Po plošče k sosedom
"Ko sem prvič slišala za akcijsko umetnost, se izraz performans še ni uporabljal - oziroma ga vsaj mi nismo poznali. To je bilo nekje okoli leta 1965 ali 1966. Takrat sicer sem že slišala za Fluxus in druge podobne skupine, ampak v Španiji jih je bilo malo," se spominja Esther Ferrer. "Le v Madridu je obstajala skupina, imenovana Zaj, ki se je ukvarjala z akcijsko umetnostjo že od leta 1964. Leta 1966 so stopili v stik z mano, češ da za svoj performans potrebujejo žensko, in zanimalo jih je, ali bi sodelovala z njimi. Ko so prišli v San Sebastian, moje rodno mesto, sem z njimi ustvarila svojo prvo akcijo."
Umetnica pravi, da je imela veliko srečo, da je živela v kraju, ki je bil blizu francoske meje, saj je bilo v Francovi fašistični Španiji takrat težko dobiti vpogled v dogajanje na področju sodobnih umetnosti. "Velikokrat smo šli v Francijo in kupovali knjige in plošče, hodili v kino in prebrali vse časopise, ki so bili takrat v Španiji prepovedani. Zame je bilo zato lažje izvedeti vsaj nekaj malega o tem, kaj se v svetu dogaja na področju umetnosti, kot ljudem iz drugih delov Španije."
Futurizem, dadaizem in Cage
Esther Ferrer je začela svojo umetniško pot s slikanjem. Bila je tudi ena od ustanoviteljev posebnega risarskega ateljeja za otroke, vendar sama pravi, da je to početje ni zares navdihovalo. Ko je spoznala svet akcijske umetnosti in performansa, je takoj vedela, da je to tista umetnost, ki ji želi posvetiti življenje. "Moji prvi performansi v 60. letih so bili zelo osredotočeni na telo - še posebej na žensko telo. To so bili časi seksualne revolucije, ki je osvobodila žensko telo in dovolila kršenje stereotipov o ženskah, ki so vladali v preteklosti."
Ženska je takrat zavladala nad svojim telesom in duhom onkraj konvencionalne podobe "idealne" ženske. "Eden mojih prvih performansov se je imenoval Intime et personnel (Intima in osebno); v roke sem vzela šiviljski meter in si izmerila telo. Želela sem opozoriti na to, da moje telo ni popolno, da pa ga imam pravico pokazati brez sramu, četudi ne ustreza moškim lepotnim idealom. Obstaja tudi posnetek, ki je eden od prvih videov, ki sem jih naredila." Esther Ferrer in skupina Zaj, ki velja za nekakšno špansko podružnico Fluxusa, kljub konzervativnemu okolju, v katerem so živeli in ustvarjali, nikoli niso imeli nobenih problemov z oblastjo. Sama pravi, da zato, ker so delali v skladu s Cageevo idejo o glasbi in performansu - vse je lahko glasba.
"Zato smo svoje performanse vedno podnaslovili kot koncerte. V Španiji so bili koncerti edina umetnost, ki je oblast ni nadzorovala. Ker si niso niti predstavljali, kaj počnemo pod pretvezo koncerta, so nas pustili pri miru."
Prababica performansa
Zdaj se v Španiji marsikdo ukvarja s sodobno umetnostjo, toda Esther Ferrer nihče ne more vzeti tega, da je prva ženska v zgodovini Španije, ki se je začela ukvarjati s performansom. "Ne, to niti ni tako zelo zanimivo," se nasmehne. "Takšno je življenje. Sem pač najstarejša." Niti ne želi razpravljati o tem, kateri umetniki so ji najljubši, ker se ji - kot pravi - dogaja, da vedno koga pozabi. Občuduje ogromno umetnikov s področja sodobnih scenskih umetnosti, tudi slikarjev in pisateljev. "Lahko rečem le tole - tisti, ki so imeli največ vpliva na moje ustvarjanje, so futuristi, dadaisti in John Cage."
Za sabo ima nepregledno število performansov. Sama jih nikoli ni štela in niti približno ne ve, koliko jih je ustvarila. "S tem se naj ukvarjajo tisti, ki bodo študirali moje delo." Njena neusahljiva energija in prodornost sta fascinantni. Stara je 75 let in kot zatrjuje, še nikoli ni pomislila na to, da bi prenehala to, kar počne. "Je že res, da sem stara, nisem pa še rahitična. Rada delam performanse, ko pa bo prišel dan, ko v tem ne bom več uživala, bom nehala." Pomen svojih performansov pušča odprt. "Všeč mi je ideja, da vsak človek razume stvari drugače. Nočem siliti ljudi, naj razumejo svet po moje. Glavno vprašanje umetnosti ni razumeti ali ne razumeti - pomembni so videnje, prespraševanje, razmišljanje. Najbolj od vsega mi je všeč, če neki gledalec razume nekaj čisto drugega od svojega prijatelja. Tukaj lahko potem nastane diskusija."
Umetnica je s svojim performansom Umetnost performansa: teorija in praksa sodelovala tudi na letošnjem festivalu Mesto žensk in jo lahko spoznate na današnjem "zajtrku z umetnico" ob 12. uri v Cafe Metropol. O staranju razmišlja kot o nečem, kar je neizogibno, a lepo. Ko ji omenimo, da je Marina Abramović samo sebe opredelila za "babico performansa", se nasmehne: "Pa tako mlada je!" Pravi, da Marine Ambramović ni nikoli spoznala, čeprav pozna njeno delo. "V polju performansa je veliko različnih vej." Sama se osredotoča na to, da svoje telo izpostavi kot predmet užitka. "Dokler bom uživala, je to - to."
