Četudi z nelagodjem pomanjkljive učinkovitosti, sem vendarle odločen truditi se za lastno vpetost v pogovorna iskanja in miselna samospraševanja o družbenem življenju, skupnosti, habitusu, institucionalizaciji družbene dejanskosti in posamezniku. Pri tem pa želim biti posebej pozoren na vprašanja o vlogi in stanju znanja in procesov izobraževanja. Prepričan sem, podobno kot mnogi drugi, o neposredni povezanosti tega tematskega sklopa z uvodnim nizom vprašanj. In kot državljan želim, kot delavec na univerzi pa moram usmeriti kritično pozornost ne le na vprašanje, ampak (in žal) tudi na "problem" slovenskega univerzitetnega okolja. Mnogi predstavniki znanstvene suverenosti in akademskega dostojanstva so to že storili. Prepričljivo. K temu, kar bi ob izpolnjenosti nekaterih dodatnih pogojev lahko bila splošna slovenska intelektualna razprava o univerzi (med temi pogoji je zagotovo organizirano skupno delovanje), sem že poskusil prispevati. Poskušam ponovno.
Arogantno, nedostojno
Med programskimi obljubami kandidatov na zadnjih parlamentarnih volitvah, ki so po volitvah oblikovali vladajočo dnevnopolitično koalicijo, so bile tiste glede politike do izobraževanja in univerz poudarjeno izpostavljene. Tako kot so bile zapisane, so bile sprejemljive in celo opogumljajoče. Te obljube danes niso uresničene. Retorika resornega ministra je prepoznavno drugačna od tiste v času pred volitvami. Občasno ni samo politično neprepričljiva in strokovno pomanjkljiva, ampak tudi nekoliko arogantna, celo nedostojna. Ravnanja vlade in pristojnega ministrstva so se pri nekaterih pomembnih, tudi odločilnih vprašanjih izobraževanja in univerzitetnega okolja znatno odmaknila od predvolilnih zagotovil. Namesto nujnega razvojnega koraka naprej se je zgodil otipljiv korak nazaj. Predvsem glede avtonomije univerz (na primer njihovo podrejanje pravilom in kriterijem, ki jih sprejemajo državne agencije in komisije), družbene vloge in poklicne vrednosti učiteljev (na primer glede plačne politike, zaposlovanj in napredovanj), financiranja izobraževalnih ustanov, sistemske pravne ureditve temeljnih segmentov univerzitetnega študija (na primer vstopnih kriterijev za študij na univerzi) in spoštovanja oziroma doslednega uresničevanja kriterijev za ustavnopravno pravilno pravno urejanje financiranja in delovanja univerz (z zakonom, ne s podzakonskimi akti). Nekateri takšni kriteriji so že dlje časa pojasnjeni tudi v odločbah ustavnega sodišča. Poskusi podčrtanja politike države do univerz s sloganom o varčevalnih ukrepih niso prepričljivi.
Prenekatera dejstva in številne značilnosti slovenskega univerzitetnega okolja so očitna in neposredna posledica državne pravne politike. Ta močno posega v avtonomijo univerz. Ne samo s pravno ureditvijo učiteljskih plač ali pa pogojev za državno priznanje pravne veljavnosti univerzitetnih diplom. Tudi s pravno ureditvijo financiranja se slovenskim univerzam odreka z ustavo zagotovljena avtonomnost. Ob tem se financiranje univerz še naprej ureja s podzakonskimi predpisi, ne pa z zakonom. Ustavna nesprejemljivost takšnega stanja je očitna. Tudi z vidika pravno določenih zahtev države glede kriterijev, ki morajo biti izpolnjeni, da univerze lahko ustanavljajo, spreminjajo in izvajajo študijske programe (kar gre razumeti kot temeljna elementa obstoja in delovanja univerz), univerze niso avtonomne. Na tem področju njihovo avtonomijo onemogočajo državne agencije in komisije, ki dejansko še vedno potrjujejo vsebine univerzitetnih programov, pri tem pa podobno, kot državna administracija na splošno, delujejo pretirano formalistično, tehnokratsko okorno in iritirajoče birokratsko.
