Zamisel o razstavi je zorela od leta 2009 dalje, ko je vseh sedem nemških kustosov, ki je takrat združilo moči za zasnovo jubilejne razstave 60 let – 60 umetnostnih del v Zvezni republiki Nemčiji 1949–2009 v istem berlinskem razstavišču, ugotavljalo, kako pomembna vez se je ustvarila med umetnostjo, ki potrebuje javnost, in časopisi, ki to javnost vzpostavljajo. Demokratizacije umetnosti brez časopisa pač ne bi bilo.
Digitalni uvod v postavitev
Kako je možno tudi v sami razstavni zasnovi v najboljši možni meri upoštevati in tudi uporabiti digitalno tehnologijo, s čimer je ta razstava dejansko dobila pomembno novodobno vsebinsko in formalno razsežnost, priča naslednje dejstvo. Vse zgodovinske začetke razmerja med umetnostjo in tiskom (motivne in tematske elemente v slikarstvu, vezane zlasti neposredno na upodobitve časopisa samega) v drugi polovici 19. stoletja ter uporabo časopisa v slikarstvu (na primer v tehniki kolaža, asemblaža) prikazuje razstava v digitalnem mediju ipada – s tem je obsežna razstava pridobila in hkrati omogočila več prostora za dela 55 umetnikov iz vsega sveta, in to tako v prvem delu (ta sega od Beuysa do Warhola, namenjen pa je umetnosti 20. stoletja) kot v drugem delu (od Ai Weiweija do Wurma – oziroma umetnosti 21. stoletja).
Pregledni digitalni uvod se tako pne od realistov do ekspresionistov, kubistov, dadaistov in futuristov, delujočih v izbranih kulturnih prostorih Nemčije, Francije in Italije. Tako imenovani papier colles Picassa in Braqua so bili na primer v letih 1912–1914 vezani na aktualna politična dogajanja v zvezi z začetkom prve svetovne vojne in dogajanja na Balkanu; po drugi strani se Weibel v svojem kataložnem prispevku o vlogi časopisa kritično ozre na rojstvo sovjetskega časopisa Pravda (Resnica) leta 1912, saj naj bi ta časopis dobil vlogo predvsem propagandnega medija. V političnem smislu pa je bil še posebej v 30. letih dejaven slikar Helmut Herzfeld, bolj znan kot John Heartfield, ki je kot vodja berlinske dade prav tako kot Georg Gross (sicer rojen kot Georg Grosz) v znak protesta zoper pangermanski nacionalizem leta 1916 angliziral svoja priimek in ime. Sicer pa je razvoj papirnatega (časopisnega) kolaža sledil po vojni v Angliji že v 40. (Eduardo Paolozzi) in 50. letih (Richard Hamilton): Paolozzi in Hamilton sta bila najvidnejša avtorja, ki sta razvila izrazito medijskokritično razsežnost glede na tedanjo časopisno potrošniško propagando.
Manj znane zanimivosti
Razstava v prvem delu med drugim razkriva ozadje posnetka znamenitega skoka v prazno Yvesa Kleina, objavljenega v pariškem Dimanche 27. novembra leta 1960; skok je bil dejansko izveden, na objavljenem časopisnem posnetku pa se ne vidi umetnikovih kolegov judoistov, ki so Kleina ujeli v ponjavo. Zanimivo, da je moral Klein celo časopisno naklado financirati sam, medtem ko je frankfurtski Rundschau Josephu Beuysu njegov znameniti Poziv na alternativo 23. decembra 1978 objavil brezplačno. Prvo polovico razstave s svojimi izbranimi deli, zaznamovanimi z avtorskim pristopom do časopisa kot informativnega medija, zaključujejo imena, kot so Günther Uecker, Robert Rauschenberg, Gerhard Richter, Andy Warhol, Sigmar Polke, Mario Merz, Jorg Immendorf in On Kawara.
Drugi del razstave naj bi v izbranih umetniških prispevkih ob tematiki neodvisnosti medijev izpričeval tudi svobodo v umetniškem izražanju in seveda – odkrivanje resnice. Pri izbranih umetnikih najdemo na razstavi dela, ki so jih ustvarili že pred časom, pa tudi taka, ki so nastala po letu 2009, torej tako rekoč »po naročilu« za to razstavo. Po prostorsko-vsebinski prepričljivosti izstopa Anselm Kiefer z instalacijo, sestavljeno iz starega gutenbergovskega tiskarskega stroja, ki je »pognal« bronaste sončnice, in črkovne razsejanosti po prostoru, pa tudi Jannis Kounellis z instalacijo Zadržani čas, oblikovano iz ročnih šivalnih strojev in razpoznavnega umetnikovega znaka iz 60. let – vreč, polnih premoga. Ob znanih imenih, kot so John Baldassari, Gilbert $amp; George, Marcus Lueperz (slika Goreči Dubrovnik iz leta 1992 je povzeta po objavi v časopisu), Schnabel, Kentridge, si sledijo mlajši: Marlene Dumas, Melissa Gordon (slika Atentat na Warhola), Aleksandra Mir, prosluli Damien Hirst in dva avstrijska umetnika, West in Wurm. Oba sta se v svojih delih izrazila v groteskno plastični oziroma asemblažni formi.
