Kako torej delujejo naši možgani?
Možgani delujejo kot samoorganizirani sistem po določenih vzorcih. Možgani so torej narejeni za rutino in vsako prihajajočo informacijo organizirajo v znane vzorce. 

Prav zaradi tega nimamo težav z vsakdanjimi opravili, ker se jih pač ne učimo vsakič znova...
Točno tako. To je dobro, sicer bi se morali vsako jutro učiti, kako se skuha kava, zavežejo čevlji, zaklenejo vrata, kdo so ljudje, ki nas pozdravljajo v dvigalu...

Pa vendar bi se lahko s samo 11 kosi oblačil oblekli vsak dan drugače...
V tem primeru obstaja 39 milijonov različnih možnosti, kako se obleči. In če bi za vsako kombinacijo potrebovali samo eno minuto, bi se lahko preoblačili 76 let. To nam potrjuje, kako pomembno je, da možgani delujejo v skladu z vzorci. Najbolj specifično delovanje možganov je humor. Humor namreč dokazuje, da možgani tvorijo vzorce, ki so asimetrični. Naj vam dam primer. Starec po smrti pride v pekel. Ko se razgleduje naokoli, vidi prijatelja, ki ima v naročju lepo svetlolasko. „Ali je to res pekel? Zdi se mi, da se ti prav lepo zabavaš?“, ga vpraša. „To je zagotovo pekel! Jaz sem kazen zanjo.“ pojasni njegov stari kolega. To kaže na asimetrični vzorec razmišljanja. Lahko greš po eni poti razmišljanja in nato te potegne povsem drugam in stvari izgledajo logične. Kreativnost je logična nujnost. Ni opcija, je nujnost. V nasprotnem bi bile točke, ki jih ne bi mogli doseči, če bi šli po ustaljeni poti. Pa vendar filozofi o tem niso nikoli tako razmišljali, tega enostavno niso doumeli.

V kolikšni meri torej ljudje običajno uporabljamo svoje možgane? Uporabljali naj bi le okoli 10 odstotkov?
Ne poznam nobene analize ali statistike o tem. V večini primerov s pomočjo razmišljanja prepoznamo standardno situacijo, da bi pridobili standardno... Pomislite na zdravnika na kliniki. Pacient vstopi, zdravnik ga pregleda, naredi še nekaj laboratorijskih testov – vse z namenom, da pride do standardne situacije v skladu, s katero bo izbral zdravljenje. Izobraževanje je v 100-odstotni smeri tako in naše razmišljanje poteka v 90 odstotkih tako. Saj s tem ni nič narobe, je pa premalo. Pred dvema letoma sem oblikoval nov izraz, do katerega sicer v zadnjih dveh tisoč letih niso prišli – EBNE – Excellent But Not Enough (Odlično, ampak nezadostno). In zakaj do EBNE nismo nikoli prišli. Kaj se je torej zgodilo z razmišljanjem? V srednjem veku je izobraževalni sistem potekal večinoma pod okriljem cerkve, ki se je ukvarjala z razmišljanjem, da bi našla resnico. Sčasoma se je iz tega razvila znanost. Nikoli pa nismo razvili kreativnega razmišljanja za ustvarjanje koristi.

Za zahodnjaški način razmišljanje je kriva tako imenovana tolpa treh, grških filozofov Sokrata, Platona in Aristotla...
Njihov način razmišljanja je temeljil na sodbah, to je prav, to je narobe. V določeni meri je to uporabno, a ni dovolj. Zato tudi zahodnjaki razmišljamo tako, kar pa ni dovolj.

In šest klobukov razmišljanja omogoča pomemben premik.
Kakšen, vam povem kar s primerom. Prijatelj v New Yorku je usposabljal o metodi šestih klobukov člane porote na sodiščih. Prav z uporabo šestih klobukov so dosegali soglasne odločitve zelo hitro. Sodnik je bil tako fasciniran, da so v treh, morebiti pa zdaj že več zveznih državah, uvedli uporabo šestih klobukov. To je prva tako pomembna sprememba v sodstvu v zadnjih dveh tisočih letih. Argumentiranje ni primerna pot za obravnavo določene teme.

