Zdaj nam televizije servirajo tri stereotipe v podobi pravljic za najmlajše.

Prva pravljica nosi naslov: mi nismo krivi. Televizije se delajo, kot da le odslikavajo neko realnost, s katero nimajo nič skupnega. So neme opazovalke vsega groznega in hudega. Jok, ni tako preprosto. Televizije konstruirajo svojo realnost. Izbirajo in napihujejo tisto, kar mi kupimo. Bolj kot je napihnjeno in na robu neverjetnega, bolj je gledano. Čez nekaj let bomo skrušeno ugotovili, da so krizo v vsej veličini zakuhale ravno TV-postaje. Da so nas prestrašile stokrat bolj, kot je bilo treba. Da so nam z vsakodnevnim plozanjem, kako gre vse k hudiču in kako ta prostor obvladujejo samo mafijci in kriminalci, prezentirali eno drugo realnost. Realnost izrednih, skoraj vojnih razmer.

Druga pravljica nosi naslov: televizija nas razvedri in sprosti. Torej, ob gledanju televizije bi morali pokati od smeha, se trepljati po ramenih in židane volje skakati v postelje. Jok, ni tako preprosto. Če se kdo smeji ob nadaljevanki Čista desetka, potem si zasluži posebno priznanje. Še bolj tisti, ki sproščeno skačejo od ugodja, ko zijajo v oddajo Moja Slovenija. Posebne čestitke pa dobijo vsi, ki jih resničnostni šov Gostilna išče šefa zapelje v prijetno predenje ob ekranih in so prepričani, da prazno blebetanje igralcev v kuhinji in stanovanju ima potencial.

Tretja pravljica je najbolj sveža z naslovom: o predsedniku bodo odločila predvolilna srečanja na televiziji. Soočenja so za televizijo darilo z neba. Trije gladiatorji se bodo borili v ringu za prazen nič. Neumnosti tipa "to bodo zgodovinske volitve", "to bodo vsebinski troboji", "to bo svojevrsten plebiscit", niso niti pravljice za male otroke. Soočenja bodo čista spektakelska umetniška forma. Produciranje domislic in očitkov. In jasno je, da je edini smisel teh soočenj, kdo bo bolj napadel zdajšnjega predsednika. Kdo mu bo nataknil ali podtaknil več hipotek. To so nakazali že intelektualci, ki so v četrtek v Pogledih Slovenije razpredali o tem, kakšnega predsednika potrebujemo. Slovenija v bistvu sploh ne potrebuje predsednika. Kdor koli bo že izvoljen, bo le še en igralec v verigi sproduciranih pravljic. Bistvo pravljičnih junakov je v tem, da rešijo vse živo, živijo pa v drugem svetu. Tistem, za katerega se oblast niti približno ne zmeni. Oziroma se ga dotakne le takrat, ko je treba še bolj nagnati strah v kosti državljanom. In do tiste usodne nedelje bo sejanje strahu absoluten zmagovalec na vseh ekranih…