Vemo, da so bile v zgodovini slovenskega naroda ljudem dejansko povzročene krivice, ki so se več rodovom vtisnile v boleč spomin. Za generacijo naših prednikov je bila to tragična izguba Koroške, pozneje razkosanje domovine s strani okupatorjev. Mnoge krivice s tragičnimi posledicami smo si prizadejali tudi med seboj. Te še čakajo na medsebojno odpustitev, da bi se umaknile na obrobje življenja; in da se prekine njihova politizacija za današnje potrebe. Tragične dogodke so preživeli tudi drugi narodi in jih kasneje skušali popraviti: Francozi na primer so po štirih desetletjih, v devetnajstem stoletju, postavili spomenik sloge (La Concorde) na trgu, kjer je v času francoske revolucije delovala giljotina.
Vendar tu ne gre za pretresljiva dejstva in bolečine, ki so imeli tragične kolektivne posledice za ljudi, ampak za psihološko pretiran odziv, za pretirano iskanje krivde pri drugih. Ena takšnih slovenskih tem je polpreteklost, življenje v socializmu, zato se zdi vredno spomniti na gospodarske dosežke tega obdobja.
O pretirani kritiki socializma
V nepolnih petdesetih letih je Slovenija doživela popoln gospodarski preporod. Odpiranje novih delovnih mest je velik dosežek socializma. Proti koncu osemdesetih let smo imeli 860.000 zaposlenih, prejemnikov plač v krajih po vsej Sloveniji. Po življenjskem standardu, merjenem z BDP na prebivalca, smo sredi osemdesetih let dosegli 73 odstotkov ravni prebivalca Avstrije. Tako visoke zaposlenosti ni Slovenija nikoli več dosegla. Množična izguba delovnih mest po osamosvojitvi bo v slovenski zgodovini ostala zapisana kot eden velikih gospodarskih šokov, ki so prizadeli prebivalstvo.
Slovenija je imela ob koncu Kraljevine Jugoslavije polovico kmečkega prebivalstva, bila je agrarno prenaseljena in kmetijsko pasivna dežela – s preveč prebivalcev na kvadratni kilometer obdelovalnih površin. Po drugi svetovni vojni je prebivalstvo naraslo, vendar je konec osemdesetih let v kmetijstvu delalo le še dobrih 7 odstotkov ljudi. Hkrati se je povprečna samooskrba s kmetijskimi pridelki dvignila na skoraj 80 odstotkov: pri hmelju, piščancih je znatno presegala slovenske potrebe, pri povrtninah, sadju, žitu... smo delno zadoščali potrebam, pri rižu in kavi pa smo bili odvisni od uvoza.
Med svetovnima vojnama, za časa Kraljevine, so slovenske posvetno-cerkvene elite v obrambi svojih ekonomskih privilegijev in ideološko-politično-verskih prepričanj (ne duhovnih) onemogočale razvoj, ki bi bil v prid večini prebivalstva. Socialna revolucija, miselna preobrazba po drugi svetovni vojni je najprej omogočila pospešeno industrializacijo. Tako kot že precej pred tem v Franciji, Nemčiji, Belgiji je bil poudarek na temeljnih dejavnostih, proizvodnji jekla, premoga, strojev, električne energije (proizvodnja električne energije se je po drugi svetovni vojni povečala za 35-krat). Število zaposlenih v industriji in rudarstvu se je s 76.000 leta 1939 povečalo na okoli 380.000 leta 1988. Število visokošolsko izobraženih ljudi, inženirjev, gradbenih in drugih strokovnjakov je skokovito naraslo, prav tako njihovi dosežki pri gradnji novih objektov in tovarn, razvoju novih izdelkov ter pri investicijskih delih v tujini, v Iraku, Nemčiji, Rusiji, Indiji. Slovenija je imela obenem vrsto prodornih, podjetju in zaposlenim privrženih direktorjev. Posamezne vodilne skupine so razvile vsejugoslovanska podjetja ter v poznih šestdesetih letih skupne naložbe in proizvodnjo z znanimi tujimi podjetji, Renaultom, Semperitom itn. V podporo gospodarskim vezem so bile ustanovljene naše banke na Dunaju, v Frankfurtu in New Yorku.
