Ker so bili državni udari izjemni ukrep, so bili dramatična odpoved regularnim postopkom odločanja, suspendiranje ali razveljavitev pisnih in nenapisanih dogovorov, pravil in zakonov, ki so urejali reševanje javnih zadev. Zato je bil parlament skoraj vedno prva institucionalna žrtev državnih udarov. Parlament je bil simbol politične razdrobljenosti, nacionalne neenotnosti in neučinkovitosti - vsega tistega, proti čemur se običajno izvaja rešilne državne udare. Državni udari so bili sicer deklarativno in načeloma vedno izvedeni za dobro ljudstva - salus populi etc. - ampak ljudstvo je pri tem moralo biti tiho, stati ob strani in dati mir. Kajti če bi se vpletlo, bi namesto državnega udara imeli revolucijo.
Zakaj se danes govori o parlamentarnem udaru? Kaj to pomeni? Kolikor gre za udar, gre za izvajanje odločitev ne le brez sodelovanja ljudstva, temveč skoraj gotovo tudi proti ljudstvu, proti interesom ljudstva. Tako smo takoj na začetku soočeni s temeljnim paradoksom parlamentarnega udara. Gre za udar predstavnikov ljudstva proti ljudstvu. Parlamentarni udar je zadnji in odločilni dokaz, da je ljudstvo izgubilo svoje predstavnike, da ljudstva nihče več politično ne predstavlja.
Da gre za parlamentarni - ne državni - udar, je izraz strukturnih sprememb, v katerih je država izgubila osrednjo vlogo. Države, ki bi lahko izvedla udar, države, v imenu katere bi ozke politične sile izvedle udar, praktično ni več. Država ne sprejema več ključnih odločitev, državni udar pa je po definiciji utvara o sprejetju ključne odločitve. Taka utvara ne more lebdeti v zraku, temveč mora biti pripeta na materializacijo moči, ki jo ljudstvo pripoznava kot tako.
Če pravim, da država ne sprejema več ključnih, življenjsko pomembnih odločitev, ne pravim, da je ta vloga prešla na parlament. Če bi nacionalni parlamenti sprejemali take odločitve, bi se lahko delali, da imamo državo in da odločitve sprejema država - in še vedno bi lahko imeli državne udare. Strateški pomen nacionalnih parlamentov danes ni v sprejemanju odločitev, temveč je v potrjevanju odločitev, ki se vse bolj sprejemajo na nadnacionalni ravni. Parlament je neke vrste komisija za nostrifikacijo odločitev, sprejetih drugje, zunaj nacionalnih procesov političnega odločanja, brez odgovornosti do volilcev, državljanov, in zato tudi zunaj dosega ljudstva. Ljudstvo brez državljanstva, torej ljudstvo brez države, je v našem svetu politična neeksistenca.
Parlament ni več institucija predstavnikov ljudstva, ampak korporacija, ki zaposluje uslužbence tistih, ki sprejemajo ključne odločitve. Dejstvo, da uslužbence, ki potrjujejo nadnacionalne odločitve, plačuje ljudstvo po nacionalnem ključu, ne pomeni, da delajo zanj. Da ljudstvo plačuje za tiste, ki delajo za druge in proti njemu, je pikanterija, ki pokaže, kako arogantna je postala oblast. Ta aroganca pa kaže na to, kako zelo se je oblast osvobodila ljudstva, izraža zavest oblastnikov, da jih roka (ali noga) ljudstva ne dosega več.
Parlamentarni udar je potrjevanje odločitev, uperjenih proti temeljnim, življenjskim interesom ljudstva, ki so bile sprejete zunaj nacionalnega okvira, v katerem je umeščen parlament. Parlamentarni udari so tranzicijski pojav. Živimo namreč v politični tranziciji, za katero je značilno, da še ni izoblikovan mehanizem za izvajanje odločitev, sprejetih v novih centrih moči. Niti mednarodni pravni okvir niti prevladujoča politična ideologija nista prilagojena današnjemu sprejemanju strateško pomembnih odločitev in današnji konfiguraciji moči. Zato govorimo o krizi. In ko opažamo, da se kriza izrablja denimo za oblikovanje tesnejšega političnega "sodelovanja" v Evropi, opažamo tranzicijo. V resnici ne gre za "izrabljanje" krize, marveč je kriza izraz tranzicije: institucionalizacije novih razmerij moči, uveljavljenje novih oblik gospostva.
V položaju, v katerem smo, je mednarodno pravo nominalno (oziroma normativno) še vedno oprto na nacionalno - torej državno - suverenost, gospodujoča politična ideologija pa je demokratična. Ta dva momenta postavljata nacionalni parlament v ključni, strateško pomemben položaj. Parlament je pomembnejši od vlade, tudi če ima vlada faktično večjo moč. Nacionalne vlade, transmisijski organi nadnacionalne moči, so menedžerji parlamentov, parlament pa je v danih razmerah tisti člen, ki zagotavlja operativnost, delovanje sistema, ki še ni sistem. Če parlament potrdi odločitev, sprejeto na novi način v novih razmerah, v novih razmerjih moči, bo tako potrjena odločitev imela (mednarodno) pravno veljavo in formalno politično (ideološko) legitimnost.
Tak parlamentarni udar bi imeli pri nas doma, če bi denimo parlament sprejel odločitev, da se tako imenovano fiskalno pravilo zapiše v ustavo. Širše gledano ne preseneča, da se je o parlamentarnem udaru začelo govoriti v kontekstu upora proti tako imenovanim varčevalnim ukrepom, upora proti pospešenemu ustvarjanju boleče neenake družbe, upora proti razgradnji socialne države in razkrajanju družbene solidarnosti, upora proti političnemu razlaščanju in socialni pavperizaciji ljudstva. Pod pritiskom središč finančne moči in tistih severnoevropskih politikov, ki se jih po bridki ironiji zgodovine imenuje konservativne in ljudske (ljudskostrankarske), saj niso ne eno ne drugo, se je politično življenje na južnem robu Evrope zreduciralo na parlamentarne udare in protivarčevalne demonstracije.
Demonstracije proti tako imenovanim varčevalnim ukrepom so bile v minulem tednu po vsem jugu Evrope. V Grčiji že dolgo niso bile tako množične, v njih pa so sodelovali tudi policisti in pripadniki vojske. Tarča demonstracij niso bile vladne palače, pač pa parlament. Demonstranti vedo, kaj je ključni člen sedanje politične tranzicije. Geslo španskih demonstrantov je bilo okupacija parlamenta. Če bi si ljudstvo ponovno prilastilo parlament, če bi si uspelo vzeti nazaj, kar je po definiciji njegovo, bi bila ta tranzicija ustavljena. Brutalnost španske policije, ki je živo spominjala na frankistične čase, je potrdila, da so demonstranti izbrali pravi cilj.
