Vrstica »lepo bi bilo, če bi se ta čas nekaj velikega naslonilo na nas in nas malo valilo« avtorice Katje Plut iz zbirke Kresničke zato ne izzveni v prazno. Ni le detekcija izgubljene vloge, ki jo je v teh krajih še ne tako dolgo nazaj imela (javna, kritična in pesniška) beseda: beremo jo kot klic po bralcih in preklic poljubnosti in nezavezujočnosti pesniške besede. Avtorica z omenjeno knjigo objavlja svojo peto pesniško zbirko (ali pa šesto, saj je letos izdala tudi zbirko Dvojnovidni), v kateri nadaljuje poetiko neposredne, iskrene in občutljive govorice, ki jo zaznamuje pogovorni idiom in svojstveni zapis, pa tudi mešanje jezikov in jezikovna igra.
Monika Vrečar je po lani izdanem pesniškem prvencu z naslovom Začela bova, ko boš pripravljena napisala še prozni prvenec Kdo je najel sonce v hlastnem, brezkompromisnem tonu, za katerim slutimo boemsko umetniško držo in morda celo občutje, ki so mu včasih rekli »prekleto«. »Knjiga je hitra, neposredna, mogoče je bo za koga premalo. Če bi bila predolga, bi lahko kdo doživel infarkt,« jo je opisal urednik Dejan Koban, tudi sam pesnik. Kot pravi avtorica, je gradivo pred objavo zgostila in precedila v obliko kratkih zgodb, da bi bilo bolj učinkovito. Pri založbi Šerpa ji je ljuba odzivnost, torej preprosto dejstvo, da knjiga izide, še preden za avtorja »zastari«.
Tone Škrjanec, prevajalec in avtor šestih pesniških zbirk, je pod naslovom V zraku so šumi pripravil izbor več kot sto že živečih primerkov svoje poezije. Poleg tega knjiga prinaša nekaj »zelo starih«, še neobjavljenih pesmi »nekje globoko iz predalov in fasciklov 80. let prejšnjega stoletja«. Do zdaj je veljalo, da je avtor začel pesnikovati precej pozno, nekako v letih, ko ga je morala doletela označba pesnika srednje generacije. Prvenec Blues zamaha je izdal leta 1997, ko je že dodobra zakorakal v četrto desetletje svojega življenja. Njegove stare pesmi namigujejo, da je prepoznavno pesniško strujo, po kateri še vedno v rednih odmerkih odplavlja svoje pesmi, izdolbel že v avtorski predzgodovini.
