Matjaž Hanžek, sociolog in nekdanji varuh človekovih pravic:

"V zadnjih letih je z Nobelovimi nagradami za mir križ. Velikokrat jih dobijo tisti, ki zakuhajo vojno, z njo nehajo in jim potem navdušeno izročijo nagrado. Mnogo takšnih primerov je bilo v preteklosti. Na Balkanu Evropska unija ni naredila veliko, njene čete tam niso bile prav koristne. Drugo je vprašanje katastrofalne ekonomske politike, ki služi kapitalu namesto ljudem. To lahko pripelje do hudih oboroženih konfliktov, če že ne do revolucij in prevratov. Očitno je odbor, ki podeljuje nagrade, zadnja leta v hudi stiski. Težko najdejo primerne nagrajence. Lahko pa bi se zato odločili drugače in nagrade sploh ne bi podelili. Glede uradne razlage, da je Evropska unija kot ideja in povezovalni proces med drugim naredila vojno na stari celini nepredstavljivo, gre tu za kanček hinavščine. Članice namreč pomagajo ali sodelujejo v drugih delih sveta v oboroženih konfliktih tudi zato, da Evropa sama bogati. Glede argumentacije, da je Evropska unija s širitvijo pospeševala demokratične procese v srednji in vzhodni Evropi, pa dvomim o uspešnosti te demokratizacije, tudi v Sloveniji. Cilj širitve v izhodišču ni bila demokratizacija, ampak pridobitev novih trgov in iz teh držav odpeljati kapital. Taktika pri sprejemanju novih članic je bila, da morajo te države najprej pristati na svobodni pretok kapitala, ne pa tudi proizvodov in še manj ljudi. Šele ko se to zgodi, sledi širitev. Bolj ali manj so izropali vzhodnoevropske države, jih zadolžili in pokupili, kar je bilo vrednega. Ta območja so postala nadomestek za kolonije in obenem vir izobraženih ljudi, zato da lahko stare članice v izobraževanje vlagajo manj."

Marek Marczynski, Amensty International, namestnik direktorja za Evropo in Srednjo Azijo:

"Nobelova nagrada za mir je za Evropsko unijo priznanje prispevka k miru in človekovim pravicam. Z zgodovinskega vidika takšna utemeljitev ni povsem neupravičena. Vojna med članicami je nepredstavljiva, in to ni ravno majhen prispevek. Ta prispevek temelji predvsem na tem, da so človekove pravice in vladavina prava postale temeljne vrednote, o katerih se ni mogoče pogajati, pa čeprav se jih včasih ne uveljavlja uspešno. S procesom širitve in s svojo zunanjo politiko je EU prispevala k spremembam v širši regiji in po vsem svetu. A nespametno bi bilo, če bi njeni voditelji nagrado razumeli kot končno razsodbo. Priznanje bi morali razumeti kot opomnik, da se morajo trdno zavzemati za svoja načela, si priznati šibkosti in izzive prihodnosti. Ne pozabimo, da se je evropska skupnost ob izbruhu vojne v nekdanji Jugoslaviji znašla pred preizkusom zavezanosti miru ter človekovim pravicam, in mnogi so ocenili, da je bil odziv prepočasen in neustrezen. Po koncu vojn pa v ospredje svojih prizadevanj ni potisnila nujnosti kaznovanja odgovornih za vojne strahote. Ko je evropska komisija leta 2011 Hrvaški prižgala zeleno luč za vstop, je imela država še vedno sedemsto nerešenih primerov vojnih zločinov. Si EU lahko privošči vstop države, ki je storila tako malo glede vojnih zločinov? Podobno je na Kosovu, kjer je misija Evropske unije EULEX storila bolj malo za sodni pregon etničnih Albancev, ki naj bi bili odgovorni za vojne zločine, podobno je z obtožbami o ugrabitvah Srbov. EU ostro obsoja velike kršitve človekovih pravic v Siriji, a kot ponavadi odriva stran vprašanje, kaj lahko stori sama znotraj svojih meja. Prihajajo skrb zbujajoča poročila o Sircih, ki jih zavračajo na zunanjih mejah EU. Podobno je z migranti od drugod. Znotraj meja je v več državah opaziti doslej največjo stopnjo diskriminacije Romov, na kar se EU in njene inštitucije večinoma niso ustrezno odzvale. Upamo, da bo po Nobelovi nagradi za mir Evropska unija bolj iskreno pogledala, za kaj jo je dobila in kakšne obveze ji prinaša."

Boris Pahor, pisatelj:

"Idejo Evropske unije je od začetka vodila ekonomija, ustvarjanje skupnega trga, deloma tudi prizadevanje, da se ljudje ne bodo več med seboj spopadali. Ta ideja se je nato uveljavila tudi širše, se razvila, in prišli smo tudi do evra. Nagrada je pozitivna, sploh ob izjavi, da bi Evropa postala federacija, in to ne le v smislu trga, bank in tako naprej, ampak tudi v smislu skupnega življenja. Če sem lahko nekoliko upravičeno oseben: Evropa je plačala za prevod petih mojih romanov v treh letih. To se je zgodilo v okviru programa, da se narodi, tudi sosedje, Slovenci, Italijani, Avstrijci, spoznavamo tudi na intimnem, kulturno-zgodovinskem področju. Že če ostanemo samo pri tem in odmislimo ostalo, je to kulturna novost, ki je velikanskega pomena. Podčrtal bi prav to evropsko idejo, da se narodi kulturno sporazumevajo in seznanjajo med seboj. Pri vojnah na Balkanu si je Evropa umila roke, rekla je, naj se pobijajo med seboj, to je bilo strašno. A to še ni bila prava Evropa, ta je še v nastajanju. Nagrada je dober prispevek k spodbujanju oblikovanja federacije. Sicer pa so pred nekaj leti kritizirali tudi podelitev nagrade predsedniku Baracku Obami. A če primerjamo, kaj je prej počel Bush, potem pa je prišel temnopolti predsednik, ki je milijonom dal upanje in obljubil zdravstveno zavarovanje, je to dovolj, da si jo zasluži."

