Eden od ukrepov, ki naj bi našim posojilodajalcem vlil dodatno zaupanje, je fiskalno pravilo. Čeprav se je razprava o fiskalnem pravilu, če pustimo ob strani ideološke vidike, doslej večinoma osredotočala na zategovanje pasu v slabih časih - fiskalno pravilo naj bi bilo po mnenju tudi nekaterih znanih slovenskih ekonomistov prociklično, kar pa ne drži, in to bomo tudi pokazali z izračuni -, je bolj kot to pravzaprav pomembno varčevanje, ki bi ga pravilo terjalo od vsakokratne vlade v dobrih časih. Slovenija namreč v svoji sicer kratki zgodovini samostojnosti še nikoli ni beležila proračunskega presežka. Najbližje temu je bila v letu izjemne gospodarske rasti leta 2007, ko je bila po podatkih Eurostata v minusu za slabih 16 milijonov evrov in je tako imela pravzaprav izravnane proračunske prihodke in odhodke.

Ko je konec leta 2008 vodenje države prevzela vlada Boruta Pahorja, so potekale precej vroče polemike med levico in desnico o tem, ali je prva vlada Janeza Janše v časih visoke gospodarske rasti zapravila priložnost za pripravo rezerv za krizne čase. Na "tapeti" sta bila predvsem Virantova plačna reforma v javnem sektorju in prociklično znižanje davkov. Minister za finance v Pahorjevi vladi Franc Križanič je ocenil, da so davčne reforme prve Janševe vlade v proračunu povzročile za več kot 900 milijonov evrov oziroma 2,5 odstotka BDP primanjkljaja. Seveda na drugi strani velja, da je teh 900 milijonov evrov posledično ostalo v podjetjih (zaradi znižanja davka od dohodka pravnih oseb) in pri delavcih (zaradi znižanja dohodninskih stopenj).

Da ne bi razprave o fiskalnem pravilu ostale zgolj pri ideologiji ali priročen izgovor za obračunavanje med politično levico in desnico, si bomo pogledali, kaj konkretno bi fiskalno pravilo pomenilo za državne finance, če bi obstajalo že pred krizo. Če se pridružimo politični blokovski delitvi, nas bo torej zanimalo, ali je prva Janševa vlada res pripravila premalo "ozimnice", kot velja splošno prepričanje, in ali je bila Pahorjeva vlada res preveč zapravljiva. Parametre za izračun fiskalnega pravila je vlada določila takole: "Predvideni obseg izdatkov proračunov države se navzgor omejuje s predvidenim obsegom prihodkov proračunov države, pomnoženim s količnikom potencialne in napovedane ravni BDP."

Delovanje fiskalnega pravila smo izračunali od leta 2004 do leta 2014, pri čemer smo upoštevali podatke v realnem času. Torej podatke o napovedanih gospodarskih gibanjih ob sprejemu vsakokratnega proračuna, s katerimi razpolaga vlada, pripravlja pa jih Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar). Podatke smo sicer vzeli iz programov stabilnosti, ki jih vlada vsako leto pošilja v Bruselj in so bili za naše potrebe najbolj uporabni. Razumljivo je, da bi izračuni na podlagi revidiranih podatkov za nazaj dali precej drugačne rezultate.

Za ponazoritev, za leto 2009 je Umar spomladi napovedal štiriodstotni padec BDP, zadnji podatki pa so pokazali, da je bil padec skoraj osemodstoten. Tega seveda vlada pri pripravi proračuna še ni mogla vedeti. Enako velja za tako imenovano proizvodno vrzel, ki pove, kolikšna je razlika med potencialnim BDP in napovedanim BDP, ter jo potrebujemo pri izračunih. Podatki o proizvodni vrzeli se, gledano za nazaj, podobno kot pri napovedani in doseženi gospodarski rasti, razlikujejo od tistih, s katerimi je vsakokratna vlada razpolagala ob pripravi proračuna. Razlika se za posamezna leta giblje tudi okoli štirih odstotnih točk (!), kar močno vpliva na rezultate. In tudi pri morebitni prihodnji uporabi fiskalnega pravila ne bo nič drugače. Vlada bo imela na voljo "le" bolj ali manj natančne makroekonomske napovedi.

Naši izračuni kažejo, da bi s fiskalnim pravilom morale vse vlade manj zapravljati. To na grafu ponazarja višje ležeča krivulja dovoljenega proračunskega primanjkljaja ob upoštevanju fiskalnega pravila. Nižje ležeča krivulja pa ponazarja proračunske primanjkljaje, ki jih je vlada napovedala ob sprejetju vsakokratnega proračuna. V vseh letih prve Janševe vlade se razlika med primanjkljajem, ki bi ga dopuščalo fiskalno pravilo, in napovedanim primanjkljajem vlade giblje okoli 1,5 odstotne točke BDP. Bi pa ob trenutno zastavljenem fiskalnem pravilu lahko še vedno beležili primanjkljaj, z izjemo leta 2007 in 2008, ko bi morali beležiti presežek. Z letom 2009 se slika precej spremeni - s fiskalnim pravilom bi lahko zapravili precej manj, kot si je v proračunskih dokumentih zastavila Pahorjeva vlada. Razlika se giblje tudi do štiri odstotne točke BDP.

