Ljudje hitro podležemo udobju

Že od majhnega se mi je to zdelo zanimivo, zdaj pa izvedljivo. Že dve leti prej sem šel s Toškega čela do Bohinja, da sem videl, kako približno gre pot. Sicer sem izbral markirane poti, ampak sem precej iskal, saj včasih markacije enostavno izginejo. Lani pa sem pot podaljšal in startal z Ljubljanskega gradu, šel pa sem čez vse hribčke, kjer se je to dalo, tudi tam, kjer bi se jim lahko izognil. Ni bil cilj priti čim hitreje, ampak prečkati vse vmesne hribe, pa vseeno mi je uspelo priti na vrh Triglava v manj kot 24 urah.

Nič posebnega. Veselil sem se poti, ki me je že prvič povsem prevzela. V bistvu bi bilo zelo zabavno iti tudi za dva ali pa tri dni, povsem pohodniško, brez teka, pa s spalno vrečo v nahrbtniku in noči prespati v travi. Narava na poti je namreč tako lepa, toliko je lepih krajev, vasic, zaselkov, ki jih sicer ne bi nikoli videl. Tudi ljudje so prijazni, vodo sem dobil kjerkoli, ko sem jo potreboval... Skratka, odlična izkušnja.

Oboje. Na začetku sem hodil v hribe, ker se mi je zdelo nemogoče teči, potem pa počasi preideš iz hoje v tek. Oboje mi pomeni svobodo, biti v naravi in teči, tako da gre za kombinacijo obojega. Teči je luštno, ampak če ni okolica oziroma družba prava, potem tudi tek ni tisto pravo.

Ne bi ravno rekel, da je muka, vendar nimam nekih posebnih želja teči po cestah, ki ne peljejo nikamor. Še vedno grem na maraton, dvakrat ali trikrat na leto, zaradi vzdušja, da vidim kakšno novo mesto. Da pa bi vsak dan tekel po cesti, to pa ne. Raje izberem Rožnik, Golovec, Krim, Tošč in Polhograjsko Grmado, Šmarno goro ali pa Pot spominov in tovarištva.

Ker sam tečem, sem bolj pozoren nanje, bi pa težko rekel, ali jih je dejansko več. Včasih nisem videl, da ljudje tečejo tudi po hribih, ker tega niti nisem spremljal. Pred leti tudi nisem vedel, da obstajajo gorski ultramaratoni. Velik projekt se mi je zdel že iti v enem dnevu na Triglav in nazaj v dolino. Ko pa se začneš s tem ukvarjati, bolj opaziš sebi enake in bi zato lahko rekel, da vsi samo še tečejo, pa verjetno ni tako. Čeprav zdaj pred Ljubljanskim maratonom to ni daleč od resnice (smeh). Se pa po mojem mnenju tek v naravi vse bolj širi, ob vseh teh napetostih in stresnih situacijah ljudje v naravi najdejo svoj mir.

Pred kakšnimi desetimi leti, to bo moj deveti Ljubljanski maraton...

Ja, vendar je bil prava polomija (smeh). Tega ne priporočam nikomur. Imel sem pač veliko željo, da bi enkrat pretekel maraton. Gledal sem po televiziji, kako so ga tekli, in ko sem pretekel 20 kilometrov v enem kosu, sem si rekel, da še enkrat toliko bo pa že šlo. In sem se prijavil na maraton.

V bistvu sem improviziral, saj niti nisem vedel, kam grem in kaj bo. Kakih posebnih priprav se ne spomnim. Spomnim pa se, da sem imel po prvem krogu že trde noge, in sem si rekel, da bo težka do cilja. No, pa je šlo, čeprav sem vmes seveda tudi hodil. Tako da takih podvigov ne priporočam... (smeh)

Po prvem maratonu tri dni nisem mogel hoditi po stopnicah. Potem sem začel malo več prebirati o teku. Saj ne, da bi se potem zelo držal tistega, še vedno nisem bil tako priden. Tako je bil tudi drugi maraton polomija, čeprav je bilo že nekoliko bolje, tretjič pa še bolje... Pri prvih maratonih se je poznalo tudi to, da med zimo nisem bil toliko aktiven in sem spomladi začel tako rekoč znova. Potem pa smo začeli teči tudi pozimi, kar je tudi poseben čar. S tem pa so prišli tudi maratoni, za katere si lahko rekel, da si jih odtekel, ne prehodil.

