Že tradicionalno največ gledalcev privabita sklopa Kralji in kraljice ter Predpremiere, sledi pa jima sklop Panorama, ki po besedah selektorja Simona Popka predstavlja »festivalske favorite s petih celin«. Prav v sklopu Panorama si je mogoče ogledati edini letošnji celovečerni animirani film, namenjen odraslemu občinstvu: to je Alois Nebel (2011) vsestranskega češkega filmarja Tomasa Lunaka. Čeprav ima češka animacija dolgo in izredno bogato tradicijo in se lahko pohvali z mojstri, kot so Trnka, Zeman in Švankmajer, se je Lunak odločil, da navdih poišče drugje. Njegov film je tako bolj kot naslednik češke tradicije nekakšen križanec animiranega dokumentarca Valček z Baširjem (Ari Folman, 2008) in igrano-animiranih filmov Richarda Linklaterja (Waking Life, 2001, in A Scanner Darkly, 2006). Poleg očitne afinitete, ki jo Lunak kaže do omenjenih del, je k vizualni zasnovi filma prispevalo tudi dejstvo, da je bil posnet po stripovski trilogiji avtorjev Jaroslava Rudiša in Jaromíra 99. Oba sta sodelovala tudi pri snemanju filma, pri čemer je imel ključno vlogo Jaromír 99 (priznani ilustrator in stripovski ustvarjalec), ki je poskrbel za likovno zasnovo filmskih likov. Očitno je, da se Jaromír 99 pri svojem delu v veliki meri navdihuje pri nemškem ekspresionističnem filmu, med referencami pa bi gotovo našli tudi stripovske avtorje, kot je Charles Burns. Rezultat je izjemno stilizirana in dodelana črno-bela animacija, ustvarjena v rotoskopski tehniki, ki na platnu poustvari (tudi za slovensko občinstvo) aktualno pripoved o problemih zamolčane zgodovine.
Dogajanje je postavljeno v leto 1989, v zakoten kraj ob češko-poljski meji, kjer osrednji protagonist Alois Nebel že vrsto let opravlja delo odpravnika vlakov. Njegova osrednja preokupacija je vozni red, ki ga zna na pamet, vse drugo pa gre kar nekako mimo njega. Sčasoma postane jasno, da je pikolovska osredotočenost na službo in mantranje voznega reda njegova strategija preživetja, gledalec pa skupaj z njim počasi sestavlja delce širše zastavljene zgodbe, ki ima svoj začetek v koncu druge svetovne vojne.
Skozi ves film se kot rdeča nit vleče metafora, poudarjena že v naslovu (Nebel – megla), ki jo vseskozi podčrtuje tudi tehnika animacije. Megla po eni strani nakazuje nezmožnost glavnega junaka, da bi se soočil s svojo osebno preteklostjo, po drugi strani pa nezmožnost širše družbe, da bi razjasnila polpreteklo zgodovino. Režiser s precizno in detajlirano animacijo poustvari to tragično stanje duha, in čeprav Lunakov film ni dokumentarističen na enak način kot zgoraj omenjeni Valček z Baširjem, kljub temu dokaže, da je žanr animacije še kako primeren za obravnavo resničnih travm in perečih tematik.
