Denar, velik denar, je v tem kozmosu samo na dveh mestih: v žepih bogatih zasebnikov in v državnih blagajnah. Ga boste skušali izpuliti zasebnikom, ki poznajo vašo igro, ki so tisto, kar ste bili ali bi hoteli biti tudi vi, preden vam je spodletelo? Tistim, ki svojo mošnjo čuvajo tako s težkim topništvom kot z zakonodajo, ki so jo za dobro ceno izposlovali pri politikih in ki je svetost lastnine povzdignila nad svetost človeškega življenja? Se boste spustili v konkurenčni boj mož na moža, nož na nož? Ne. Tudi če bi vam na tak način uspelo izplavati, bi si v veliki meri onemogočili svojo prihodnost, saj na tem terenu boji ne ustrezajo nikomur; bogastvo se lahko debeli le ob tihem konsenzu bogatih/močnih o nenapadanju in o delitvi fevdov.

Druga možnost je torej na dlani - denar leži v državnih blagajnah. Ta denar je lepši: ima zagotovljen nenehen pritok iz davkov in je "nikogaršnji". Njegovi lastniki so nema množica državljanov, njegovi skrbniki politiki, ki so že zdavnaj pozabili, da so le skrbniki. S tem denarjem se obnašajo enako kot vi, hazarderji, lepota tega početja pa je v tem, da se temu plenjenju reče zastopniška demokracija, zato je ni zakonodaje, ki bi sankcionirala ta rop. (Le čudno pleme, tam na severnem otoku, si je drznilo presekati ta samoumevni vozel.) Krize, ki jih je povzročila njihova slaba monetarna in davčna politika, ki je dopustila, da ste moč prevzeli vi, veliki igralci monopolija, niso za nadaljnje črpanje iz državnih jasli nikakršna ovira, nasprotno, denarja je več kot dovolj, saj se krčijo tisti odhodki države, ki so namenjeni državljanom, lastnikom tega denarja, ohranjajo in večajo pa tisti, ki so namenjeni saniranju finančnih spodrsljajev.

Kako torej državi izpuliti ta krasni denar, ki bi sicer tako in tako šel revežem, ti pa bi ga prav nemarno pojedli, namesto da bi ga, kot vi, oplajali? Možnosti za to je več: lahko se prek projektov, subvencij, državnih podpor gospodarstvu, kmetijstvu, bančništvu in tako naprej prisesate na seske matere države in glasno vpijete, da ste zasebnik, ki ustvarja dobiček s svojimi žuljavimi rokami, ne pa kakšen parazitski javni uslužbenec; hkrati od države vehementno zahtevate, naj vam zmanjša davke, olajša odpuščanje, odpusti onesnaževanje in tako naprej, saj vendar delate v blagor delovnega ljudstva, ki mu dajete suhi kruh.

Lahko pa postanete finančnik. In se ravno tako priklopite na državne jasli. Izvrsten dokaz, da fraza "Kriza je lahko tudi priložnost" ni le lažnivi optimizem, namenjen obubožanim, ampak tudi grobo cinično dejstvo, je podal italijanski sociolog in filozof Maurizio Lazzarato v knjigi Proizvodnja zadolženega človeka, ki bo kmalu izšla v slovenščini. Lazzarato opisuje procese zadolževanja, ki že desetletja uklepajo posameznike in države, in poda primer, kako so nadomestila za brezposelne v Franciji odvisna od ocen dokazljivo izprijenih bonitetnih hiš Fitch, Moody's in Standard & Poors. Francoska agencija za zagotavljanje nadomestil za brezposelnost, ki mora najemati kredite, odkar je država ugodila delodajalcem in jim zmanjšala prispevke ter dopustila širitev prekernega dela, je na finančnem trgu odvisna od teh ocen. Ob najetju šestih milijard evrov posojila je po dobri oceni leta 2010 izdala zadolžnice, ki so jih na finančnih trgih razgrabili v eni uri. Kajpada, agencije z ocenjevanjem držav sporočajo finančnikom, kam se splača vložiti. Nekoč je pomanjkanje sredstev v proračunu krila nacionalna banka, zdaj so kreditiranje prevzeli finančni trgi, tesno povezani z bonitetnimi hišami: "Hej, Franci, a bomo kaj zaslužili, koliko A-jev boš dal Franciji? Hej, Lojze, koliko naj jih dam, da se nama bo izplačalo?" In tako ti ljudje odločajo o višini nadomestila za brezposelne.

Zastavimo si teoretično vprašanje: kdo ali kaj je tisto, kar v demokratični državi evropskega tipa politikom preprečuje, da se jim ne bi do konca utrgalo in bi - potem ko so skupaj z finančnimi in gospodarskimi navezami razgradili relativno vzdržen sistem - spet uvedli tlačanstvo? Ki je v teh razmerah zanje najbolj ugodna pot iz krize in ob dobrem represivnem aparatu vsaj na kratki rok najbolj enostavna družbenopolitična organizacija?

Odgovor "državljani" na žalost ne drži v celoti, kajti ljudi so ekonomsko že tako stisnili, motivacijsko pa z neštetimi prijemi že tako ohromili, da se niso več zmožni organizirano množično odzvati. Huje kot je, več je fatalizma in bežanja v zavestno nevednost - ne bom več poslušal politikov, ker mi gre na bruhanje. Nekako v stilu triletnega otroka: če jih ne vidim, jih ni. Ljudje so pasivizirani do te mere, da sprejemajo kot racionalne in ponotranjajo norosti, zaradi katerih so nekoč v zgodovini letele glave veljakov. Ena takšnih najbolj perfidnih norosti, ki bi zahtevala takojšnjo revolucijo, je vulgarna izjava politikov in ekonomistov: živeli ste prek svojih zmožnosti. Dovolj je pogledati nacionalno ali globalno statistiko: bogastvo se iz nižjih slojev vse bolj steka v najvišje. Narašča število ekstremno bogatih in število revnih. Problem je delitev bogastva, ne njegovo pomanjkanje.

Trpne državljane lahko podpirata dve vrsti družbenih dejavnikov: civilnodružbene oblike organiziranosti in mediji. Slovenska vlada že od začetka leta spodjeda univerze in kulturo, intelektualni in ustvarjalni potencial, ki po definiciji nastavlja ogledalo vsaki oblasti. Minuli teden se je lotila še sindikatov in medijev. Najprej je SDS ustanovila svoj upokojenski "sindikat", katerega naloga je relativizirati obstoječe upokojenske organizacije in zagotoviti karikaturalni pluralizem, ki bo seveda služil vladni reformni gonji zoper upokojence "neprave" ideologije. Nato je v zrak izpustila bombico o dodatnem obdavčenju časopisov, ki so najpomembnejši portal informacij in predvsem obširnejših analiz politike, ki jih elektronski mediji nimajo. Si upajo iti na nož z vsemi? Si upajo zanetiti vojno? Če je med njimi slučajno kakšen vojni dobičkar, je odgovor: da.