Kako lahko Evropska investicijska banka (EIB) državi pomaga v teh težkih časih?

EIB lahko državi nudi vire financiranja, ki so precej ugodnejši od tistih, ki jih Slovenija v tem trenutku lahko dobiva na mednarodnih finančnih trgih. Eno od bolj zanimivih področij so tako imenovana okvirna posojila, ki jih koristi večina držav članice EU. Skoraj dve leti je, odkar smo v Slovenijo poslali ponudbo, da bi lahko EIB pomagala sofinancirati del projektov iz evropskih strukturnih skladov.

Ali bi lahko slovenska država z denarjem EIB krila stroške lastne udeležbe pri teh projektih, s čimer bi močno razbremenila proračun?

Da. V banki smo tudi ocenili, koliko bi s tem Slovenija prihranila. Samo v letih 2010 in 2011 bi lahko obseg teh posojil znašal okoli pol milijarde evrov, pri čemer bi jih Slovenija - če govorimo o obrestni meri - dobila za okoli 300 bazičnih točk ceneje, kot je bila tedanja cena za taksna posojila na trgu. Takratna vlada se je žal odločila drugače. V začetku letošnjega leta smo vladi ponudili za 700 milijonov takšnih posojil. Najprej kakšnega posebnega odziva ni bilo, pred dvema tednoma pa je minister Šušteršič izrazil interes za tovrstne vire.

So to namenska posojila za investicije?

Tako je, namenjena so konkretnim projektom. Po oceni, ki jo je naredila banka, je bil samo v zadnjih nekaj mesecih uradno objavljen seznam projektov, ki bodo financirani iz evropskih sredstev in bi jih bilo v delu, kjer je predvidena lastna udeležba, mogoče financirati iz EIB v znesku okoli 50 milijonov evrov. Nabor projektov, ki bi jih bilo mogoče financirati iz teh virov, sega od energetike do na primer kolesarske steze. Če bi Slovenija tovrstne projekte sofinacirala v letošnjem letu, bi bili primerljivi stroški njihovega financiranja nižji za več kot 400 bazičnih točk, najeta posojila pa dolgoročnejša.

Kje ima Slovenija še rezerve pri črpanju denarja iz EIB?

Vsekakor so dodatne možnosti vedno pri SID banki. Ta je z EIB v preteklih letih odlično sodelovala, v začetku krize je tako pomembno povečala obseg črpanja sredstev iz EIB in jih namenila predvsem malim ter srednje velikim podjetjem. V zadnjem obdobju pa je obseg sodelovanja nekaj nižji, čeprav poteka kontinuirano. Morda je prišel čas, da spet povečamo obseg sodelovanja. Za primerjavo naj povem, da smo od HBOR, hrvaške razvojne banke, avgusta prejeli prošnjo za skoraj milijardo dodatnih razvojnih posojil. Slovenske komercialne banke pa trenutno na EIB povprašujejo po posojilih v skupni višini okoli 300 milijonov evrov, večinoma za mala in srednje velika podjetja, in pogovori potekajo, vendar se zapleta pri dogovoru o načinu zavarovanj.

Kje se zapleta?

Gre za nekatere pravno-tehnične probleme, povezane z ratingom bank in njihovimi preteklimi zavezami drugim bankam in SID banki. Pogovori potekajo in verjamem, da bodo uspešni. Vsekakor upam, da bodo ob tem deležni razumevanja in podpore SID banke in ministrstva za finance. Vedno obstaja možnost, če tako oceni SID, da sam prevzame ta posojila in jih posreduje bankam naprej ali pa da jim zagotovi ustrezne garancije.

Katere projekte oziroma njihovo financiranje so izpostavili na ministrstvu, ko ste jih obiskali?

Predvsem smo se pogovarjali o tako imenovanih okvirnih posojilih. Sam sicer vidim veliko možnosti tudi v sodelovanju z občinami, še zlasti na področju energetske učinkovitosti, in z nekaterimi občinami smo že uspešno začeli pripravljati tovrstne projekte. Zlasti to velja za mesto Ljubljana, ki je že uradno zaprosilo za evropsko tehnično pomoč na tem področju, imenovano ELENA.

Zakaj o teh priložnostih EIB ni mogoče veliko slišati? Zakaj vlada EIB ne omenja, obenem pa na primer po propadu pogovorov z Deutsche Bahn ostaja neznanka, kje bo našla milijarde evrov za obnovo in gradnjo železnic?

Verjamem, da odgovorni v slovenski vladi vedo, kaj je treba narediti za pridobivanje financiranja pri EIB. Pomembni so volja in seveda konkretni projekti. V tej situaciji je ključno, da vlada predlaga projekte, ki se lahko financirajo sami, le v manjši meri pa projekte, ki neposredno obremenjujejo proračun, javne finance in primanjkljaj. Še enkrat poudarjam, da so viri sredstev iz EIB cenejši. Seveda pa zahtevajo temeljito pripravljene projekte, tudi v sodelovanju z evropsko komisijo, kar pa je lahko včasih zamudno. Nekatera ministrstva niso navdušena, da bi črpala ta sredstva, ker se je veliko laže obrniti na ministrstvo za finance in zahtevati denar iz proračuna.

So potenciali za financiranje obnovljivih virov, na katere EIB daje velik poudarek, še vedno veliki, glede na to, da je v državni shemi za njihovo podporo letos nastala stomilijonska luknja?

Možnosti so velike predvsem, ker ima Slovenija še vedno znatne potenciale, največ na področju hidroenergije. Verjamem, da bi EIB te investicije podprl. Možnosti so denimo tudi pri Te-Tol, TE Brestanica in drugje.