Pa vendar se politiki nenehno oklepajo takega načina razmišljanja in pogovora.
Žal je temu res tako. Zato menim, da bi bile razprave pod šestimi klobuku v parlamentu bistveno bolj plodne. Vodja parlamenta bi na primer predsednik parlamenta dejal, zdaj je čas za rdeči klobuk in poslanci bi lahko brez zadržkov izražali svoje občutke in čustva.

Boste uporabo klobukov torej predlagali tudi med obiskom v parlamentu?
Da, bom, seveda. Zagotovo bom to predlagal.

Kreativnega razmišljanja se lahko naučimo. Kako?
Kar nekaj tehnik je, ki sem jih tudi podrobno opisal v svojih knjigah. Naj izpostavim tehniko uporabe naključne besede. Pred nami je na primer tema, ki središči našo razpravo oziroma izziv. Izberemo naključno besedo, jo povežemo z njim in začnemo zbirati ideje. Naj vam korist te tehnike orišem s primerom. Tehniko lateralnega razmišljanja s pomočjo naključne besede so pred časom uporabili v eni od jeklarn v JAR in z njo v samo enem popoldnevu zbrali 21 tisoč idej.

Za zahodnjaški način razmišljanja je kriva tako imenovana tolpa treh. Kakšna je torej razlika med razmišljanjem vzhodnjaka in zahodnjaka?
Analize sicer nisem delal. Lahko pa rečem, da so moje knjige na Japonskem, v zadnjem času pa prav posebno na Kitajskem, zelo priljubljene. Med zadnjim obiskom na Kitajskem smo se dogovorili, da bodo razmišljanje vpeljali v predmetnik na 688 tisoč šolah. Vzhodnjaki torej s kreativnim razmišljanjem nimajo težav. Je pa res, da niso imeli tolpe treh. (smeh)

Prednost razmišljanja s pomočjo klobukov je, da razmišljamo v eni smeri, da nekako uredimo zmešnjavo v svoji glavi, pa tudi, kar je za delo v timih posebno pomembno, da ne dajemo sodb, kajne?
Hipotalamus glede na naše razpoloženja sproža določene kemične snovi, ki spodbudijo različne dele možganov. Zamislite si antilopo nekje v Afriki, ki zazna v travi nek zvok. V trenutku njeni nevronski vozli, ki so zadolženi za občutek varnosti, prepoznajo leva, še preden se ta prikaže. In antilopa lahko tako pravočasno pobegne. In nekako tako se zgodi s posameznikom, če govorimo samo negativno. Preplavijo nas negativni občutki in odziva se samo ta del možganov. To se mi zdi prav zastrašujoče, a vseeno je tako ostalo stoletja.

Kakšna je po vašem mnenju povezava med kreativnim razmišljanjem in odgovornostjo? Bi pritrdili, da je kreativno razmišljanje pravzaprav naša odgovornost, obveznost?
Odvisno, kako definirate odgovorno in obveznost. Vsi smo lahko kreativni in imamo od tega tudi dejanske koristi, mi sami, ljudje okoli nas in celotna družba. V tem kontekstu da, prav je, da se trudimo kreativno razmišljati. Pa vendar ljudje še prepogostokrat mislijo, da je prav, da ravnajo v skladu z rutino. Ali se vam ne zdi zanimivo, da kljub temu, da je razmišljanje človekova najbolj pomembna veščina, ni fakultete ki bi imela predmet razmišljanje, v knjigarnah ni tovrstnega oddelka, ni profesorjev, ki bi poučevali razmišljanje? Neverjetno!

So politiki, po vaših izkušnjah, dobri misleci – predvsem v smislu odgovornosti, da pogledajo dejstva, prednosti in slabosti?
Poglejva najprej šahista. V čem je dober? Je izvrsten igralec šaha. Politiki so torej lahko dobri v politiki. To pa še ne pomeni, da delajo v prid države in njenih državljanov. Politikom je pomembno, da so dobri na političnem parketu. In na vprašanje, ali je interes politike tak kot interes državljanov? je moj odgovor: Ni nujno.

