Prihajajoča sezona 2012/13 bo tudi razlog za slavje ob 25. obletnici prve slovenske ženske medalje na zimskih olimpijskih igrah. Mateja Svet je v Calgaryju 1988 osvojila srebro v slalomu, v veleslalomu, kjer je v tej sezoni osvojila mali kristalni globus, pa se ji je medalja izmuznila le za osem stotink sekunde.
Skoraj 25 let po medalji Svetova priznava, da se teh tekem spominja le redko in da je zato veliko detajlov že pozabila. "Tega se spomnim malokrat. Živim zdaj in tukaj, v sedanjosti, morda z mislimi na prihodnost. O preteklosti ne razmišljam veliko, spominov ne obujam in detajle pozabljam. Kolajn niti nimam pri sebi. Spravljeni so pri starših. Pri sebi imam bolj aktualne predmete, ki jih uporabljam. V stanovanju sta najpomembnejša kavč in daljinec, da lahko dam zvečer možgane na pašo. Od tega bi se ločila najtežje, veliko mi pomeni tudi športna oprema," je dejala Svetova, ki življenje posveča tudi najstniški 14-letni hčerki.
Brez vrhunskega športa ne gre
Tudi od alpskega smučanja je po vseh teh letih močno oddaljena in zase pravi, da smuča toliko, kot veliko Slovencev. "Enkrat ali dvakrat na leto. Običajno v Kranjski Gori. Večkrat tečem na smučeh. To je res užitek in večkrat me potegne tja. Ne vem, ali zaradi bolj udobnih čevljev in morda zato, ker me ne zebe. Bolj me potegne tek." Ob tem med letom rada nabira tudi kondicijo na veslaškem ergometru.
A povsem brez vrhunskega športa, ki ga pogosto spremlja preko medijev, ne gre. "Seveda ne vse in letos je bilo preko poletja ogromno športa. Prav pomislila sem, da ni dobro ure in ure 'buljiti' v televizor. So pa stvari, ki me pritegnejo. Denimo kolesarji po Franciji, Španiji, zdaj je svetovno prvenstvo. Meni se zdi ta šport zelo razburljiv, rada pa seveda tudi pogledam veslače, kajakaše, nogometno ligo prvakov. Pozimi pa seveda smučanje, kar pa najtežje zamudim, je biatlon. Ta šport se mi zdi res zahteven. Ta dinamika in fokus pri teku in strelstvu se mi pri teh naporih zdita res izjemna."
Za predčasno slovo ji ni žal
Svetova je v pogovorih z mediji spregovorila tudi o slovesu Čopa in lastnem slovesu od aktivnega športa, saj se je sama ob sedmih zmagah v svetovnem pokalu, olimpijski medalji, petih medaljah s svetovnega prvenstva, v Vailu 1989 je osvojila naslov svetovne prvakinja v slalomu, poslovila leta 1990 že pri 22 letih. "Ni pravila, kdaj naj športnik neha. Vsak se odloči zase, kdaj je prišel pravi čas. Dosti boljše pa je in boljše se počutiš, če se normalno odločiš sam, kot pa da moraš denimo nehati zaradi kakšne poškodbe. Seveda je vedno od posameznika, kdaj se odloči za slovo."
Za lastno zgodnje slovo pa je še enkrat izpostavila, da ji ni bilo nikoli žal zato: "Mislim, da je bila situacija takrat taka, da so bili pogoji kakršni so bili. Mislim, da sem se takrat pravilno odločila. Morda mi je žal, da takrat, ko sem nehala in imela kondicijo, nisem poznala veslanja. Ta šport odkrivam v zadnjih letih. Seveda me takrat ne bi zanimal po tekmovalni plati, ampak rekreativno, a to skušam zdaj nadoknaditi."
Med stvarmi, ki ji v smučarski biografiji še manjkajo, pa je srečanje s trenutno najboljši slovensko smučarko Tino Maze, saj se tekmovalki doslej v življenju še nista srečali.