Ali EIB skrbi finančno stanje Darsa, ki bo moral začeti vračati posojila, ni pa jasno, od kod bo dobil prihodke?

EIB nima razloga, da bi dvomila o sposobnosti Darsa in države, ki je garant njegovih dolgov, da bosta te odplačala. Če težave obstajajo, je pričakovati, da bodo z Darsom prišli do razgovorov o posojilih in problemih, ki so povezani s tem.

Kaj bi svetovali državi, da naredi z Darsom, ki ga lahko zaradi "cross-default" klavzul spravi na kolena že prvi odpoklic posojila?

Glede na tisto, kar poznam iz medijev, lahko ocenim, da verjetno Dars potrebuje analizo dolga in program ukrepov, kako to zadolženost normalizirati in obenem družbi omogočiti normalno delovanje. Problem Darsa je povezan z načinom financiranja slovenskega avtocestnega križa. Kot mi je znano, se je do leta 2004 približno polovica investicij financirala iz proračuna, polovica pa iz zadolževanja na osnovi pričakovanih prilivov od cestnin. Kasneje se je odločilo, da se investicije financirajo pretežno iz zadolževanja, kar je seveda pomembno zaostrilo finančni položaj družbe.

EIB je največji financer projekta TEŠ 6. Se je banka zaradi sumov korupcije in nepravilnosti kdaj želela iz projekta umakniti?

Za pogodbo o financiranju TEŠ6 velja tako kot za vse druge pogodbe, da je zavezujoča in da jo lahko EIB v primeru dokazanih kaznivih dejanj prekine. EIB sledi tako imenovani politiki ničelne tolerance do goljufij in korupcije, zato skrbno spremlja primer in bo ukrepala v skladu s svojo politiko in dokončnimi ugotovitvami pristojnih institucij.

Bo EIB odpoklicala 450-milijonsko posojilo, če poroštva ne bo?

Sam to težko povem, ker o tem odločajo ustrezni organi. Moja ocena pa je, da EIB brez poroštva ne bi financirala TEŠ.

Morajo podjetja v večinski državni lasti za financiranje EIB vedno pridobiti poroštvo države?

Ni nujno. EIB sicer vedno zahteva ustrezno zavarovanje oziroma poroštva. Nekatera podjetja v večinski državni lasti so na primer v zadnjih letih najemala posojila, garancije zanje pa so pridobila pri mednarodnih konzorcijih bank. Osnovno načelo je, da so projekti ekonomsko upravičeni, vzdržni in zavarovani.

Štiri največje lastnice EIB so v enakih deležih Nemčija, Francija, Velika Britanija in Italija. So bili pritiski, da bi se morala banka vključiti v reševanje evra in bolj sodelovati pri financiranju konkretnih naložb v problematičnih državah?

V EIB smo imeli bolj ali manj enotno mnenje, kakšna je vloga EIB, torej razvojna in investicijska. V času, ko so se pojavljale diskusije, da bi morala EIB prevzeti določene vloge v zvezi s sanacijo, je bilo naše mnenje, da bi to ogrozilo njen poslovni model. Ta temelji na najvišjem možnem ratingu in plasiranju poceni sredstev v EU in izven EU za razvojne namene. Približno 15 odstotkov potenciala EIB vlaga v države zunaj Unije.

Kakšni so torej načrti držav EU z EIB?

EIB deluje na treh področjih: svetovanju, posojanju in kombiniranju sredstev s sredstvi EU. Ena od prednostnih nalog je tudi tehnična pomoč državam pri črpanju sredstev strukturnih skladov. Države članice EU bodo EIB v kratkem dokapitalizirale za 10 milijard evrov in to je del paketa ukrepov EU za pospešitev gospodarske rasti.

Se je percepcija Slovenije med vašimi sogovorniki v tujini v zadnjem času, ko se jo omenja med državami, ki bi lahko potrebovale pomoč, kaj spremenila?

O Sloveniji se ne govori prav veliko. Seveda je občasno tema razprav, ampak predvsem v kontekstu presenečenja. Slovenija je bila in deloma je še prepoznana kot ugledna država. Pomen tega, kar se dogaja v Sloveniji, je mednarodno močno omejen. Zato se moramo v Sloveniji zavedati, da vse, kar počnemo, počnemo predvsem zaradi sebe in naše prihodnosti.

Se strinjate z dr. Ivanom Ribnikarjem, ki pravi, da sanacija bančnega sistema ni potrebna, ker ta potrebuje le svež kapital, ali pa ocenjujete, da se s sanacijo že več let zamuja?

Nobenega dvoma ni, da banke v Sloveniji ta čas potrebujejo predvsem sveži kapital, problem je, da je ravno tega najtežje zagotoviti. Zato je treba storiti vse, da višjo kapitalsko ustreznost bank zagotovimo tudi z drugimi ukrepi, če smo jih seveda sposobni ugotoviti, zagotoviti in izpeljati. S problemom bančnega krča bi se morali bistveno več in bolj odločno ukvarjati že v preteklosti.

Vprašanje je, kakšno pot izbrati. Nabor izkušenj je kar velik. Imamo namreč izkušnje Nemčije, Švedske, Finske in ZDA. Dobro bi bilo tudi, da bi se na napakah drugih kaj naučili in to tako glede dokapitalizacije kot glede oblikovanja tako imenovane slabe banke, ki jo je mogoče oblikovati od spodaj navzgor ali pa obratno. Treba bo tako zagotoviti dodatni kapital kot tudi najti rešitve za slabe naložbe bank. Treba je ukrepati bodisi z dodatnim kapitalom bodisi tako kot Deutsche bank, ki je oblikovala lastno slabo banko. Najslabše pa je ne storiti ničesar.