Nastja Mulej, edina licencirana trenerka vaših metod kreativnega razmišljanja, na primer ni imela še nobene delavnice za politične stranke, ker je niso povabili, sodeluje le, kot sama pravi, z dobrimi podjetji, Kako to komentirate?
Mislim, da interes je, jim mora le še prepričati.

Kdo je po vašem mnenju dober mislec med politiki?
Nekdanji pakistanski predsednik Pervez Mušaraf me je pred leti povabil k sebi, in tudi po številnih mojih knjigah v njegovi knjižnici sem videl, da je naklonjen kreativnemu razmišljanju. Tudi nekdanji tajski premier Samak Sundaravej. Med politiki torej so posamezniki, ki cenijo vrednost razmišljanja.

Vendar pa ste sami precej zadržani do njih, kajne?
No, dejstvo je, da si največ spodbude za boljše razmišljanje izmed vseh skupin ljudi, ki me vabijo v svoje sredine, želijo v podjetjih. Ker potrebujejo odlične rezultate, ker se pričakuje nenehen razvoj. Na drugih področjih pa je še vedno dovolj, da uspeš prepričati drugega človeka, da imaš ti prav ne glede na rezultate.

Neradi sicer poučujete ali svetujete, raje postavljate izzive. Kje najdete ideje za te izzive?
Daje mi jih življenje. Hodim z odprtimi očmi. Tudi med vožnjo na letalu. Pa tudi med pogovorom z dolgočasnimi ljudmi. (smeh)

Zakaj ne pristajamo na bolj urejeno razmišljanje, ki daje v krajšem času boljše rezultate?
Ker večino našega razmišljanja nadzorujejo akademiki, ki so zaskrbljeni, da se ne bi pojavilo kaj novega, kar bi porušilo dosedanje standarde, pa tudi zato, ker je okoli nas polno neumnosti in jih je strah tudi tega.

Iz narave vidimo, da se vsak hip vse spreminja, razvija... Zakaj ljudje na splošno ne maramo sprememb?
Verjamemo namreč v to, da smo lahko uspešni brez njih.

Oseba z visokim IQ še ne pomeni, da je tudi kreativna, kajne?
Tako je, a vsi se lahko naučimo kreativno razmišljati in smo kreativni. Inteligenca je hitrost operacij nevronov v možganih, potrebujemo jo torej za razumevanje stvari. Inteligentnost so konjske moči pri avtomobilu, razmišljanje pa kot naša spretnost za vožnjo avtomobila. Razmišljanje je torej veščina, ki uporablja potencial naše inteligence. Manj inteligentni ljudje lahko bolje razmišljajo, medtem ko mnogi inteligentni ljudje ne znajo razmišljati. Potencialno se inteligentni ljudje lahko razvijejo v odlične mislece, ni pa inteligenca sama po sebi dovolj. Tudi neposredne povezave med inteligentnostjo in kreativnostjo ni. Lahko si zelo inteligenten, če si kreativen. Ni pa nujno, da boš kreativen, če si inteligenten. Einstein, na primer, je bil bolj kot v pomen znanja prepričan v pomembnost domišljije.

V kakšni povezavi sta pa lenoba in kreativno razmišljanje?
Občasno leni ljudje resda poiščejo drugačne poti, da jim je pozneje lahko udobneje v življenju. A lenoba ni dober spodbujevalec za kreativno razmišljanje.

Urejeno razmišljanje zagotavlja tudi boljšo konkurenčnost, kajne?
Tako je. Lahko samo pritrdim. Nokia me je še v času, ko je bila del papirniške industrije, povabila k sebi, da bi jim pomagal razmišljati, kako se umestiti na trg mobilnikov. Odšel sem na Finsko, državo brez izkušenj iz industrije elektronike, in po enodnevnem seminarju s 70 ključnimi ljudmi so postavili temelje, da je podjetje postalo ključni izdelovalec mobilnikov na svetu. Država s petimi milijoni ljudi in brez tradicije na področju elektronike je z le nekaj razmišljanja postala svetovna velesila.

