Črni dnevi naznanili desetletje depresije
Začetek največjega zloma doslej se je zgodil natanko pred 83 leti, ob koncu oktobra leta 1929, ko je črni četrtek, 24. oktobra, napovedal še bolj temačna črni ponedeljek, 28. oktobra, in črni torek, 29. oktobra. Vsi trije dnevi so na Wall Streetu povzročili kar polovični padec vrednosti indeksa Dow Jones Industrial Average (DJIA). Dogodki so sprožili veliko depresijo in svetovno gospodarstvo pahnili v vrtinec obupa, ki je trajal skoraj celo desetletje, medtem ko so cene delnic izgube nadoknadile šele leta 1955. Depresija se je s postopnim padanjem delnic sicer začela že septembra, kljub oktobrskemu zlomu pa je optimizem vztrajal še dolgo v leto 1930. S hudo sušo v osrčju ameriškega kmetijstva pa so se začeli zbirati črni oblaki, ki se kljub rekordno nizkim obrestnim meram niso več razkadili. Kriza je ob nadaljnjem upadanju posojilne dejavnosti, potrošnje ter naložb gospodarstvo pripeljala še korak bliže prepadu, deflacijska spirala z začetkom leta 1931 pa je bila tista, ki je pahnila gospodarstvo čez rob in sprožila podiranje domin po vsem svetu.
Obupni individualni poskusi omejevanja škode, tudi s protekcionističnimi ukrepi, so le še poslabšali strmoglavljenje mednarodne trgovine in že ob koncu leta 1930 se je začel nezadržni padec celotnega svetovnega gospodarstva, ki je dno doseglo šele leta 1933.
Kljub drugačnemu ozadju številne vzporednice
Med veliko depresijo in današnjo krizo, ki jo je 15. septembra leta 2008 sprožil propad investicijske banke Lehman Brothers, je moč potegniti kar nekaj vzporednic, od propadanja bank, izgube zaupanja na finančnih trgih, visoke brezposelnosti in vse do zaostrovanja političnih napetosti. Med veliko depresijo je v ZDA vladala 25-odstotna brezposelnost, medtem ko so plače še zaposlenih povprečno padle za 42 odstotkov. Tako drastičnemu stanju, ki je milijone pahnil v revščino, se danes sicer približujejo le redke države, morda najbližje sta Grčija in Španija. Zadnja se je s težavami na trgu dela soočila že v politično in gospodarsko nemirnih letih pred državljansko vojno leta 1936, ki je dala slutiti bližino širšega svetovnega konflikta. Ravno 2. svetovna vojna pa je odigrala tudi eno ključnih vlog pri okrevanju svetovnega gospodarstva. Kljub obsežnim reformnim programom v ZDA, med katerimi je prednjačil New Deal ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta, je namreč depresijo dokončno premagal šele začetek mobilizacije in gradnje ameriškega vojnega stroja ob koncu leta 1941. Ameriški BDP je samo v petih vojnih letih narasel z dobrih 101 na čez 223 milijard dolarjev.
Pot na zeleno vejo in dragocene zgodovinske lekcije
Za izhod iz velike depresije so bili poleg vojne najzaslužnejši keynesianski ukrepi v okviru New Deala, ki so poskrbeli za izvedbo obsežnih infrastrukturnih projektov in množičnega zaposlovanja. Pri tem je pomembno poudariti, da so oblasti sicer zasledovale politiko postopnega uravnoteženja proračuna, toda pri tem niso šle z glavo skozi zid.
Čeprav je današnja kriza za razliko od velike depresije v veliki meri zasluga kombinacije masovnih špekulacij s finančnimi derivati in napihovanja globalnega nepremičninskega balona, pa se lahko od Roosevelta in kolegov vseeno marsikaj naučimo. Morda je glavna napaka tokratnih reševalnih poskusov prav pretirano varčevanje, saj se svet in še posebej Evropa pod nemškim dekretom za odplačevanje astronomske zadolženosti večinoma poslužujeta neoklasičnih ukrepov krčenja izdatkov in višanja davkov. Toda to ima močan negativen vpliv na gospodarsko rast, o uspešnosti protikriznih ukrepov pa bi gotovo marsikaj pripomnili tudi Grki, Portugalci, Italijani in Španci. Mnogi ekonomisti z nobelovcem Paulom Krugmanom na čelu namreč opozarjajo, da pretirano varčevanje predstavlja utež, ki bo svetovno gospodarstvo vlekla navzdol precej dlje, kot bi si želeli. Glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada (IMF) Olivier Blanchard je tako prepričan, da bo preboj skozi tokratno finančno krizo trajal deset let.
Spet druge napovedi so bolj optimistične, saj predvidevajo množični povratek h gospodarski rasti že v letu 2014. A pri tem je potrebno opozoriti, da tudi makroekonomisti v svojem naboru nimajo več veliko ukrepov za reševanje nastalega položaja. Opremljeni so namreč za preprečevanje gospodarske depresije, nimajo pa zdravila za stagnacijo, saj slednja ni finančni, temveč institucionalni problem. Ta je nastal predvsem kot posledica neučinkovitega gospodarskega ustroja, zato reševanje globalnih kriz, kakršna je tudi današnja, zahteva obsežne strukturne premike v vseh gospodarskih sferah. Edini premik, katerega si (skoraj) nihče ne želi, pa je zaostrovanje političnih napetosti, še posebej obarvanih z nacionalistično noto, ki bi morda privedle do novega svetovnega konflikta. Ta cena pa je zagotovo previsoka tudi za takojšnje okrevanje.
