Predvsem gospodarska kriza je v zadnjih letih otežila poslovanje kluba, ki se mu vsako sezono niža proračun, očitno pa bo odslej še težje preživeti, saj je Olimpija že od spomladi edini profesionalni hokejski klub v državi. Matjaž Sekelj je za Dnevnik spregovoril o stanju v slovenskem hokeju.

Se Olimpiji že pozna potop Jesenic?

V tem trenutku je še prezgodaj soditi, je pa dejstvo, da vsaj dveh do treh derbijev z Jesenicami v rednem delu EBEL ne bo, kar pomeni manj denarja v blagajni od vstopnine. Ne glede na to, da je liga izenačena, ne boste našli moštva, ki bi v dvorano privabilo toliko ljudi kot večni derbi. V finančnem smislu škoda za Olimpijo vsekakor obstaja.

Kolikšna?

Okoli 50.000 do 60.000 evrov. Govorimo le o rednem delu EBEL, kje je šele državno prvenstvo ali pa morebitno srečanje v končnici EBEL. Kakšnih drugih učinkov Olimpija v tem trenutku še ne občuti, sem pa prepričan, da bodo posledice vidne v slovenskem hokeju nasploh. Zgolj ena ekipa bo na dolgi rok težko nosila vse breme. Težko bomo zdržali na tej ravni. Ne le klubi, pač pa tudi reprezentanca. Škoda se bo poznala.

Kakšni viziji boste sledili?

Moraš se obrniti na lastna sredstva in se boriti, da obstaneš, da preživiš. Gospodarski časi so iz dneva v dan težji. Ko sem na tekmah v Avstriji, krize ni čutiti. Tamkajšnji klubi so prvi udarec recesije preživeli pred tremi, štirimi leti. Zdaj njihovo gospodarstvo spet raste, medtem ko je pri nas in v drugih državah drugače.

Se Avstrijci čudijo stanju pri nas?

Njihovo gospodarstvo je drugače urejeno. Za primer lahko dam Dornbirn. To je vas, ki je zbrala več kot tri milijone evrov za letni proračun kluba. Pri nas takih številk ne moremo niti sanjati. To je kazalec, da avstrijsko gospodarstvo deluje normalno, da so vložki v marketing normalni, tudi okolje je vpeto v šport. Uskladile so se politične in gospodarske sile.

Česar je v Sloveniji premalo…

Zagotovo. Že res, da smo majhni in da imamo veliko dobrih stvari, a če želimo imeti zdravo nacijo, se mora ta ukvarjati z zdravim načinom življenja, kar je tudi šport. Vrhunski športniki so vzor vsem mladim in srednjim generacijam. Športniki te pritegnejo, da nekaj počneš, da se rekreiraš. Brez tega lahko kot nacija čutimo posledice.

Je lahko takšna Olimpija, kot jo poznamo danes, čez nekaj let ogrožena?

Strahovi zagotovo obstajajo. Vsako potezo moramo trikrat pretehtati. Preživeti moramo z znanjem in stroški poslovanja, kar pomeni, da moramo iskati igralce v okviru proračunskih zmožnosti, ti igralci pa morajo Olimpiji nekaj dati.

Ravno zaradi financ so počile Jesenice. To pomeni, da je slaba stran EBEL, ko moraš vlagati več, kot imaš, če želiš biti konkurenčen?

Saj je ves svetovni šport tako naravnan. Tudi Barcelona in Real sta v velikih dolgovih, pa se vse vrti okoli njiju. Je pa tako, da mi tekmujemo v ligi, ki jo vodijo Avstrijci, ki raznih privatizacij v športu ali česar koli podobnega ne poznajo. Tam imajo drugačen pristop. Pri njih marsikaj funkcionira drugače in predvsem uspešno. Poglejmo primer hokejskega Celovca in Ljubljane. Na Koroškem imajo desetkrat večji dobiček od vstopnine in ponudbe na tekmah. Če želijo klubi zunaj Avstrije konkurirati in opozoriti nase, morajo nekaj početi. In tukaj je past. Lahko se zaletiš. Vsi smo se. Tako na Jesenicah kot v Ljubljani. In to smo drago plačali. Žal smo Slovenci taki, da nas nekaj zanima le takrat, ko uspeva, kar pa je z malo denarja težko ustvariti. Tu vsakega direktorja vleče v smislu, dajmo, poskusimo to, kaj pa, če bi še tisto…

Ste po propadu Jesenic dobili kakšnega gorenjskega sponzorja?