Znanih je še veliko drugih primerov, ki so prinesli izjemno pomembne razvojne premike.
Naj povem primer iz začetka 70. let, ko so me povabili v Shell Oil. Rekli so, da lahko nafto črpajo iz vrelca samo vertikalno. Seveda sem jih izzval: »Zakaj je ne črpate horizontalno?« In seveda so rekli, da je nemogoče, ker je ne morejo črpati pod kotom? „S hidravlično konico jo lahko,“ sem zatrdil. Poskusili so in nastala je nekakšna slamica, ki pod pravim kotom izpod zemlje črpa nafto. Danes tako delajo praktično vsi in tako načrpajo med 3- do 6-krat več nafte.
V Kaliforniji sem se pogovarjal s skupino 700 ekologov, ki so opozarjali na težave zaradi onesnaževanja iz tovarn, zgrajenih ob rekah. Onesnaževale so mesta nižje ob rekah. S pomočjo orodja, ki ga imenujem provokacija, smo prišli do rešitve, se morajo tovarne ob reki napajati z vodo iz svojega iztoka. Tako je tovarna prva, ki poskusi lastno umazanijo. To so do sedaj uzakonili v najmanj 13 državah. Uporaba provokacije nima ničesar magičnega na sebi, lahko se jo naučimo kot katerokoli veščino.

Izjemne uspehe beležijo tudi šole.
Učenje razmišljanja kot poseben predmet pripomore k boljšim učnim uspehom prav pri vseh predmetih za 30 do 100 odstotkov. Če se mladi nezaposleni samo 5 ur učijo ustvarjalno razmišljati, imajo za 500 odstotkov več možnosti, da si najdejo zaposlitev, pri nasilnih mladih, ki se naučijo razmišljati, pa se število kriminalnih dejanj zmanjša za 90 odstotkov. Žal v šolah še vedno učijo predvsem o preteklosti, ne pa o pomenu sedanjosti. Pri zgodovini na primer otroci ure in ure poslušajo o preteklosti. Še vedno pa ni predmeta, ki bi govoril o zdaj, o tem trenutku. Torej o tem, kako deluje družba, kako poteka posel, kako deluje politika. Vedo vse za dva tisoč let nazaj, ničesar pa o času, v katerem živijo.

Torej je nujno, da kreativno razmišljanje postane neke vrste družbeni virus?
Po mojem mnenju naj bo organizirano kot veščina, ki se je ljudje lahko naučijo, jo vadijo in uporabljajo, in da so k temu spodbujani in zannj tudi nagrajeni. Prav je, da takim ljudem prisluhnemo.

Slovenija sprejema novo zakonodaj praktično na vseh področjih. Kako bi lahko odločevalci s pomočjo ljudi v čim krajšem času sprejeli predloge ljudi?
Slovenija naj oblikuje narodni svet za ideje. Njegova naloga naj bo zbiranje idej in predlogov državljanov. Najboljše ideje naj izpostavi, javno objavi in posreduje parlamentu. Mislim, da je narodni svet za ideje nujno potreben.

Sami si že nekaj let prizadevate oblikovati Palačo razmišljanja.
Vztrajno delam na tej ideji. K temu me je spodbudil dogodek, ko sem pred leti v Združenih narodih želel oblikovati skupino ljudi, ki bi bila zadolžena za razvijanje novih idej. Kofi Anan je sklical sestanek predstavnikov držav v ZN, ki pa so dejali, da je kaj takega nemogoče, saj oni predstavljajo države ne ideje. Njihov pomislek je bil, da se morebiti njihove vlade ne bodo strinjale z njihovimi idejami. O vzpostaviti Palače razmišljanja sem se že pogovarjal v nekaterih državah, tudi na Malti in v Srbiji. Morebiti pa jo postavimo na Ljubljanskem gradu. Palača razmišljanja bo imela dve nalogi – zbiranje idej in promocija ter javna objava najboljših, ter občasno organiziranje srečanj na temo reševanja svetovnih problemov. Naj posebej poudarim – ni pomembno, da zagrabimo določene ideje in jih vsilimo drugim, pomembno je, da jih naredimo čim bolj vidne.

Brez katere vaše knjige torej naj ne bi bile naše police?
Lateralno razmišljanje in tudi knjige, ki izide čez nekaj mesecev in govori o kreativnem razmišljanju, ki ustvarja korist.