Ustvarjalna kuhinja namesto kremšnit

Stare jedi na lažji način

Po njegovem mnenju se je v zadnjih letih na Bledu skoncentriralo toliko dobrih restavracij predvsem zato, ker je gorenjski biser poleg Portoroža edina slovenska destinacija, kjer je tovrstno zgodbo – zaradi zadovoljivih turističnih kapacitet – sploh mogoče izpeljati: »Bled je potreboval višjo raven kulinarične ponudbe. V preteklosti je imel samo hotele in hotelske restavracije, ni pa imel restavracij, ki bi bile na ravni primerljivih turističnih destinacij po svetu. Bled je konec koncev monden kraj, zato tudi njegovi gostje pričakujejo nekaj več.«

A na Bledu se ne zanašajo le na tujce. Vedno več je domačih jedcev, ki radi jedo dobro in drugače. Kar je sila dobrodošlo, saj ne bi nič naredili, če bi vse upe polagali le v tiste tri mesece, ko Bled obiskujejo tujci, priznava Štefelin: »V Sloveniji se je nivo poznavanja hrane dvignil, zato smo morali tudi kuharji prestaviti v višjo prestavo. Dober kuhar mora namreč slediti gostom. Če so jedli zunaj v dobrih restavracijah, pričakujejo to tudi doma.«

Štefelinova kuhinja, torej jedilni list v restavraciji 1906, je bolj tradicionalna od Volčičeve ali Jagodičeve. Šef dela povečini s slovenskimi sestavinami, ki jim le dodaja določene internacionalne produkte. »Gre predvsem za obujanje starih jedi, ki jih oblečem v sodobna oblačila in pripravim za lažji način prehranjevanja,« razloži Štefelin.

Vse se je začelo s prihodom Andreja Kuharja

Še en kuhar znamenitega blejskega tria, ki je do nedavna svoje kuharske vratolomnosti izvajal v Vili Bled in ki je prepričal ljubitelje hrane, da je Bled pravi naslov zanje, je Igor Jagodic. A ta priznava, da se vse skupaj ni zgodilo kar čez noč, temveč je bil za razvoj blejske kulinarike sila pomemben prihod Andreja Kuharja: »Imel je veliko znanja in prvi je pokazal, da se da tudi na Bledu narediti kulinarično zgodbo. To nas je spodbudilo, da smo se začeli tudi sami izobraževati.« Da je postal Bled kulinarična destinacija, so po njegovem mnenju pripomogla tudi ocenjevanja na svetovnem spletu, še posebno v zadnjem letu, ko so dobre ocene pritegnile tudi zahtevnejše goste.

Za razliko od Štefelina Jagodic svojim gostom ponuja francosko kuhinjo. »Uporabljam regionalne sestavine, najraje od bližnjih kmetov, sama priprava osnov, omak in juh pa je francoska kulinarika. Nisem pa povsem zanemaril domačih krajev, saj pripravim tudi kakšno jed, ki sem jo spoznal v otroštvu. Le malce jo prilagodim in obrnem, da je času primerna,« pove Jagodic, ki velja za tehnično najbolj podkovanega kuharja pri nas.

Zaradi konkurence glava ne boli

Bine Volčič iz restavracije Promenada pa vidi razcvet kulinaričnega Bleda kot projekt: »Do nedavna je bil Bled samo kremšnita in adijo. Zato smo se nekega popoldneva s prijatelji (Jagodic, Štefelin, op. p.) usedli in po nekaj popitih pivih je padla odločitev, da bomo za Bled in tukajšnjo kulinariko naredili nekaj dobrega. Tako je nastal projekt trije šefi. S tem smo se kulinarično izpostavili in tudi vsej Sloveniji pokazali, kaj imamo na Bledu.«

Skupni projekt z Jagodicem in Štefelinom, ki gostom z »eno vstopnico« ponuja raziskovanje vseh treh ustvarjalnih kuhinj, jemlje kot nekakšno obliko medsebojne pomoči. »Seveda smo si na neki način konkurenca, ampak od zdrave konkurence nikoli ne boli glava. Mi ponujamo drug drugega našim gostom, ker se medsebojno cenimo, smo približno ista generacija in podobno razmišljamo. Poglejte, kaj počnejo drugi. V borbi za goste postavljajo dampinške cene, s tem pa konkurenco dobesedno zbijajo po tleh.«

Najmlajši in očitno najbolj telegenični blejski mojster iz restavracije Promenada zase pravi, da je kuhar trenutne inspiracije. Njegove osnove so francoske, a hkrati meša kuhinje, ki jih nekateri ne bi niti v nočnih morah: slovensko, francosko, japonsko, indijsko in še katero. »Kaj se dogaja z okusi in raznimi kombinacijami, je čisto stvar občutka. Rad tudi odkrivam nove sestavine in začimbe oziroma kakšne malenkosti, ki jih dodam jedem.«

Volčič se poskuša v svojem lokalu gostom tudi karseda približati. Z njimi se o hrani veliko pogovarja in celo prilagaja. »Ne držim se menijev kot pijanec plota,« pravi kuharski zvezdnik, ki zagotavlja, da zaradi televizijskega udejstvovanja domača kuhinja ne trpi. Še več: pravi, da ima v Promenadi izurjeno ekipo, ki lahko izvrstno kuha tudi brez njega.

Kosila za sedem dolarjev

Vsem idejam in trudu navkljub pa je slišati tudi manj rožnate napovedi. Dejstvo je, da nobeden od predhodnih sogovornikov ne kuha poceni malic, turisti pa si želijo, vsaj v veliki večini, jesti poceni. Zoran Stančič iz zdaj že veteranske generacije, a za mnoge še vedno vrhunske gostilne Topolino, meni, da največji šok za sodobno kulinariko predstavljajo kulinarično neizobraženi kitajski turisti, ki hočejo jesti malodane zastonj: »Vse več je turistov, ki hočejo kosilo za sedem dolarjev! Ne evrov – dolarjev! Mi jim na lep način povemo, da za tak denar ne moremo nič narediti. To bi bila prostitucija. Še v trgovini za ta denar ne moreš nič kupiti. Dejstvo pa je, da jim nekateri ustrežejo.«

Stančič se strinja, da trenutno Bled premore veliko vrhunskih restavracij, a težki časi in povprečni tuji gostje z vse tanjšo denarnico po njegovem prepričanju ne obetajo svetle prihodnosti. Konec koncev je že usahnila perspektivna blejska gostilna Mangart, usoda Vile Bled pa je nejasna in nič ne pomaga, da tam kuha izjemen kuhar in da je lokacija verjetno najlepša v deželi. Vsekakor je na mestu vprašanje, koliko možnosti ima peščica mladih kuharjev, da iz destinacije za kremšnite in poceni kosila tudi v prihodnje Bled obdrži na zemljevidu pomembnejših turistično-kulinaričnih središč.

miha.stamcar@dnevnik.si

vanja.alic@dnevnik.si