Verjetno je to naravna evolucija. Odtečeš maraton in vidiš, da nisi »umrl«, in iščeš nekaj več. Tako tečeš 50 kilometrov in spet vidiš, da gre in ti še vedno ostane nekaj moči. Potem slišiš za tek, ki traja 6 ali 8 ur, ki poteka v krogu, pa si rečeš »dobro, imam čas, če ne drugega, lahko neham, ko mi paše«. Tečeš 8 ur, ugotoviš, da je težko, ampak vidiš, da se da. Ker imam že od nekdaj rad hribe, se je seveda vse skupaj preneslo še tja. Če sem lahko na primer osem ur hodil, zakaj pa ne bi tekel. In tako se kilometrina postopoma podaljšuje...

… in jih pretečeš, pa vidiš, da si še vedno živ, da je tudi to mogoče. Letos, na primer, sem v Ameriki res užival, pretekel sem, kar se je dalo, prehodili smo le hude klance. In ta občutek, ko lahko po 130 kilometrih še vedno tečeš z lahkim korakom, skočiš čez skalo...

V ZDA jih nisem doživel, sem ga pa v Franciji. Prišel sem na »top runners« listo, kar me je precej presenetilo, in ko sem prišel po startno številko, sta me dva možakarja pospremila na dopinško kontrolo. Seveda je bilo vse v redu, pa tudi sicer dvomim, da se v tem športu pojavlja veliko dopinga. Treba je vedeti, da na večini teh ultramaratonov ni denarnih nagrad in večini ni glavni motiv, da boš prvi prišel v cilj. Kajti preteči 160 kilometrov je zmaga nad sabo in terenom. Tudi na progi na ultramaratonih ni čutiti takšne tekmovalnosti, kot jo bo morda na Ljubljanskem maratonu.

Uf, o vsem. Od tega, kaj bom jedel, ko bom prišel na cilj (smeh), čeprav ti potem nič ne diši, ampak vmes, ko te daje lakota...

(smeh) »Junk food«, to mi gre najbolj po glavi, ne vem, zakaj. Hamburger, kebab, pica, to mi tako diši. Si pa še tri dni po taki tekmi tako lačen, da bi pojedel vse, kar vidiš. Sicer pa na poti premlevaš povsem vsakdanje stvari, včasih pa tudi čisto odklopiš, delaš korak za korakom, glava pa je prazna. Pride pa tudi do tega, da se sprašuješ, koliko je še do cilja. Tudi zdaj, na Ljubljanskem maratonu, vem, da bom na primer pri 30 kilometru začel študirati, koliko je še do konca (smeh).

Kar precej, čeprav so tudi noge pomembne. A če ni glava na pravem mestu, je telo lahko še tako natrenirano, pa ne bo šlo nikamor. Daljša, kot je kilometrina, bolj pomembno vlogo ima glava. Dosti se da storiti na silo, na moč, preteči ultramaraton brez glave pa enostavno ne gre. Pridejo namreč vprašanja, zakaj mi je tega treba, če ne bi bilo bolje ležati doma na kavču... In takrat mora glava opraviti svoje. Ljudje hitro podležemo udobju.

(smeh) Ni preveč dobro, bolje je biti zunaj, teči oziroma biti aktiven pa potem kako urico preživeti na kavču in potem spet naprej v akcijo. Težko sem pri miru, vsaj nekaj se mora dogajati. Včasih bi me doma verjetno najraje malo s kladivom po glavi, da bi bil malo bolj pri miru (smeh). Imam res srečo in sem izredno hvaležen, da me pri vsem skupaj zelo podpira žena Andreja, ki pa sem jo že pred leti tudi nekoliko »zastrupil« s tekom.

Tek je sestavni del življenja, da bi živel zaradi teka, to pa ne. Je pa morda več kot hobi in se življenje malo prilagaja teku, tek pa življenju. Ne bom pa rekel, da bi vse podredil teku. So še druge stvari v življenju. Če si toliko v eni stvar in je naenkrat ne moreš več početi, se ti lahko sesuje ves svet, zato moraš videti smisel tudi v katerih drugih stvareh.

Če en teden ne bom tekel, mi bo nekaj manjkalo. Če je to odvisnost, potem sem odvisen. (smeh) Lahko pa rečem, da je pozitivna odvisnost. Tek mi pač daje svobodo. Tako se počutim dobro.

Naj začnejo počasi in po pameti, kajti če tečeš z užitkom, potem si zmagal. In, tecite z nasmehom.