Gre za londonsko butično svetovalno podjetje European Resolution Capital Partners (ERC), ki je že ocenilo "ekonomsko vrednost" posojil Nove Ljubljanske banke in Nove KBM, trenutno pa jih ocenjuje tudi v Abanki Vipi. Toda dokumenti, ki smo jih pridobili, razkrivajo, da ERC tudi sam ni zgled finančno stabilnega poslovanja, podrobnosti njegovega poslovanja pa so skrite očem javnosti.

Konec lanskega marca je imel namreč ERC, ki ga vodi Greger Hamilton, nekdanji direktor investicijskega bančništva v londonskem Goldman Sachs, ob pol milijona evrov kapitala za kar 2,5 milijona evrov najetih posojil, pri čemer je v celoti šlo za kratkoročne dolgove. Novejših bilanc ERC še vedno ni dostavil sodnemu registru v Veliki Britaniji, čeprav se je njegovo poslovno leto končalo že konec marca. Prav tako ERC sodnim registrom v Veliki Britaniji ne razkriva niti izkazov uspeha, kar je dopustno le za majhna podjetja. Da se ERC po velikosti še zdaleč ne more primerjati s štirimi velikimi revizijskimi skupinami (Ernst&Young, Deloitte, PriceWaterhouseCoopers in KPMG), daje slutiti tudi opomba direktorja ERC Gregerja Hamiltona ob bilancah družbe, da so pripravljene v skladu z navodili, ki veljajo za majhna podjetja.

Do poslov v Sloveniji s podporo Šušteršičevih

Da je družba ERC, o kateri niti na spletnih straneh poslovnih portalov ni mogoče najti konkretnih podatkov, dobila posel v vseh treh največjih slovenskih bankah, sta po navedbah naših virov zaslužna zlasti ministrstvo za finance pod vodstvom Janeza Šušteršiča in njegov državni sekretar Dejan Krušec. Kot smo razkrili v Dnevniku, je namreč Krušec sodelovanje ministrstva pri dokapitalizaciji in reševanju slabih terjatev Abanke Vipe pogojeval tudi z izbiro ERC. To so na ministrstvu tedaj zanikali, a tudi njihovi odgovori nakazujejo, da so favorizirali izbiro ERC.

Hkrati so na ministrstvu tudi zatrdili, da je bil tako v NLB kot tudi v Novi KBM pri izbiri izvajalca skrbnega pregleda izveden konkurenčni postopek. Izbira čim bolj konservativnega in vladnim načrtom naklonjenega revizorja, ki bi terjatve ocenil na čim nižjo vrednost, bo sicer ključnega pomena zlasti pri načrtovanem prenosu slabih terjatev iz slovenskih bank na slabo banko. Na (pre)nizke vrednosti ocenjene terjatve bi namreč še dodatno povečale potrebo po dokapitalizaciji bank, država oziroma politika pa bi s prenosom teh terjatev na slabo banko dobila po dokapitalizacijah toliko večji lastniški vpliv v bankah in slovenskem gospodarstvu.

Cena ni bila merilo?

Če držijo navedbe ministrstva o konkurenčnem postopku pri izbiri revizorja, se zastavlja vprašanje, kako je mogoče, da je ERC posel sploh dobil. Po navedbah naših virov namreč sploh ni bil cenovno najugodnejši ponudnik, saj je za svoje storitve zaračunal skupno 1,5 milijona evrov (pol milijona evrov je dobil ERC, milijon evrov pa kot podizvajalec Deloitte) oziroma okoli 600.000 evrov več kot na primer KPMG. Že v primeru Abanke je ERC pripravljen opraviti svojo storitev za polovico nižjo ceno oziroma 750.000 evrov, pri čemer bo po napovedih poznavalcev razmer njegov obseg dela večji. Pripraviti bo moral namreč tudi cenitveno poročilo, ki bo podlaga za 100-milijonsko dokapitalizacijo in načrtovano združitev Abanke in Gorenjske banke.

ERC za izvedbo skrbnih pregledov sicer sploh nima na voljo zadosti lastnih kadrov. V vseh treh skrbnih pregledih je namreč pretežni del dela namesto ERC kot podizvajalec opravil kar Deloitte. To nakazujejo tudi pojasnila ministrstva, kjer so nam priznali, da je pri reviziji NLB delalo le osem revizorjev ERC (po naših informacijah le trije) ter 20 sodelavcev Deloitta. Ključno in zadnjo besedo pri vrednotenju terjatev NLB so imeli kljub temu v ERC, kjer naj bi več terjatev NLB ocenili po bistveno nižjih vrednostih kot revizorji Deloitta. Poleg tega pri skrbnem pregledu največje slovenske banke revizorji ERC sploh niso na novo vrednotili nepremičnin. Kako so potemtakem določili kredibilno oceno terjatev NLB, če pa je prav z nepremičninami zavarovanih kar okoli 80 odstotkov kreditnega portfelja NLB, ni znano, saj njihova revizija ni javno objavljena.

Skrivnostne reference, ki so prepričale bankirje

Odločitev o izbiri ERC je uradno sprejela uprava NLB (še pod takratnim vodstvom Boža Jašoviča), so nam povedali v banki, kjer pa na vprašanje, zakaj so sprejeli dražjo ponudbo, niso želeli jasno odgovoriti. "Za banko so bile pri izboru ključni element cena izvedbe ter reference," so bili kratki. Kakšne so reference ERC, pa sploh ni mogoče izvedeti, saj na njihovi spletni strani (to si delijo z združbo Ovington Group, ki jo je prav tako ustanovil Hamilton in ki se je pred dvema letoma pripojila ERC) o tem ni mogoče najti niti enega konkretnega podatka. ERC o svojih referencah navaja zgolj, da je v zadnjih štirih letih sodeloval z bankami (na kakšen način, ni pojasnjeno), ki skupno premorejo 200 milijard evrov kreditov. Pri tem naj opozorimo, da desetina tega zneska predstavlja samo posojilni portfelj NLB, NKBM in Abanke. Katere reference so jih prepričale, da so izbrali dražjega izvajalca, nam niso želeli pojasniti niti na NLB. Povedali so nam le, da naj bi ERC izvedla podobne projekte za velike finančne ustanove in državne agencije v državah srednje, južne in zahodne Evrope (Bolgarija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Avstrija, Nemčija, Grčija, Švedska in Ukrajina), vendar nam niso želeli postreči niti z enim konkretnim primerom. Tako tudi ni mogoče preveriti, ali je bil ERC v teh državah glavni izvajalec ali le eden od podizvajalcev skrbnih pregledov.