Medtem ko se je Borut Pahor dokazal kot aktivist, tudi sedanjemu predsedniku republike Danilu Türku ne moremo očitati, da ni bil med ljudmi, le da se je pri tem bolj opiral na svojo prisotnost in spodbudne besede v pozdravnih govoih, njegove dejavnosti pa so volilci težko razdelili na predsedniške in predvolilne. Milan Zver pa se je v predvolilni kampanji oziroma od trenutka, ko je napovedal svojo kandidaturo, izkazal kot izjemno slab poznavalec razmer, v katerih živijo državljani. Vsi trije kandidati pa so si, seveda, ves čas prizadevali, da bi Slovenija še naprej ostala socialna država.
Borut Pahor je bil povsod, kjer so ga, ne njega, pač pa par delovnih rok, potrebovali. Stika in pogovora z ljudmi, pa četudi je bil njihov namen kakovosten posnetek za televizijski prispevek ali za podpis pod fotografijo v časopisu in sočen naslov članka, mu ni manjkalo. Aktiviral je tudi mlade in ugotovil, da imajo velik potencial za pomoč drugim v stiski, kar je zanj enako pomembno kot pomoč države, ko gre za boj z revščino.
Popolnoma drugačno in precej bolj medlo razmišljanje o socialni problematiki je pokazal Milan Zver. S tem, ko je iskal krivca za revščino ljudi, za lačne šolarje, hkrati pa poudarjal, da je država vendarle poskrbela za najšibkejše (kasneje je to svojo frazo spremenil v »država bi morala poskrbeti za najšibkejše«), je dal vedeti, da je o razmerah, v katerih živijo ljudje, prej seznanjen s časopisov in televizije kot s terena.
Ravno problematika lačnih učencev in dijakov je pravšnja za ponazoritev različne socialne naravnanosti predsedniških kandidatov. Medtem ko bi Pahor s svojo ekipo pred eno od šol postavil kuhinjo in otrokom skuhal obrok, pri čemer bi bil sam seveda glavni kuhar in delilec hkrati, bi Zver iz svojega štaba nanj medtem kazal s prstom, češ, »vi ste zadolžili državo in otroke pahnili v lakoto«. Besed pa bi poslužil tudi aktualni predsenik Türk. Ta bi akcijo kuhanja pred šolo podprl in vse podobne akcije hkrati, zbrane pa bi počastil s svojo prisotnostjo in seveda slavnostnim govorom. Bi otroke kdo od treh kandidatov uspel trajno nasititi?
Borut Pahor je resda poosebljena sociala, Danilo Türk socialnost razume in podpira v vseh njenih oblikah, Milan Zver pa ostaja le na teoretski in načelni ravni. Žal pa Pahorjeve delovne roke revščine ne bodo odpravile trajno. Bodo pomembnejši učinek na večjo medsebojno pomoč imele Türkove spodbudne besede in častna podpora takšnim dejanjem? Ali pa bo Milan Zver, ki meni, da bi za dobrobit državljanov morala poskrbeti predvsem država, prepričal svoje kolege v vladi, da bi se varčevalnih ukrepov lotevali bolj preudarno?
Odgovore bomo čakali še dolgo, kljub temu, da bomo izbranca ljudstva (s)poznali že v nedeljo.