Univerze bi se morale temu odločno upreti. Skupaj in organizirano. Upreti bi se morale diktatom države ali njenih agencij pri vseh tistih vprašanjih, ki posegajo v samo jedro univerzitetne avtonomije. Tudi glede kriterijev za izvolitve posameznikov v raziskovalne in pedagoške nazive. Na tem področju so univerze, pod prav takšnim diktatom države, prevzele sistem nevzdržno formaliziranih, področno neuravnoteženih, intelektualno nekritičnih, življenjsko neprimernih in birokratsko poenostavljenih kriterijev, ki s pristnimi vsebinskimi kriteriji za presojo usposobljenosti posameznika, da raziskuje ali predava, skorajda nimajo nikakršne zveze.
Univerze bi se morale upreti tudi agresivni tržni logiki, po kateri naj bi bil posameznik upravičen do priznanja koristi za univerzo oziroma do zasedbe stolice na fakultetni katedri ali oddelku (ne, če je suvereni strokovnjak za določeno vedo in dober predavatelj, ampak le), če "lahko zagotovi dotok denarja s svojim delom na trgu". Univerze bi morale tudi izdelati in javno predstaviti jasen predlog za spremembo sistemske pravne ureditve delovanja in financiranja univerz, ki bi jim končno zagotovila dejansko, pristno avtonomijo. Dokler univerze tega ne storijo, podarjajo legitimnost besedam političnih odločevalcev, da si univerze pravzaprav ne želijo avtonomije na tem področju, da se zanjo ne čutijo sposobne in da zanjo tudi ne želijo prevzeti odgovornosti.
Univerze premalo skrbijo za znanje kot vrednoto
Predvsem pa si univerze ne smejo privoščiti notranjega delovanja, ki bi bilo etično ali celo pravno nevzdržno. Na primer nenadzorovanih in nekaznovanih primerov mobinga in šikaniranj, plagiatorstva in drugih kršitev avtorskih pravic, izplačevanja honorarjev za mentorstva in članstva v komisijah za zagovore univerzitetnih avtorskih del ali izvolitve, očitna in huda nesorazmerja v zaslužkih, dopuščanja profesorjem, da ne opravljajo svojih pedagoških obveznosti dosledno, privabljanja študentov z omogočanjem bližnjic do izpitov in diplom, ustanavljanja programov ali celo fakultet zaradi posameznikov ali ozkih skupin ljudi, ne pa zaradi prepričljive izobraževalne potrebe. Na univerzah se tudi ne bi smelo prezreti najbolj marljivih, dojemljivih in konstruktivno kritičnih študentov (ali jih za izkazano kritičnost in intelektualno naprezanje celo kaznovati!). Postati in biti institucionalni zgled bi moral biti kategorični imperativ univerzitetnega okolja.
Zatorej ne bi bilo prav, če bi se o problemih univerz pogovarjali s popolno osredotočenostjo na početja dnevne politike. Niti da bi ta početja izpostavili kot vse prežemajoči razlog za probleme slovenskih univerz ali da bi z njimi absolutno pogojevali kakovost izobraževalnega, kulturnega, vzgojnega in raziskovalnega dogajanja na univerzah. Menim, da univerze vendarle še lahko izbirajo primerne(jše) poti za dvig svoje kakovosti in za krepitev svoje družbene vloge. Predvsem za dvig kakovosti izobraževalnega procesa in za dvig kakovosti znanja, kar vendarle mora biti osrednji cilj univerz!
Znamenja, katere poti za dosego tega cilja ubirajo slovenske univerze znotraj manevrskega polja za svobodno odločanje in delovanje, niso optimistična. Kažejo, da univerze premalo skrbijo za vzgojo kritično mislečih državljanov, etično ozaveščenih ljudi, z znanjem motivacijsko opolnomočenih moralnih osebnosti in civilno pogumnih izobražencev. Univerze premalo skrbijo za razvoj samospoštovanja ljudi, ki se na univerzah združujejo v delujočo skupnost. Univerze vendarle še premalo skrbijo za znanje kot vrednoto, za moralno utemeljeno in racionalno prepričljivo izobraženost kot nekaj, kar je samo po sebi cilj izobraževalnega procesa (nasprotno od presoje vrednosti znanja glede na njegovo golo-tržno izmerljivo vrednost). Ta skrb pa še zdaleč ni popolnoma in v celoti odvisna od pravno-politične drže, ki jo do univerz zavzame vsakokratna dnevnopolitična koalicijska oblast.
Odgovornost univerz za nadgradnjo formalne demokracije z vsebinsko je velika in pomembna.
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in publicist, zaposlen na Univerzi na Primorskem.