Tomo Križnar, svetovni popotnik in humanitarni delavec:

"Podelitev Nobelove nagrade za mir Evropski uniji težko razumem glede na to, da ni ravno primer borca za mir na svetu. Ne razumem, kako so za nagrado lahko izbrali staro kolonialno silo, ki je zakuhala dve svetovni vojni. In poglejte, kam vse smo se vmešavali samo v zadnjem desetletju. Evropska unija je v tem smislu zadnja, ki ji gre takšna nagrada. Kritičen sem do vpletenosti v posredovanja in dogajanja v Iraku, Pakistanu, Afganistanu. Na območjih, kjer sem aktiven, so denimo Evropski uniji hvaležni za pomoč v hrani, a je to obenem vse, kar EU počne. Nasilja oblastnikov ne ustavlja. Nekaj glede tega zdaj poskušajo Združene države, ki pa morajo paziti na Kitajsko. Evropa ne verjame več v moč duha, le še v moč orožja. Kot da bo to ali pa potrošništvo rešilo Evropsko unijo. S tem moramo nehati in druge poučiti o naših izkušnjah. Evropa bi morala vsem, ki jih zanima, posredovati svoje izkušnje, da ne ponovijo napak, ki jih je počela sama. Tudi v tem smislu bi morala v prvi vrsti postati prostor izobraževanja, prizorišče velikega učenja o nasilju, s katerim imamo največ izkušenj. Več prostora v svetu ima lahko le kot vzgojiteljica."

Ljubo Bavcon, zaslužni profesor za kazensko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani in strokovnjak za človekove pravice:

"Nobelova nagrada za mir za Evropsko unijo je zelo sporna. Ideja, da je evropsko povezovanje naredilo možnost vojne med Nemčijo, Francijo ali sploh na stari celini nepredstavljivo, drži. So pa sporni drugi vidiki utemeljitve. Podelitev nagrade Evropski uniji kaže na to, da je s to nagrado zadrega in da iščejo, komu bi jo sploh dali. Zelo sporna je misel, da je imela Evropa kakšen poseben uspeh pri širitvi demokratičnih sistemov v vzhodni Evropi. Prvič zato, ker je sama prišla v krizo, drugič pa zato, ker je postala zelo neobčutljiva za pojave, kakršne denimo vidimo na Madžarskem, kjer je spoštovanje demokracije in človekovih pravic zelo sporno. Pa tudi pri nas je geslo o vladavini prava tako povoženo, da bog pomagaj, pa se Evropa nič ne odzove. Gledano od zunaj iz neke države, kjer ni temeljne varnosti, utegne biti Evropska unija sicer res videna kot raj. Vendar je z vrednotami, s katerimi Evropa nastopa, recimo strpnost, nastal velik problem, če pogledamo na primer pojave v Nemčiji in Franciji. Žižek je že pred leti opozoril, da se družbena ureditev pred našimi očmi spreminja iz demokratične in strpne v avtokratsko, enoumno in izključujočo. S tega vidika bi Evropsko unijo lahko prej kritizirali kot ji podeljevali nagrade."

Tina Peternel, Greenpeace v Sloveniji:

"Evropska unija je v zadnjih šestdesetih letih pomagala utrditi mir v Evropi, za kar je tudi dobila nagrado. Ne moremo reči, da si nagrade na zasluži, toda pričakuje se, da bo Evropska unija reševala tudi druge probleme. Med njimi so tudi podnebne spremembe in pričakujemo, da se bodo nanje odzvali. Morda je bila v času pred krizo tu priložnost nekoliko zamujena, a ne smemo vreči puške v koruzo. Težko bi sicer rekli, da je bila Evropska unija glede podnebnih sprememb oziroma boja proti segrevanju ozračja v preteklosti v prvih bojnih vrstah in da si nagrado morda zasluži tudi za to. Evropska unija jo je dobila za druge stvari. Pri okoljskih vprašanjih pa je še kar nekaj prostora za boljše delovanje in tu bo morala svojo vlogo še dokazati. Mir je vsekakor povezan tudi z varovanjem okolja oziroma z vprašanjem podnebnih sprememb, s tem so posredno povezani kakovost življenja in delovna mesta. Članstvo Slovenije v Evropski uniji je prineslo tudi zavedanje, da nismo omejeni le na Slovenijo, ampak soodločamo o večjem prostoru, delimo probleme ter imamo vpliv širše od same države. Vprašanje varovanja okolja oziroma podnebnih sprememb pa je gotovo eno takšnih, ki ne pozna meja."