Letošnji prvi takti v SMG so bili tako glasbeni: uvodna predstava uglasbi nekaj izbranih pesmi iz poezije Charlesa Bukowskega, po eni izmed teh pa tudi naslovi in motivno poudari uprizoritveno celoto. Smrt kadi moje cigare se sprehodi skozi svet občutij in čustev, kot jih je v svojih pesniških delih izražal znani ameriški avtor, in sicer na način, ki sodi v prepoznavno linijo projektov koproducenta predstave, društva Familija, oziroma režiserke Ivane Djilas - spomnimo se prve na tej poti, kabareta Patty Diphusa (2004), ki so ji sledile še druge glasbene predstave z nekaterimi stalnimi imeni ustvarjalcev. Tudi tokrat kot glasbenik in interpret sodeluje Boštjan Gombač, kot prevajalec pa se podpisuje Branko Završan, tudi sam režiser glasbeno naravnanih projektov.

Uglasbljenje Bukowskega se seveda značajsko razlikuje od, denimo, izpovedi Patty Diphuse; za razliko od kabaretne izraznosti ubere tokratno uprizarjanje bolj čustven, intimističen prijem. Izbor poezij se tematsko giblje po polju raznih malih dogodkov oziroma pesnikovih doživljanj (smrt, recimo, biva v neposredni bližini) ter se načrtno odmakne od v splošnejši zavesti prisotne podobe Bukowskega. A izbor se ne sestavi v nekakšno narativno celoto, pač pa prehaja od enega življenjskega trenutka ali obdobja k drugemu - kar interpretativno razmejuje z vključitvijo več igralskih vokalov, ki si predajajo besedo; tudi ženskega, s katerim vnese še dodatno razmejitev v perspektivi pogleda. Ivana Djilas, ki je poleg režije tudi avtorica scenografije, oder v opazni meri opremi s televizijskimi škatlami, z ekrani, katerih zrnate slike bolščijo proti gledalcem. "Televizija drži skupaj več slabih parov kot otroci in cerkev," pove z besedami Bukowskega Janja Majzelj, ki stopi na oder oziroma v (sicer precej temačen) sobni prostor iz hladilnika, še enega izmed scenskih elementov, ki poeziji dajejo (kontekstualni) okvir, delujejo kot povod zanjo ali jo v posameznostih upodabljajo. Igralske interpretacije (ob Gombaču in Janji Majzelj še Ivan Godnič in Blaž Šef) svoj izraz črpajo iz izbranih pesmi in prepoznavnih odtisov avtorjevega značaja, glasba (poleg multiinštrumentalista Gombača so tu bobnar Zlatko Kaučič, pianist Sebastijan Duh in kontrabasist Jošt Drašler) pa kompozicijsko prisluhne ritmu izbranih poezij, načinu izražanja misli, z uporabo različnih glasbil pridobi svojevrstno razgibanost, posebno pozornost pa namenja posameznim zvokom (tako na primer Kaučič značilno ne tolče le po bobnih, ampak tudi po pisalnem stroju).

Smrt kadi moje cigare išče po manj izpostavljenih pesnikovih plateh, ki se jim približuje po poti njihovega glasbenega prevoda. Dejanje uglasbitve odraža afiniteto ustvarjalcev do uprizarjane snovi, a ostaja pri tem dejanju samem; gre vendarle in predvsem za koncertno formo, tako v svoji osnovi kot v odrskem učinkovanju.

Druga letošnja repertoarna poteza SMG nadaljuje prakso ponudbe, ki vključuje mlajše občinstvo, sicer pa je Luna na cesti ustvarjena za tako rekoč občinstvo vseh starosti. Gre za "poetično klovnovsko predstavo", kot pove žanrska oznaka uprizoritve, ki jo kot avtorja zamisli podpisujeta izvajalca Ravil Sultanov in Nataša Sultanova. Profesionalna klovna ruske provenience, ki pri nas sicer delujeta že več let, sta novo predstavo v koprodukciji lastnega zavoda Bufeto in SMG pripravila z režiserjem Ivanom Peterneljem (ta je v lanski sezoni že postavil predstavo za občinstvo širšega starostnega razpona), z Luno, ki nostalgično obudi cirkuški sij, pa hkrati izpostavita pri nas pa tudi širše manj prisoten gledališki žanr.

Kako je torej z nočjo - in potemtakem tudi s silnicami noči - povezano nebesno telo lahko na cesti? V srečanju dveh klovnov, klovna potepuha in klovnese-ki-stopi-iz-podobe-zapuščenega-cirkusa, ter ob delovanju skrivnostnih dejavnikov je prisotnost nenavadnega seveda mogoča. Pravzaprav se navadno začne vesti drugače, kot bi bilo pričakovati; vznik neobičajnega pa generirata ravno klovna kot predstavnika "reda", ki ga ne uravnavajo logični principi. Klovna, kot ju predstavita izvajalca, sta vešča številnih cirkuških trikov, in vendar niso ti tisti, ki obvladujejo dejanje, saj v ospredju ni gola spretnost, pač pa srečanje samo; ne "žongliranje" s številnimi milnimi mehurčki, temveč ohranjanje in lovljenje tistega enega. Da bi se iz vrste prizorčkov srečanje sklenilo v polnosti množine mehurčkov.

Neverbalna Luna na cesti poetičnost razvija na osnovi manjših in večjih stikov, z uporabo različnih elementov, ki predstavo zazibajo v nadrealistično ozračje, z nostalgičnimi toni. Ob uporabi "klovnovske" glasbe Nina Rote, vrtljivosti v scenografiji Sandija Mikluža in barvitosti v likovni podobi Barbare Stupica jo poganja polnokrvna izvedba dvojice nastopajočih, razgibajo pa njuni mestoma prav presenetljivi ali pač komični triki. Nanje se ne odzove le mlajši del občinstva - tako kot poetična zasnova s svojimi simbolnimi in drugimi pomeni morda ne nagovori le odrasle publike.