Ne, niti enega. Na Jesenicah je velika gospodarska povezava z Acronijem in drugimi potencialnimi sponzorji. Jesenice so imele v Acroniju tako močnega aduta, da je bilo partnerje veliko lažje prepričati o poslu. V Ljubljani tržijo praktično vse športne panoge. V okolju, kjer je uspešen le en kolektiv, je lažje.

Je Maribor ravno zaradi tega tako uspešen v nogometu?

V Mariboru so odlično združili vse, kar nogomet omogoča. V prvi vrsti je to kadrovanje, kar pomeni tudi denar. S prodajo igralcev lahko precej zaslužiš. Tukaj je Zlatko Zahović naredil velik posel. Klub je na zdravih temeljih, kar prinese rezultat in večji interes sponzorjev. Žal je v hokeju tako, da igralec ni vreden praktično nič. Z vzgojo igralcev in s tem ko jim daš možnost, da se predstavijo na trgu, klub ne more zaslužiti, zato je preživetje odvisno zgolj od sponzorjev in vstopnine. Kot panoga je hokej tudi v svetovnem merilu na slabšem. Razen nekaj divjih prestopov v ruski KHL, ko tajkuni obračajo milijone, odškodnin za igralce v razvitem hokejskem svetu ni.

Kaj bi lahko naredila matična zveza? Se vam zdi, da je preveč pasivna?

Ne želim pametovati, saj imamo veliko dela sami s sabo, a mogoče bi se s to ugotovitvijo strinjal. Realnost je taka, da v Mariboru in na Bledu težko zberejo sredstva, da bi igrali hokej. Po moji filozofiji bi morali v vsakem kraju z dostojnimi drsališči ustvariti razmere za prvoligaško ekipo. Pa naj bo to slovenska liga, nacionalna liga, kar koli. Zelo dober vzor lahko najdemo v Zalogu. Slavija je potrebovala nekaj časa, da ji je uspelo obrniti miselnost in dokazati, da obstaja dober način amaterskega športa, ko človek nekaj naredi zase in uživa v tem, kar počne. Ta model Slavije je tisti, ki bi moral v slovenskem prostoru prevladati. Je pa nujno, da ga preselimo v Celje, Maribor, na Bled… Tukaj bi morala biti zveza bolj aktivna, da bi prišli vsaj do šestih klubov.

Mislite, da se to ne zgodi, ker je v slovenskem hokeju preveč zamer?

Niti ne. Včasih je bilo tudi v Olimpiji tako, da smo si upali tvegati več, čeprav smo imel pokrit samo polovični del proračuna. Danes nič več. Tveganje je bistveno nižje. Če so si v Mariboru pred dvema letoma recimo privoščili proračun okoli 150.000 evrov in so pri tem tvegali tretjino, danes kaj takega ni več mogoče. Lahko si hitro v zelo velikih težavah.

Vas moti, ker vrh hokejske zveze redko prihaja na tekme Olimpije? Predsednika Matjaža Rakovca tako rekoč ni videti v Tivoliju, generalni sekretar Dejan Kontrec je bil šele v 11. krogu EBEL prvič na tekmi v Ljubljani.

Olimpija je vsem poslala vstopnice VIP, saj so dobrodošli gostje. Kako so s časom in kakšno je njihovo razmišljanje, ne vem. Verjetno je predsednik zelo obremenjen s poslovnimi zadevami. Je pa ogled tekem manjša stvar. Pomembnejša je komunikacija med zvezo in klubi. Te bi moralo biti več, ko se debatira in razmišlja, kaj narediti s hokejem. Dobrodošlo je, da Triglav in Slavija igrata v ligi INL, a dejstvo je, da nekaterih klubov ni oziroma čakajo, da se kaj zgodi. Tukaj bi lahko zveza naredila več.

