Petčlanski Nobelov odbor je potihem takoj priznal napako. Leta 1948 Nobelove nagrade za mir sploh ni podelil, z razlago, da "ni nobenega primernega živega kandidata". Leta 2006 je generalni sekretar odbora odkrito povedal, da je bila nepodelitev nagrade velikemu nasprotniku doseganja ciljev z nasiljem največja napaka v zgodovini odbora. Rekel je, da "je Gandhi že lahko uspeval brez Nobelove nagrade za mir, vprašanje pa je, ali Nobelova nagrada lahko uspeva brez Gandhija".
Ko je letos Nobelov odbor razglasil, da je nagrado za mir dobila Evropska unija, je nekdo na twitterju sarkastično pripomnil, da je mislil, da se mrtvim Nobelove nagrade za mir ne podeljuje (kar drži). Podelitev najbolj odmevnega priznanja za mir Evropski uniji se je hitro uvrstila med tistih približno deset od skupno 93 podeljenih, ki so včasih dvignile več prahu kot prinesle čislanja nagrajencu. Kar je do neke mere presenetljivo ob primerjavi z letom 2001, ko sta Nobelovo nagrado za mir dobila Organizacija združenih narodov in njen generalni sekretar Kofi Anan, pa ni bilo slišati večjih kritik razen iz Bosne in Ruande. Zlasti v slednji so oba nagrajenca obtoževali, da nista preprečila genocida, in ta je bil hujši od vseh grehov Evropske unije.
Dvigovalci prahu
Alfred Nobel je za seboj sicer pustil nekaj smernic, ki pa dilem pri podeljevanju ne odpravljajo. "Eno nagrado dobi oseba, ki je opravila največje ali najboljše delo za bratstvo med narodi in za odpravo stalnih vojska ter za oblikovanje in razširjanje mirovnih kongresov," je v svoji oporoki leta 1895 o nagradi za mir zapisal izumitelj dinamita. Navedel je, naj bo za izbor nagrade zadolžen petčlanski odbor, ki ga voli norveški parlament (zakaj se je Šved odločil, da bodo o nagradi za mir kot edini odločali Norvežani, je še vedno predmet ugibanj). Zapisal je še, da nacionalnost pri izbiri ne sme imeti vloge. To pa je tudi vse. Skladu za nagrade za mir, kemijo, fiziko, literaturo in medicino oziroma psihologijo je zapustil, preračunano na današnjo vrednost, dvesto milijonov evrov (bojda se je za ustanovitev nagrad odločil, ko je ob smrti njegovega brata neki časnik zapisal, da je "umrl trgovec s smrtjo", napačno misleč, da je preminil Alfred).
Predloge za Nobelove nagrade lahko vložijo poslanci parlamentov in vlad vseh držav, sodniki mednarodnih sodišč, rektorji univerz, profesorji družbenih ved, zgodovine, filozofije, prava in teologije, predstojniki mirovnih inštitutov in inštitutov za mednarodne odnose, bivši nagrajenci ali člani odborov nagrajenih organizacij, bivši in sedanji člani odbora in njegovi nekdanji svetovalci. Skratka, izredno dolg seznam ljudi, tako da je 231 nominacij, kolikor so jih prejeli denimo letos, še precej nizko število.
Rok za vložitev kandidatur se izteče 1. februarja, do aprila odbor naredi ožji izbor, ki ga do septembra pregledajo zunanji svetovalci, a ti ne dajejo priporočil in ocen. Oktobra odbor izbere nagrajenca in objavi ime (lahko jih je več), 10. decembra pa v Oslu poteka slovesna podelitev odlikovanj, diplom in denarnih nagrad. Letos nagrada znaša 930.000 evrov in so jo znižali za petino zaradi viharjev na finančnih trgih, kjer je denar naložen (nagrade se plačujejo iz donosov, tako je v oporoki zapisal Nobel).
Ves ta postopek je znal postreči s šokantnimi nominacijami, lepimi izbirami nagrajencev ali vročimi razpravami o dobitnikih nagrade. Med nominiranci so bili denimo Mussolini, Stalin (dvakrat) in Hitler (slednji domnevno iz ironičnih vzgibov švedskega antifašističnega parlamentarca). Ker je nabor predlagateljev tako širok in ker ostanejo nezmagovalne nominacije tajne pet desetletij, te ne dvigajo toliko prahu kot včasih sami izbranci. Za verjetno najbolj sporno velja nagrada za mir, ki sta jo leta 1973 dobila ameriški zunanji minister Henry Kissinger in severnovietnamski vodja Le Duc Tho za sklenitev sporazuma o prekinitvi ognja v Vietnamu. Zaradi izbire Kissingerja sta odstopila dva člana odbora za podelitev nagrade, ker so mu prej ali naknadno očitali številne grehe, od aktivnega prispevka k bombardiranju severnokorejskih enot v Kambodži do vpletenosti v operacije latinskoameriških režimov, ki so ugrabljali in pobijali levičarske oporečnike.
