Hitchcock, Bonda pa bi igral Richard Burton, vendar sta oba odstopila. Šele potem nastopita Albert Broccoli in Harry Saltzman, ki sta Dr. Noja najprej ponujala hollywoodskim studiem (a je bil zanje "too British" in "too blatantly sexual"), nazadnje pa sta ga producirala sama za milijon dolarjev - in na kinoblagajnah jih je pobral 60 milijonov.
Po mnenju Christopherja Lindnerja, avtorja knjige James Bond Phenomenon: a Critical Reader (Manchester University Press, 2009), je za prvo popularizacijo Flemingovih romanov o Bondu največ naredil prav tisti strip, ki je celo leto izhajal v časopisu Daily Express (v dokaz navaja podatke o britanski nakladi Flemingovih knjig, ki je od 56.000 izvodov leta 1956 narasla do 240.000 izvodov leta 1958). Ta Daily Express pa je bil predvsem časopis britanskega "low middle class", kar Lindnerja navaja k tezi, da je bil prav ta britanski nižji srednji razred glavni potrošnik hladnovojne ideologije, kot so jo razširjali Flemingovi romani o Jamesu Bondu kot "eksemplaričnem predstavniku vrlin zahodnega kapitalizma, ki preganja in uničuje zlo vzhodnega komunizma" (v 50. letih so bili - z izjemo v romanu Diamonds Are Forever - vsi zlikovci v Flemingovih romanih v neposredni ali posredni službi Sovjetske zveze). Pri čemer se Lindnerjeva interpretacija sploh nima za levičarsko - takšno naj bi našli v eseju Michaela Denninga Licensed to Look, kjer je rečeno, da so Flemingovi romani "sokrivi za rasistično in seksistično kulturno politiko v 50. in zgodnjih 60. letih" ter da "razširjajo ideologijo potrošništva in turizma, ki sta postala povojna kulturna koda". Sicer pa levičarske interpretacije Jamesa Bonda vseeno niso bile tako vplivne, kot je bila strukturalistična analiza Umberta Eca, ki je v Flemingovih romanih opisovala "binarne opozicije" in odkrila različne žanrske modele.
Junak, ki je onkraj realizma
Toda že prvi bondovski film, torej Dr. No, je v režiji Terencea Younga vpeljal neko pomembno razliko v odnosu do Flemingove literature, čeprav ne toliko ideološko kot stilistično. Flemingovi romani so namreč vendarle napisani v stilu "zmernega" realizma, v filmu pa je vsakršni realizem zadnje, kar bi producenta, režiserja in scenografa zanimalo. Če je James Bond superjunak, mora biti tudi film poln samih "presežkov", od scenografskih umetelnosti v britanskem studiu Pinewood, tehnoloških gedžetov (in supersofisticiranih konstrukcij, namenjenih destrukciji sveta ali vsaj ZDA) do montažnih "inovacij", kot je izjemno hitra montaža Petra Hunta, ki naj bi gledalca preslepila za scenaristične "presežke" v neverjetnosti. Ali pa do takšnih detajlov, kot je bikini Ursule Andress, ki je zanetil zunajfilmsko modo bikinijev, ali avto Aston Martin, ki ga je vozil Bond, kar je prav tako ugodno vplivalo na prodajo teh avtomobilov.
Producenta sta v vlogi Jamesa Bonda najprej hotela videti Caryja Granta, potem Davida Nivena (ta je pozneje igral v parodiji Casino Royale), nazadnje pa je bil izbran dotlej precej neznani igralec Sean Connery (na njegovo izbiro naj bi vplivala producentova soproga Dana Broccoli, ki jo je pritegnila igralčeva "seksualna karizma"). Sean Connery, prva filmska inkarnacija Bonda, je nastopil v prvih petih filmih: Dr. No (Terence Young, 1962), Iz Rusije z ljubeznijo (Terence Young, 1963), Goldfinger (Guy Hamilton, 1964), Operacija Grom (Thunderball, T. Young, 1965) in Le dvakrat živiš (Lewis Gilbert, 1967), v enem, V službi njenega veličanstva (On Her Majesty's Secret Service, Peter Hunt, 1969), ga je zamenjal George Lazenby, potem pa je nastopil še v naslednjem, Diamanti so večni (1971). Nato ga je v Živi in pusti umreti (1973, oba v režiji Guya Hamiltona) zamenjal Roger Moore.
Mimogrede, v londonskem Barbicanu so 7. julija letos odprli razstavo 50 let Bondovega stila, kjer je na ogled vse od Bondovih avtomobilov, scenografij bondovskih filmov do takšnih rekvizitov, kot je z jeklom obrobljeni Oddjobov klobuk v Goldfingerju.