Pesnjenje v prozi je nedvomno stalnica Semoličevega ustvarjanja, a v novi zbirki so te pesmi tudi zapisane v obliki proznega stavka in ne več nalomljene v verze. Tako zapisovanje pesmi deluje v Semoličevem opusu kot inovacija, ki je bila poprej le nakazana v zbirki Vožnja okrog sonca, in, presenetljivo, kot nekakšna poudarjena gesta iskrenosti. Bistveno pa je, da sama forma zapisa ničesar pesniškega ne odvzame, kvečjemu le še poudari značilno mehkobno oblikovanost avtorjevih dikcije in retorike. Zbirka pušča vtis tako slogovne kot motivne in tematske ubranosti. Majhno količino motivov neprisiljeno »obdeluje« skozi mnoštvo vhodov. Ti motivi so predvsem novo začenjanje in stalnost spreminjanja pa tudi samost in družbena odtujenost. Za vtis, da lahko pesnik majhno količino motivov temeljito obdela, ne da bi se ponavljal ali se izpesnil, je krivo predvsem dejstvo, da so njegove pesmi po naravi kratke zgodbe z bolj ali manj dognano prozno zgradbo, predvsem pa so vsebinsko in slogovno raznolike. Hkrati so s svojimi tipičnimi »problemi« temeljito zasidrane v Semoličevem povsem trdnem pesniškem subjektu in poprejšnjem avtorjevem opusu, ki ima kot celota prav tako narativno dimenzijo.
Zbirke Petra Semoliča so svetovi, v katere se bralec dobesedno vrne, saj kljub novim dogodkom in prigodam pozna junake, prostorja, osnovne motivacije pesmi, predvsem pa je zmožen vnaprej prepoznati značaj odločilnega pesemskega trenutka. Če tipične »tegobe« poprejšnjih zbirk piše elegično dojemanje sprememb in stalnosti, je nova zbirka v tem smislu označevalec premika, saj prihaja temeljno melanholično občutje zbirke ne toliko iz navade kot iz nakazanih življenjskih sprememb. Semoličev subjekt se sooča z zapuščenostjo, ki je povod nekaterim najbolj osebnim slikam in hkrati prepričljivim pesmim, hkrati pa je zapuščenost oziroma čustveni naboj, ki ga ponuja, kot bi od močno potentnega pesnika edino pričakovali – vir odločne, četudi dovolj nevsiljive ustvarjalne eksploatacije. Ne glede na to ali pa prav zaradi tega je Semolič še vedno najmočnejši, kadar je ne glede na dogajalno ozadje bolečina subjekta nedoločna, nepovezana s konkretnim, kadar je elegičnost brezprizivna, kadar je doživljanje subjekta brez eksplicirane vzročne in posledične navezave, kadar je žalost nekakšno dano stanje stvari. Toliko bolj prepričljivo, ker Semolič do privzdigovanja žalosti, v službi katerega je njegovo pesnjenje, vse bolj vzpostavlja distanco skozi ironijo in samoironijo.
Noč sredi dneva tako ni le pesniška ali pesnikova tožba, pač pa je tudi slika, bolj porogljiva kot ne, vse bolj obskurnega vsakdana, v katerem si subjekti dajejo opraviti s sencami stvari, pa v moderni eri vse bolj tudi s sencami senc, kot to mimogrede diagnosticira Semolič. Zbirka z igrivo in iskrivo zamišljenim motivom računalniških iger, ki se vsake toliko pojavijo v vlogi subjektove prostočasne dejavnosti, signalizira eskapizem, predajo in sprijaznjenje. Podobno je z motivom letnih časov, ki jih v zbirki kot leitmotiv kar vse »zastopa« stalna jesen, v katero zajeta občutja legajo skorajda kot v model. Pomenljiva je dvanajsta pesem iz cikla Izgubljena pročelja. »In končno: pomlad! (...) To je dežela, ki smo jo iskali. Tu se hočemo naseliti. Pojdi povedat kraljici, da smo utrujeni od potovanja skozi menjave časov, da sprejemamo ptičje petje za himno in češnjev cvet za grb.« Tako se v Semoličevi poeziji učinkovito pomešata zanos in žalost, kajti skrivnostna pesemska kraljica ima že v naslednjem verzu črne oči in kmalu se pesmi ponovno posvečajo subjektovi temi in temačnemu: »Ne znajdemo se več v letnih časih, prestari, preobrabljeni, preveč skrhani na robovih, da bi še vrezali svoja imena v lesene klopce po mestnem parku (...)«.
Semoličeva poezija kratko malo še naprej očara s premočrtnim zasledovanjem neodloč(e)nega, tranzitnega, prostega, manihejskega v subjektu. S čustveno živostjo, prožnostjo in natančnostjo, s katero sodobna poezija ne razpolaga vedno tako očitno in odkrito kot Semoličeva. Predvsem pa s preprostostjo sloga, vsebin in vrednot. S pripovedjo, o vsakdanjem, iskreno. Semolič ostaja mojster razkošnega pesniškega minimalizma, ki je posvečen v skrivnost besednega poustvarjanja razpoloženj iz razpoložljivega.
