Včerajšnja hišna preiskava je po sedmih letih pozicijskega spopadanja »za kvaliteto« na prvi pogled videti kot napoved velike končnice obračuna, ki se je začel leta 2005. Končnice z drugačnimi sredstvi od korporativno-upravljalskih ali političnih. Toda s sklepi ne kaže prehitevati. Če Janša sojenje sebi in sploh sleherni »neljubi« postopek, četudi »zgolj« informacijske pooblaščenke, razglaša za politično montiran proces (on in njegova stranka pa vselej glasno podvomita o »pravičnosti« ustavnega sodišča, če se z njegovo sodbo ne strinjata), je edino možno stališče državljana, da navzlic vsemu, morda tudi lastnim slabim izkušnjam, vedno in povsod neomajno verjame, da pravna država vsaj načeloma obstaja. Vsaj toliko, da neposrednih ukazov od politike ne sprejemajo niti policija, niti tožilstvo, niti sodstvo.

Na drugi strani Janković s prenekatero izjavo in dejanjem doslej ni prepričal, da je politik, ki razume, za kar se menda zavzema in v kar menda verjame. V pravno državo. Če bi, mu denimo vsej morda utemeljeni humanosti in koristnosti »odlisičenja« navkljub to ne bi niti na misel padlo.
Stališče, da je v pravno državo treba verjeti, četudi je »ni videti«, se bo marsikomu najbrž zazdelo naivno in jalovo (tokrat večini Jankovićevih privržencev in drugih »antijanševcev«), toda – kaj je alternativa? Slepa privrženost »našim«? Zaradi nje smo, kjer smo: Janšo vedno znova volijo tudi zato, ker ga »preganjajo«, Jankovića pa javno podpirajo tudi tisti, ki so pred njim svarili, ko je prevzel Mercator, in so ga kot levičarja volili tudi tisti, ki so mu svojčas očitali, da z nedeljskim delom in nizkimi plačami izkorišča trgovke. Da ne bi bili na oblasti »njihovi«, je vse preveč državljanov »svojim« pripravljeno spregledati veliko preveč.

Polarizacija političnega prostora bo od včeraj le še hujša, utegne se celo zgoditi, da se bo parlament kot ustavni prostor demokratičnega odločanja in nadzora dokončno znašel na slepem tiru. Še bolj ironično, da bo njegovo marginalizacijo, s katero je iz opozicijskih klopi po letu 2008 začela predvsem Janševa stranka ter jo zdaj ob voljnih koalicijskih partnerjih z nujnimi zakonodajnimi postopki in strateškimi odločitvami (kakršni sta denimo oblika upravljanja državnega premoženja in način sanacije bank) nadaljuje v vladi, zapečatila prav levosredinska opozicija. Še nekaj obstrukcij in referendumov, pa bo državni zbor z Gregorjem Virantom na čelu prepustil oblast »neposredni demokraciji«.

Nismo še tako daleč, toda ob tem, da ne sme niti za trenutek pokazati nobenega dvoma o pravni državi, mora opozicija zdaj končno doumeti, da bi bila prav njena radikalizacija tisto, kar bi Janšo najbolj razveselilo. Ker bi mu, človeku izrednih razmer, ponudilo opravičilo za drugo republiko domnevno ljudske volje. Razlogov za upanje, da so socialni demokrati z Igorjem Lukšičem in Jankovićevi pozitivci enega in drugega sposobni, pa ni veliko. Ne le da Janković zaradi preiskave očitno ne bo niti »zamrznil« svojega vodenja stranke (kaj šele odstopil kot župan) in s tem pokazal dostojanstva, ki ga Janša nikoli ni zmogel, eni in drugi še prek medsebojnih osebnih zamer ne morejo.