Kakšna se vam zdi ideja Mihe Rebolja, ki je na Jesenicah sestavil člansko ekipo?

Verjetno je ta način edini možen, da se vrne hokej v Podmežaklo. Seveda bo na koncu tudi Rebolj moral najti simbiozo z Acronijem, kajti brez denarja je nemogoče kar koli pričakovati. Povrhu je Acroni v gorenjski regiji najmočnejši igralec. Je pa dobro, da se na Jesenicah vsaj nekaj dogaja, saj imajo ljudje v tem delu Slovenije hokej neizmerno radi.

Kako gledate na položaj mladih hokejistov? Vemo, da je Podmežakla zaprta, zato otroci na Bledu trenirajo že pred svitom, v Tivoliju je prav tako križ s termini.

To je povezano s specifičnim načinom dela in razmišljanja v Sloveniji. Prepričan sem, da neka dvorana v tujini ne bi mogla biti zaprta toliko mesecev zaradi razpisov in pritožb na razpise. Tega ni nikjer na svetu. To ni normalno. Saj smo imeli tudi pred leti v Tivoliju težko situacijo, ko se je dvorana obnavljala, a nikdar toliko časa. Pri takem številu otrok, ki na Jesenicah igrajo hokej, se ne bi smelo dovoliti, da je dvorana prazna in da se zaradi administrativnih zadev ne more postaviti ledu. Delovati v takih pogojih je zelo težko. To je tisto, kar nas razlikuje od sosedov na zahodu.

Kljub temu obetavna generacija še vedno obstaja. Ogromno je mladoletnikov, ki odhajajo v tujino.

Ker se je postavilo tekmovanje EBEL do 20 let, bo odlivov v prihodnje mogoče manj, saj bodo začeli verjeti, da lahko tudi doma napredujejo. Apetiti staršev so veliki, mislijo, da bo njihov otrok v tujini bolj napredoval, kar se v kakšnem primeru zgodi, a še vedno je več tistih, ki jim ne uspe oziroma pridejo domov v slabšem stanju. Pozornost v tujini ni usmerjena v slovenskega hokejista, saj nima toliko igralnega časa kot doma, nekaterih elementov enostavno ne pridobi. Upam, da se bodo odhodi zmanjšali. Če jih bo več ostalo doma, bo bolje za naš hokej.

Potem bo lahko imela Olimpija več slovenskega kadra kot zdaj?

No, saj ga imamo relativno dovolj. Olimpija je ena najmlajših ekip v ligi z veliko domačimi igralci. Nad tem kadrom se ne gre pritoževati, je pa tako, da morajo ti igralci prispevati svoj delež. Kot ugotavljamo, se letos dogaja, da je njihov učinek premajhen, ob dejstvu, da imajo zagotovljenega več igralnega časa kot kadar koli prej. Če pogledamo rezultate, mora letošnja Olimpija dati tri, štiri gole, da je v igri za zmago. Statistika je pokazala, da je treba iskati alternativo drugje. Logično je, da ne more vsak tresti mreže kot Jan Muršak, a od reprezentančnih igralcev se vsekakor pričakuje več.

Še iščete alternative za katerega od tujih igralcev?

Prisluhnili bomo trenerju, menim pa, da se moštvo počasi dviguje. Veliko je bilo novih obrazov pred sezono, še vedno so oscilacije, a se mozaik sestavlja. Ni bilo prav prijetno v nedeljo v Salzburgu, ko smo izgubili zadnjo tretjino z 0:5, a po drugi strani spet ni tako slabo, ko veš, da si imel 40 minut nadzor nad dogajanjem in lahko igraš z vsakim v ligi.

Kako napreduje projekt v Stožicah? Boste ob koncu leta odigrali tekme na stadionu in v tamkajšnji dvorani?

Še vedno je treba doreči obilo zadev. Če bi se morali odločiti pred petimi leti, bi šli v projekt brez pomislekov. Zdaj obstaja bojazen, da si ne bi povzročili dodatnih finančnih težav. Računamo na izdatno podporo Športa Ljubljana in mestne občine.