Umetnica, ki je bila sicer rojena v Argentini, vendar živi in dela v Španiji, deluje na področju fotografije, videa in instalacij. V ambientalnem projektu More Store tako izpostavlja predvsem problematiko (nič)vrednosti telesa v okviru poveličevanja popularne estetike. Razstavo sestavlja več deset pajacev, ki imajo na sebi odtise ženskih teles, starih od 18 do 75 let. "Vse ženske, ki so se odzvale na mojo prošnjo za sodelovanje pri tem projektu, so v času ustvarjanja razstave živele v Barceloni, čeprav prihajajo z različnih koncev sveta," pojasnjuje Ana Alvarez - Errecalde. Tako si lahko na primer pomerimo pajace po telesih žensk iz Brazilije, Kameruna, Islandije ali Mehike ter tako preizkusimo, kako je "biti v njihovi koži". "Na začetku sem se bala, da se bodo na moje povabilo odzvale le mlade punce, ki se počutijo udobno v svojem telesu, vendar se je izkazalo, da je želelo sodelovati tudi veliko starejših žensk vseh telesnih mer in konstrukcij." Umetnica omeni, da je želela v projekt vključiti tudi transseksualne ženske, vendar do konca roka za pripravo razstave ni našla nobene. "Zato sem se zdaj lotila nekakšnega nadaljevanja tega projekta," pravi. "Fotografiram ljudi, ki pomerjajo razstavljena telesa. Gre za odkrivanje možnosti oziroma nezmožnosti biti v koži nekoga drugega - natančneje, ženske. V tem projektu zato fotografiram moške, majhne otroke ali gejevske pare."
Projekt More Store je sicer nastal kot neke vrste odziv na preplet treh različnih stvari, ki so se takrat pojavile v umetničinem življenju in ji vzbudile željo po ustvarjanju. "Ob smrti sestre me je zanimalo fotografiranje odsotnosti. Možnost tega sem našla v fotografiranju teles brez glav in obrazov. Prav v tistem času pa je ministrstvo za zdravje v Španiji skeniralo telesa 6000 žensk, da bi v trgovine uvedli enotne konfekcijske številke oblačil in s tem poskušali zmanjšati težave z bulimijo in anoreksijo." Ana Alvarez - Errecalde se s svojo instalacijo ni osredotočila na reševanje problema teh bolezni, temveč jo je bolj zanimal koncept skeniranja teles, k temu pa jo je še bolj pritegnil pojav izginjanja prostitutk iz njenega domačega okoliša. "Živela sem v El Ravalu in takrat je bilo tam veliko žensk vpletenih v prostitucijo. Večina od njih je bila emigrantk. Primerilo se je, da so čez noč izginile, in zanimalo me je, kaj se pravzaprav zgodi z njimi. To mi je vzbudilo vprašanje o tem, koliko je sploh vredno človeško telo."
Umetnica je prepričana, da ima vsako telo svojo zgodbo, vsaka brazgotina svoje življenje. Viseče prsi, ki drugim morda vzbudijo asociacijo na starost, ona vidi kot polne življenja in ljubezni. "Ljubezen je univerzalna. Seksualnost je univerzalna. Ponujata se skozi deljenje, občutljivost in včasih tudi bolečino. Vsako telo ima svojo zgodovino in to je tisto, kar je lepo."