Do naslednjega preloma je prišlo sredi šestdesetih let. V slovenski gospodarski politiki se je utrdilo prepričanje, da je gospodarstvo preveč enostransko usmerjeno v prodajo na jugoslovanski trg in uvoz z Zahoda. V naslednjih dveh desetletjih je Slovenija razvila izvozno gospodarstvo in izravnala blagovno menjavo z razvitimi zahodnimi gospodarstvi. Obenem je imela obsežno in pozitivno menjavo z jugoslovanskimi federalnimi enotami. Dejansko je tako razvila mednarodno odprto gospodarstvo, več je izvažala in uvažala, kot je sama letno proizvajala. Koprsko pristanišče je simbolni gospodarski dosežek teh generacij; za čezoceanski promet je bilo odprto leta 1958, ko je v njem pristala prva slovenska ladja Gorica.
Socialistično gospodarjenje je imelo tudi svoje slabe strani. Hitro širjenje proizvodnje je bilo preveč odvisno od novih investicij in premalo od rasti produktivnosti, obstajala je prikrita brezposelnost. Zaostrili so se medrepubliški gospodarski spori, kot osrednji hrvaško-srbski. Inflacija je tako proti koncu skupne države postala neobvladljiva. Razvoj so spremljale žrtve, nesrečne usode in nezadovoljstvo dela ljudi. Po letu 1990 sta v javnih ocenah prevladala negativno opisovanje tega obdobja in iskanje krivcev. Vendar niti gospodarski podatki niti anketne ocene življenjskih razmer temu ne pritrjujejo. Na razpolago so redne desetletne ocene javnega mnenja. Tako primerjava mnenj iz sredine devetdesetih let s sredino osemdesetih let kaže, da je večina ljudi v devetdesetih ocenjevala, da živijo slabše oziroma znatno slabše kot sredi osemdesetih let.
Pomen za današnji čas
Slovensko gospodarsko politiko še danes obremenjuje nepriznavanje gospodarskih dosežkov socializma. Ne priznavata se množični trud in ekonomska svoboda, ki so si jo ljudje pridobili šele v socializmu: možnosti zaposlovanja, zdravljenja, izobraževanja, stanovanja. Ne gre za obujanje nečesa, kar je preteklost. Ne moremo namreč govoriti o politični svobodi, če zanemarjamo ekonomsko svobodo ljudi.
Slovenska skrajna desnica še vedno išče krivdo za sedanje gospodarske probleme v socializmu oziroma pri drugih, drugače mislečih. Obenem vsa leta prisega samo na en gospodarski recept: privatizacijo, ki da je porok učinkovitega gospodarjenja. Ne le, da so se razmere s krizo spremenile in je prodaja v kriznih razmerah vprašljiva. Prav tako je jasen pouk iz dosedanje privatizacije na primeru mnogoštevilnih privatnih kvazipodjetnikov, ki so zapustili dolgove na vse strani, in tajkunizacije. Javnost se nagovarja, da bodo tuji lastniki zagotovili dobro gospodarjenje. Tujci tega ne bodo rešili, imajo svoje pogoje. Če bomo hoteli imeti dober bančni servis, kakovostno zdravstveno oskrbo ali dober časopis, bomo morali svoje gospodarske in druge probleme predvsem sami reševati.
Razumljivo, obstajajo še druge interesno-miselne ovire za gospodarsko okrevanje, ko se trdovratno brani svoja pozicija in krivijo drugi. Slovo od iskanja krivde na drugi strani je osnova za to, da se lotimo težav in izdelamo gospodarski program, z urejanjem financ in zaposlovanjem kot osrednjo nalogo.
Vlado Klemenčič, Ljubljana