Fiskalno pravilo bi torej precej omejilo preveliko trošenje tako ene kot druge vlade, ki sta glede na zahtevo po izravnanem strukturnem saldu obe zapravljali preveč. Ena je z mislimi na prihodnje volitve delila predvolilne bombončke v obliki različnih socialnih ugodnosti za vse, od brezplačnih vrtcev do brezplačne šolske malice, druga pa je dopustila, da ji je primanjkljaj povsem ušel iz rok, in ni sprejela ustreznih ukrepov, ki bi proračunsko sliko na srednji rok izboljšali. Posledica tega je po izračunih Umarja nujnost fiskalne konsolidacije. Ob velikem tveganju poviševanja stroškov zadolževanja, kar je naša realnost, so negativni učinki nekonsolidacije, ki trajno povečujejo stroške zadolževanja za državo in zasebni sektor, večji od negativnih učinkov konsolidacije javnih financ.

Fiskalno pravilo bi preprečevalo takšno prociklično obnašanje, kar bi zmanjšalo velika nihanja od recesij do pregrevanja gospodarstva. Fiskalno pravilo namreč ni naravnano prociklično; v konjunkturah zahteva presežek, v recesijah pa dopušča primanjkljaj. Ob tem naj opozorimo, da naši izračuni niso dinamični, kar pomeni, da ne upoštevajo učinkov, ki bi jih uvedba fiskalnega pravila imela na BDP in druge ekonomske kategorije. Ta podroben izračun bodo zagotovo opravili za to izšolani in opremljeni ekonomisti. Seveda je mogoče fiskalno pravilo zastaviti na različne načine, odvisno od naših ekonomskih prepričanj. Če smo zagovorniki zelo aktivne fiskalne politike in spodbujanja gospodarstva v obdobjih recesije, bi na primer lahko predlagali povečanje količnika, ki vpliva na dopusten proračunski primanjkljaj, in ga s tem precej povečali. Nasprotniki fiskalnega pravila bi na primer lahko predlagali, da se v izvedbeni zakon zapiše tak povišani količnik. V nobenem primeru pa fiskalno pravilo ne zahteva izravnanega proračuna.

Izračuni, ki smo jih opravili za prihodnja tri leta, kažejo, da bi Slovenija z že obstoječim fiskalnim pravilom ciljni primanjkljaj dosegla leta 2015. Ti izračuni znova temeljijo na aktualnih napovedih BDP, proračunskih prihodkov in proizvodne vrzeli, ki pa so bile "precej" (namesto "nekoliko") preoptimistične (Umar je sveže gospodarske napovedi objavil v petek, zato časa za popravke izračunov nismo imeli), kar pomeni, da bi tudi v prihodnjih nekaj letih dopustni proračunski primanjkljaj bil nekoliko globlji. Sicer pa na ministrstvu za finance uveljavitev fiskalnega pravila napovedujejo šele za leto 2015, ko naj bi se država že izvila iz krize in bi bilo zato uvajanje novega fiskalnega režima lažje.

Fiskalno pravilo ima poleg dobrih strani (finančno discipliniranje politike) tudi nekatere slabe. Predvsem zahteva izredno dobre makroekonomske napovedi proizvodne vrzeli, na katerih temeljijo izračuni dovoljenih proračunskih primanjkljajev. Če bi namreč izračunali učinke fiskalnega pravila za nazaj z današnjim vedenjem, bi ugotovili, da bi morala prva Janševa vlada v letih največjega gospodarskega razcveta ustvarjati precejšnje presežke. Fiskalni svet je v svojem aprilskem mnenju o fiskalni politiki države izračunal, da bi morala Janševa prva vlada leta 2007 ustvariti skoraj štiriodstotni, leta 2008 pa približno 5,3-odstotni proračunski presežek. A, kot smo opozorili že prej, vsakokratna vlada pri sprejemanju proračuna pač ne premore podatkov o dejanskih makroekonomskih gibanjih, ki so pogosto dokončno na razpolago šele z več kot letom dni zamika. Je pa po drugi strani takšen izračun pokazatelj proticikličnosti fiskalnega pravila.

Predvsem podatek, da fiskalno pravilo od vsakokratne vlade v dobrih časih zahteva pripravljanje "ozimnice", bi moral voditi razmislek o podpori ali nepodpori fiskalnemu pravilu. Ni težko predvideti, da bi manjši proračunski primanjkljaji ali celo presežki v zares dobrih časih, kot bi jih terjalo pravilo, poskrbeli za rezerve v obdobjih recesije. To bi bilo resnično keynesijansko obnašanje politike, ki pa nauke slavnega britanskega ekonomista iz rokava potegne zgolj, ko je treba za boj proti recesiji zagovarjati povečevanje trošenja države. Keynes namreč ni zagovarjal zgolj povečane potrošnje države, ko je gospodarstvo v recesiji, ampak tudi zmanjšano trošenje države, ko je gospodarstvo v vzponu. Torej proticiklično fiskalno politiko, ki pa, kot smo izkusili z znižanjem davčnih obveznosti v času največjega gospodarskega razcveta v Sloveniji in prekomernim trošenjem države v krizi, ki nas je pripeljalo na rob likvidnosti, ne sodi ravno med ekonomske vrline naših političnih voditeljev. Prav mogoče pa je tudi, da nasprotniki fiskalnega pravila ne želijo sami sebi uzakoniti finančnih omejitev, ko bodo v dobrih časih sami prišli na vrsto za delitev predvolilnih "bombončkov".