V sredo, 31. oktobra, sem v Prvem dnevniku nacionalne TV uzrl bledo lice predsednika parlamenta. Lotile so se ga zahteve za razpis dveh referendumov. Videti je bilo, da je to lice do skrajnosti zbeganega človeka, ki ga je doletelo nekaj, čemur se ni več nadejal, za kar je upal, da se le ne bo zgodilo. Si predstavljate to grozo, da bi ljudstvo, tisto, za katero naj bi v demokraciji šlo, odločalo o tem, kako vnaprej z upravljanjem državne lastnine, ki jo je ustvarilo, ter z bančnim sistemom, v katerega vlaga svoje prihranke. Zdelo se mi je, da je to izraz človeka, ki ne ve kam, človeka, ki išče pot, kako bi se le ne zameril Gospodarju, izraz volka, ki je mnogim od nas požrl kakšno ovco, zdaj pa bi se rad skril med nami.

Ne vem, kaj se bo izcimilo iz vsega tega, vem le, da bo vladajoči razred storil vse, da se izogne neposrednemu odločanju ljudstva. Ko je to bilo v interesu njegovega politikantstva, so bili referendumi zanj sok demokracije. K presoji bodo pozvali ustavno sodišče. Če je to prisluhnilo zatohlim utemeljitvam za sklic referenduma o družinskem življenju, torej referenduma o človekovih pravicah in svoboščinah, zakaj nam ne bi odreklo še pravice, da neposredno odločamo o upravljanju državnega premoženja in bank, ki jih krmimo? Verjel sem v institucijo ustavnega sodišča, njeno svetost in nedotakljivost, žal pa so mi njegovi tokratni deležniki to zaupanje oskrunili.

Skratka; pred nami je čas, ko nas bodo strašili, ko nam bo usodno padal ugled na tako imenovanih finančnih trgih, ko nam bodo predstavniki finančnega kapitala iz sleherne, še tako zakotne alkimistične podružnice in naprošeni častilci črne internacionale zaskrbljeno in domala preteče delili brezplačne nasvete, kako smemo životariti tako majhni, bedni in nikakršni, kot smo. Si zmorete predstavljati stisko našega neumornega delavca Boruta, ki se je mučil za nas na javnih delih, da bi spoznal naše žulje, da bi nam bil blizu, zdaj pa se bo moral domisliti, kako nam čim manj boleče zaupati, da o vsem le ne moremo odločati? Sta pa stiski možakarja iz uvoda tega prispevka in našega delavca šolski primer, kam človeka privede sprenevedanje in sprenevedava gradnja mostov med nami. Prgišče bede!

Sicer pa, zmenite se, kar vam je ljubo. Veliko nas je vaše rabote spregledalo. Načrtno nam lomite hrbtenice in žalite razum. Šolani ste, magistri in doktorji znanosti, a ste, žal, osebnostno nezreli, čustveno ranjeni in zaslepljeni, naphani z nekim bolestnim sovraštvom zoper preteklost in lastne sence v njej. Obračate teze, a ste ideološko zaslepljeni tod le vi. Vsepovsod sem priča stiskam ljudi, ki ječijo pod bremenom preživetja. Vi, ki ste nas spravili v to godljo, nas iz nje ne boste rešili. Sumim, da nas pripravljate na tuji prevzem, na to, da bomo suženjsko garali za Šešokovih 300 evrov bruto, da bo lahko tuji kapital prihranil še za potne stroške na Kitajsko, da bo imel sužnje bližje, tu! Zato sovražite izobraževanje, kulturo, znanost, svinjate po javnem zdravstvu, se izogibate sporočilom protestantizma. Zgodovina se ponavlja: graščak je bil zainteresiran za čim bolj butastega podložnika. Saj res, v svoji nevednosti sumim, da nam ameriški finančni svet tako navdušeno kupuje obveznice, ker smo najbrž zanje zastavili državno premoženje, združeno v vaš Holding. Zdaj pa naj bi o njem odločalo ljudstvo? Ja, pa ja!

Priznam, do zdaj nisem verjel vanje, a počasi dojemam, da nas zmorejo povesti v miren, a glasen protest zoper vaš kmetavzarski in povampirjen kapitalizem le sindikati. Zato bom novembra na cesti. Vem, da ne bomo veliko dosegli, a gesli imamo: »Delavci vseh dežel, združite se« in »Na Slovenskem smo mi gospodar«! Saj ste tako tudi vi vzklikali pred več kot dvajsetimi leti?

Še tole: iskreno upam, da bodo sindikalni delavci znali organizirati mirne in dostojne proteste, da se bodo pripravili tudi na morebitne provokacije. Prepričan sem, da delavci in upokojenci ne bomo metali granitne kocke v parlament!

Josip Meden, Ljubljana