Za razliko od siceršnjih novinarskih vprašanj, kjer se kandidatom pušča odprte roke glede dolžine odgovorov in možnosti pojasnjevanja, so novinarji kandidate omejili na tri možne odgovore: se strinjam, se ne strinjam, delno se strinjam. Kandidate so strogo omejili pri možnosti dodatnega pojasnjevanja sicer kompleksnih in zapletenih vprašanj. Nedvomno so kandidati negodovali ob redukciji kompleksnih tem na zgolj tri možne odgovore, a za volilce je izjemnega pomena, da dobijo jasne in čiste odgovore glede najbolj perečih vprašanj sedanjosti in prihodnosti.

V medijsko posredovani politiki 21. stoletja, ko vsakdanji stik s politiko poteka večinoma samo še preko marketinško ustvarjenih podob, ki imajo bolj malo skupnega z dejanskimi osebami, njihovimi sposobnostmi in političnimi stališči, ko se s kandidati le zelo redko osebno srečamo in skoraj nimamo priložnosti spoznati njihovih stališč "v živo", smo državljani odvisni od medijsko posredovanih odgovorov, ki naj bodo zato čimbolj jasni. Jasni odgovori kandidatov so pomembni, saj nakazujejo, kako utegnejo kot predsedniki delovati. Delujejo kot trdne zaveze glede pomembnih političnih odločitev. V času trajanja mandata je zato treba tudi terjati njihovo uresničitev.

Kako so se predsedniški kandidati opredelili do perečih političnih in družbenih vprašanj si lahko v tabeli ogledate tukaj.

Odkar se je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja v politični znanosti zgodila t.i. behavioralna revolucija, smo postali bogatejši za še en uvid v politično dogajanje. Do takrat je namreč veljalo, da so se primerjale predvsem institucije med sabo, ne pa tudi delovanje posameznikov, ki so zasedali te institucije. Primerjale so se npr. institucije predsednika republike, njihova zakonska in ustavna pooblastila, ne pa tudi to, kaj so predsedniki "naredili" iz teh institucij, kakšno dediščino so pustili, kakšen je bil njihov odnos z drugimi vejami oblasti, kakšne odločitve so sprejemali znotraj pooblastil itn. Primerjalno je postalo pomembno politično obnašanje predsednika, ne samo njegova pooblastila. Predmet preučevanja je postal predsednik kot posameznik, ne predsednik kot institucija.

Predsedniški mandati se med sabo razlikujejo. Političnih odločitev, ki jih je sprejemal neki predsednik, ne bo nujno sprejel tudi drugi predsednik. Znotraj istih ustavnih in zakonskih okvirov je mogoče sprejeti povsem drugačne odločitve. Znotraj istih ustavnih in zakonskih okvirov je mogoče povsem drugače politično delovati. Znotraj istih ustavnih in zakonskih okvirov je mogoče predlagati povsem druge kandidate za pomembna politična mesta in s tem neposredno vplivati na politiko ter posledično življenja posameznikov. Vsak predsednik s tem pusti določeno dediščino, ne samo za zgodovinarje in politologe, ampak predvsem za državljane.

Pri odgovorih, ki so bili posredovani, je zelo zanimivo, da je popolno strinjanje obeh kandidatov samo pri odgovoru na prvo vprašanje glede obsega pristojnosti predsednika republike. Iz tega je mogoče sklepati troje: prvič, da je dozorel politični konsenz v celotnem političnem spektru, da ima predsednik republike ravno prav ali pa celo premalo pristojnosti za opravljanje svoje funkcije in da je to lahko ovira boljšemu delovanju političnega sistema. Drugič, da oba računata na zmago in si v luči možnosti delovanja želita pristojnosti vsaj v sedanjem (če že ne večjem) obsegu. V naravi političnih institucij namreč je, da želijo maksimizirati svojo politično moč in vpliv.

Naslednji sklop vprašanj (od 2 do vključno 6, deloma tudi vprašanje 10) se nanaša na gospodarske teme in reševanje situacije gospodarske krize. Tu se kandidata ne strinjata niti pri enem odgovoru, kar lahko kaže na različne vizije reševanja gospodarskih vprašanj. Odgovore je sicer mogoče analizirati kot močnejše ali šibkejše nestrinjanje, pač glede na to, ali se nekdo z nekim odgovorom delno strinja. Vsekakor imamo močnejše nestrinjanje pri vprašanju zapisa zlatega fiskalnega pravila v ustavo ter sprejetja pokojninske reforme leta 2011, šibkejše pa pri vprašanju omogočanja referenduma o davkih in izdatkih proračuna. Iz odgovorov, ki se sicer nanašajo na gospodarske teme, ni čutiti velikega odklona od siceršnjih stališč političnih strank, ki sta jim kandidata svetovnonazorsko ali politično blizu.

Vprašanji 7 in 8 sodita v okvir širše razprave o vlogi javnega in javnih dobrin, ki naj bi jih javni sektor zagotavljal za dobro delovanje države. Kandidata se močno ne strinjata glede privatizacije šolstva, kar lahko kaže na to, da je eden (Türk) bolj naklonjen izobrazbi kot javni dobrini, ki naj bi bila dostopna vsem, drugi (Zver) pa izobrazbi kot naložbi, za katero je treba plačati (investirati) iz zasebnega žepa in upati na bodoče donose. Malo manj se ne strinjata glede vloge javne uprave in njenega zmanjšanja; očitno se je že utrdil konsenz, da je javna uprava prevelika, čeprav je resnično vprašanje, kaj vse razumemo kot javno upravo.

Vprašanja 9, 11, 12 se nanašajo na vlogo in podobo Slovenije v svetu. Šibko se ne strinjata pri vprašanjih 9 in 12, močno pa pri 11. vprašanju. Preseneča predvsem močno nestrinjanje pri 11. vprašanju, kajti zdelo se je, da je slovenska politika glede arbitražnega sporazuma dosegla vsaj načelni kompromis. Obenem pa je močno nestrinjanje glede 11. vprašanja tudi zelo hvaležno za mobilizacijo volilcev obeh polov, kajti vprašanje danes ni več na dnevnopolitični agendi in razlikovanje nima drugega, razen notranjepolitičnega, mobilizacijskega učinka.

Vprašanji 13 in 14 sta klasični vprašanji glede preteklosti na Slovenskem, ki tudi močno polarizirata politično skupnost. Močno razlikovanje v stališčih se kaže glede uspešnosti nekdanjega predsednika RS Milana Kučana, 14. vprašanje pa za kandidata dr. Zvera ni bilo povsem razumljivo, zato tudi ne moremo oceniti nestrinjanja. Povedno pri vprašanju odnosa do preteklosti na Slovenskem je, da so to ponavadi tista vprašanja, ki najbolj delijo politično skupnost, ne pa npr. naša prihodnost.

Vprašanja 16-19 so globalna vprašanja in pohvalno je, da so Dnevnikovi novinarji k naboru dodali tudi ta vprašanja, kajti Slovenija ne živi izolirana od ostalega sveta in skrajni čas je, da bodočega predsednika vprašamo za stališča tudi glede globalnih izzivov. Tudi tukaj gre večinoma za šibka nestrinjanja, je pa mogoče opaziti nekoliko večjo odločnost dr. Türka pri stališčih glede Palestine, Turčije in Irana. To bi lahko bila posledica dolgoletnega ukvarjanja z globalnimi zadevami, vprašanje mednarodnega priznanja Palestine pa načelnega stališča mednarodnega pravnika, ki zastopa legalistično stališče.

Dr. Jernej Pikalo je izredni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.