Sporni so nemudoma postali podpisniki sporazuma iz Osla in dobitniki Nobelove nagrade za mir iz leta 1994, Jaser Arafat, Jicak Rabin in Šimon Peres. Nekatere nagrade so močno vznejevoljile oblastnike. Najbolj znan je primer Carla von Ossietzkyja, nemškega pacifista in kritika nacizma, ki je nagrado leta 1935 dobil v času, ko je bil zaprt v koncentracijskem taborišču Esterwegen. Bil je edini, ki ni nagrade nikoli dobil, saj je v njegovem imenu ni prevzel nihče, Hitler pa je v nemških medijih prepovedal poročanje o njej. Ossietzky je bil eden šestih nagrajencev, ki niso mogli osebno prejeti nagrade. Zadnji tak primer se je zgodil pred dvema letoma, ko je med podelitvijo v Oslu zeval prazen sedež, saj kitajske oblasti niso dovolile odpotovati na Norveško svojcem nagrajenega zagovornika človekovih pravic Liu Xiaoboja, ki je zaprt zaradi spodkopavanja državnih oblasti. Kitajsko vodstvo je ta nagrada tako vznemirila, da je kljubovalno ustanovilo konkurenčno Konfucijevo nagrado za mir.
Potem so tu nagrade, ki niso vznejevoljile oblastnikov, ampak je nad njimi obvisel vprašaj. Al Gore leta 2007 za širjenje zavedanja o podnebnih spremembah? Nagrada Baracku Obami leta 2009 (ko se je tega leta iztekel rok za nominacije, je bil na položaju natanko enajst dni)? Norveški odbor jo je sicer vpel v kontekst Nobelove oporoke z utemeljitvijo, da je Obama odprl pot jedrskemu razoroževanju in s tem zmanjševanju vojsk. Sporazum o zmanjšanju števila nameščenih jedrskih konic so ZDA in Rusija nato res podpisale leta 2010. Zapisali pa so, da si jo je prislužil tudi s krepitvijo mednarodne diplomacije in krepitve sodelovanja med narodi. Kar je bilo mogoče razumeti kot zaušnico njegovemu predhodniku, podobno kot še ena ne prav jasna Nobelova nagrada. Leta 2002 jo je za iskanje mirnih rešitev mednarodnih konfliktov prejel nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter. Razglašena je bila prav v času, ko je ameriški kongres Bushu mlajšemu odobril uporabo sile v Iraku.
Potrpite tudi skozi te težke čase
Tudi zaradi teh nagrad odboru včasih očitajo liberalno naravnanost. Da ni imun na politično ozračje, ki ga obkroža, posredno priznavajo njegovi člani sami. Eden od njih je letos ocenil, da je bil trenutek za podelitev nagrade bojda že večkrat nominirani Evropski uniji primeren tudi zato, ker je trenutno naklonjenost norveške javnosti morebitnemu članstvu v njej rekordno nizka. Vprašanje vstopa je namreč na Norveškem občasno zelo vroča politična tema in odločitev odbora bi v takšnem času lahko dobila navijaški prizvok.
Vsekakor pa je/bo tudi ta nagrada ena tistih, nad katero bo obvisel vprašaj. Uradna razlaga se glasi, da jo je Unija dobila iz petih glavnih razlogov: nemško-francoske sprave, krepitve demokracije, ki jo zahteva od vseh bodočih članic, krepitve procesa sprave na Balkanu, prispevka k demokratizaciji in človekovim pravicam v Turčiji ter zato, ker delo Evropske unije predstavlja "bratstvo med narodi" in ustreza opisu "mirovnega kongresa", o katerem je v oporoki pisal Nobel. So pa člani odbora po drugi strani namenoma odmislili vse stranpoti, ki jih Evropski uniji očitajo kritiki. Denimo deficit predstavniške demokracije, ki se kaže že v tem, da nista neposredno izvoljena dva od treh njenih najvišjih predstavnikov, ki bodo decembra v imenu EU prevzeli nagrado (predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso in predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy). Ali kritika, da mnoge njene članice aktivno sodelujejo v vojnah in vojaških posegih, da ima EU ogromen črn madež iz časa vojn na območju nekdanje Jugoslavije, da je prav zdaj med krizo postala sumljivo neodzivna na naraščajoče probleme s spoštovanjem človekovih pravic na lastnih tleh ter da je solidarnost vse bolj pogojena, račun za krizo pa se izstavlja državljanom.
Sedanja generacija evropskih voditeljev si gotovo ne zasluži, da se sonči v njenem siju, medtem ko je Helmut Kohl še vedno nima. Zakaj torej nagrada prav v času krize, ko se zdi posebej kočljiva, ker je ves evropski projekt v največjih težavah od nastanka, ekonomske tegobe pa prinašajo neželene družbene posledice? Morda je sporočilo Nobelovega odbora skrito v spodbudi: poglejte, kaj vam je evropski projekt prinesel v preteklosti, zato potrpite tudi skozi te težke čase. In ne dovolite, da se uresniči sarkazem s twitterja.
