Vsi ukrepi so bili zaman
Direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec Silvo Pritržnik se prav v teh dneh s stečajno upraviteljico Mojco Breznik (mimogrede, slednja se v teh dneh sicer pojavlja v medijsko razvpiti aferi prijateljskih povezav s stečajnimi sodniki, ki vodijo njene stečajne postopke) dogovarja za najem nekdanjih proizvodnih prostorov. "Mi smo izdelali razvojni projekt in oblikovali novo blagovno znamko Lesoteka, neodvisno od podjetja Smreka. Proizvodnjo hiš bomo v okviru našega podjetja nadaljevali preko podjetja Lesoteka hiše v Gornjem Gradu, kjer je že del naših prostorov in strojne opreme, preostalo opremo in prostore pa nameravamo odkupiti ali vzeti v najem," napoveduje Pritržnik.
To bo zagotovo vsaj delno pomirilo tudi nekdanje zaposlene, ki ob stečaju niso mogli skriti razočaranja. "Lastniki in vodstvo so se na usodni trenutek pripravljali dalj časa in ga skrbno načrtovali, kratko pa bomo, kot vedno v tej državi, potegnili zaposleni," nam je dejal eden od nekdanjih zaposlenih v Smreki. Podjetje je še pred dvema letoma dajalo kruh 60 zaposlenim, pred dvajsetimi leti kar 120, v najboljših časih pa jih je menda tam delalo celo 200. Nazadnje so se usmerili v proizvodnjo lesenih hiš, ki so jih izvažali celo na Japonsko, Irsko, v Grčijo, Italijo, Nemčijo, Avstrijo, vse republike nekdanje Jugoslavije, mnoge pa stojijo tudi v Sloveniji.
Nekdanji zaposleni so opozorili, da se za stečajem skriva prevelika lakomnost lastnikov, ki so sprva v podjetju videli velik potencial, nazadnje pa ga povsem izčrpali. Pritržnik pojasnjuje, da je Smreka od leta 2004 do 2007 poslovala z izgubo, leto 2008 zaključila s skromnim dobičkom, od leta 2009 do 2012 pa so ustvarila 1,6 milijona evrov izgube. Vzrok za slabo poslovanje je po njegovem mnenju tudi v neuspešni izvedbi prisilne poravnave, ki se je začela že v letu 1999. "V letu 2007 smo začeli razmišljati o razvoju izgradnje eko-etno hiš iz lesa, interes zanje pa smo zaznali tako v Sloveniji kot tudi Evropi. Ko nam je država ponudila odkup deleža Smreke, se nam je ponudba zdela zanimiva, saj je Smreka že bila naš kupec, imela je tradicijo, trg in znanje," odgovarja Pritržnik na vprašanje, čemu so se odločili za nakup Smreke. Sprva so bili tako nekaj manj kot 30-odsotni lastniki, leta 2008 so od Koroškega holdinga odkupili 19,6-odstotni delež in z odkupom še skoraj 36-odstotnega deleža od Zgornjesavinjske kmetijske zadruge Mozirje lani postali večinski lastniki podjetja. "Smreko smo želeli popolnoma obvladati in sanirati," pravi Pritržnik, ki je na koncu odkupil poslovni delež, skupaj z nekdanjim direktorjem Smreke Gorazdom Venekom in Bogomirjem Janžekovičem, z namenom, da bi ločili lastniška in upniška razmerja in ohranili dobro ime podjetja. A kriza se je le še poglobila, realizacija ni bila zadostna, pestila jih je neažurnost, neorganiziranost na področju prodaje, nabave in tehnologije, nekonkurenčnost, slab odnos do strank, nekvalitetna izdelava, zamujali so z dobavo. Čeprav so izvedli tako reorganizacijo kot racionalizacijo, se stanje ni izboljšalo, zato so ocenili, da je za podjetje, lastnike in zaposlene najprimernejši stečaj.
Stroške dela bo treba zmanjšati
Dobro je, da se sedaj ohrani tako imenovani zdravi del podjetja, menita tako nekdanji predstavnik sindikata v Smreki Marinko Jurič kot Vojko Korošec, sekretar celjske zveze svobodnih sindikatov. Mimogrede, lesno proizvodnjo namerava nadaljevati tudi Venek, ki je najel mizarsko delavnico Mikek in tam tudi že zaposlil nekaj nekdanjih delavcev Smreke.
"Vsekakor bi bila velika škoda, če se proizvodnja na tej lokaciji ne bi nadaljevala," je rekel tudi direktor podjetja Melu v sosednjih Lučah, Alojz Selišnik, ki se ukvarja z izdelovanjem masivnih notranjih vrat. "Smreka je bila pol stoletja simbol Gornjega Grada," nadaljuje Selišnik, ki je kritičen do vlade in države, ker ne najdeta formule, ki bi lesarsko panogo dvignila z dna. "Vlada je sicer sprejela akcijski načrt za dvig konkurenčnosti lesnega gospodarstva, ki naj bi bil nekakšna čarobna formula. A dejstvo je, da v tej panogi potrebujemo delavce in veliko njihovih pridnih rok, ki bi z občutkom obdelale les, mu vdahnile dušo, kar terja čas. Mi pa imamo- poleg tega, da so plače preveč obremenjene, tudi prenizko storilnost. Stroške dela bo treba znižati," opozarjajo tako Selišnik kot mnogi drugi lesarji po Sloveniji. "Narobe je, da naša država spodbuja kurjenje lesne biomase. Mi bi morali prek lesnih podjetij izdelati čim več lesenih polizdelkov, desk in končnih izdelkov, ostanke predelati v iverne plošče ter jih nameniti za papirno industrijo, celulozo, šele nato pa ostanke nameniti za kurjavo," še dodaja Selišnik. V vseh teh vmesnih verigah bi lahko zagotovili delovna mesta več kot 1000 ljudem, meni.
