V nabiralniku petčlanskega norveškega odbora se je letos znašlo 231 nominirancev, katerih imen sicer ne objavljajo, obveljalo pa je, da so med njimi poleg nekdanjega predsednika Billa Clintona in vojaka Bradleya Manninga, ki čepi v priporu zaradi izdaje zaupnih dokumentov ustanovitelju Wikileaksa Julianu Assangeu, še ruski disidenti ter verski voditelji, ki si prizadevajo za sožitje kristjanov in muslimanov. Izbira EU, ki se muči z evrsko krizo in zaradi gospodarskih težav poka po šivih, je zato bila svojevrstno presenečenje, ki so ga nemudoma toplo pozdravili politiki v Bruslju in drugih evropskih prestolnicah, ne pa tudi vsi ostali. Vodja norveškega gibanja proti (morebitnemu) članstvu te države v EU Heming Olaussen je med prvimi opozoril, da bodo po svetu nagrado ocenjevali povsem drugače. "Za Latinsko Ameriko in nekatere druge dele sveta je EU trgovinski blok, ki mnoge države (tretjega sveta) potiska v revščino," je dejal in ob tem spomnil, da je Norveška članstvo v Uniji zavrnila kar dvakrat, leta 1972 in 1994. Za Jaglanda, ki je tudi generalni sekretar širšega Sveta Evrope s 47 članicami, velja, da je v polariziranem norveškem političnem ozračju glede članstva v EU njegov izrazit zagovornik. Nominacija Unije, ki jo je že prej javno objavila Janne Haaland Matlary, profesorica mednarodne politike na univerzi v Oslu, mu je tudi zato prišla kot naročena.

Nagrado v višini osem milijonov švedskih kron (okoli 940.000 evrov) bosta na podelitvi čez slab mesec prejela predsednik evropskega sveta Herman van Rompuy in predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso. Slednji je Nobelovo nagrado ocenil kot "veliko čast" za celotno EU, za vseh njenih 500 milijonov državljanov, za vse njene članice in za vse ustanove. Nagrada po njegovem kaže, da tudi v teh težkih časih EU ostaja navdih za države po svetu, da mednarodna skupnost potrebuje močno EU ter da je Unija nekaj zelo dragocenega in da jo je treba negovati. V podobnem duhu je reagiral tudi komisar za gospodarske in monetarne zadeve Olli Rehn, ki je dejal, da je kljub črnogledosti v evropski ekonomiji ta dan velik za Evropo. Očitno je nagrajen 60-letni prispevek Unije miru in spravi ter demokraciji in uveljavljanju človekovih pravic, je dejal in poudaril ponos nad vrednotami, ki so tudi z njeno pomočjo postale univerzalne.

Med prvimi je bil nad nagrado vzhičen tudi Jacques Delors, ki je v osemdesetih letih soustvarjal pogoje za prehod Evrope v enoten trg. "Zadnja tri desetletja so bila tudi zelo težavna. Menim, da bo nagrada opogumila tako voditelje držav kot prebivalstvo," je želja tega zdaj 87-letnega zagrizenega zagovornika evropske integracije.

Prav ta integracije je bila osrednji poudarek obrazložitve letošnje Nobelove nagrade, v kateri je podelitveni odbor med drugim zapisal, da se je EU dvignila iz pepela druge svetovne vojne ob prepričanju, da lahko tesnejše ekonomske vezi prispevajo k temu, da se stoletni sovražniki ne bodo več obrnili drug proti drugemu. Spomnil je, da Unijo danes sestavlja 500 milijonov prebivalcev 27 držav članic, več pa jih priložnost za članstvo še čaka. S približevanjem srednje- in vzhodnoevropskih držav po padcu berlinskega zidu se je začelo novo obdobje evropske zgodovine. Delitve med vzhodom in zahodom so bolj ali manj končane, demokracija se je okrepila, etnični konflikti pa rešili, je še zapisal odbor iz Osla.

Prve kritike so sicer prišle iz bolj obskurnih in Uniji nenaklonjenih političnih logov. Vodja britanske neodvisne stranke Nigel Farage je tako dejal, da nagrada kaže, da ima norveški odbor "resnično smisel za humor". "EU si morebiti zasluži nagradico za mir, za razcvet pa zagotovo ne, saj je milijone potisnila v revščino in nezaposlenost," je še komentiral.