Pred časom mi je Sandi Češko, mentor Ceed programa, ki je mimogrede po mojem mnenju najboljši program za perspektivne podjetnike v Sloveniji, dejal, naj ne izgubljam časa z majhnimi trgi v regiji, ker je vložek energije in pogosto tudi denarja čisto enak kot na večjem trgu, ki pa predstavlja neprimerno večji potencial. Od takrat mi ta stavek odzvanja v glavi. Knjige sicer pravijo da se širi najprej v regiji, a če jaz analiziram našo (v mislih imam predvsem bivšo Jugoslavijo), me to vodilo ne prepriča. Naš model širitve je franšizing. Ta velja za odličen poslovni model na veliko trgih, a predpogoj je v osnovi visoka poslovna kultura, ki pa je v naši regiji no, saj vemo...balkanska.

Potem se obrnem rahlo na sever,... Avstrija, kjer je stanje poslovne kulture seveda boljše, a trg še relativno majhen, pa še nemško govoreč, tega jezika pa res ne razumem nič, zato tudi slabše njihovo kulturo, če velja, da s poznavanjem jezika nekega naroda prepoznaš tudi srce tega naroda. Lahko se pogovarjam angleško, italijansko, hrvaško, srbsko, tudi špansko, morda jutri rusko, a danes je to to in nemščina mi res ne zveni tako dobro, da bi se je želela učiti. In jaz se želim pogovarjati, želim razumeti partnerja na drugi strani in ne predstavljam si stalnega prevajalca ob boku, sploh ne po zadnji izkušnji v Rusiji, ko sem morala popravljati besede prevajalke, sicer bi se lahko sestanek čudno izšel. Ok, kompliciram, ta ovira se vsekakor da premostiti, a komunikacija je kraljica odnosov, zame pa pride najprej odnos in potem biznis. Pač, hočem razumeti. In glede avstrijskega trga bo to rešeno tako, da bo master partner po vsej verjetnosti koroški Slovenec.

Pa dajmo jezik na stran in ostanimo pri širitvi posla v tujino. Tu se najde nov izziv in sicer takoj, ko si začrtaš širitev v države, malo dlje od ožje regije, zadeneš ob problem (ne)prepoznavnosti naše male čudovite deželice. Ko potencialnemu kandidatu za franšizo pojasnimo, kje smo, nas v prvi točki sicer skoraj vedno pravilno pozicionira na vzhod, a če je z drugega konca sveta, povleče še druge zaključke, ki so večinoma vsi po vrsti »čudni«, vsaj skozi naše ponosne slovenske oči. Neka vzhodna, miniaturna državica, malo eksotična, ker nihče razen sosedov ne ve zanjo in čisto malo mogoče je, da bi lahko iz takšne državice prihajal odličen produkt. Niti direktnih letalskih povezav ni, tako da...Ampak ok, recimo, da ko potencialnega partnerja po neki varianti končno uspemo pripeljati v Slovenijo, mu jo razkazati in mu predstaviti produkt, je ta izziv nekako premoščen. A tu je že nov. Zaradi vseh prej naštetih dejavnikov, ki posledično krojijo tudi kredibilnost, se jasno pričakuje, da je produkt, ki prihaja iz naše državice vsaj cenejši od konkurenčnih iz »elitnih« držav. Nič ni pomembno, da je trikrat boljši, pač, "made in Slovenia" ima drugo ceno.

Sedaj bi se lahko dotaknila še vprašanja okrog vzpodbud razvoja podjetniškega okolja, ki ga ta naša državica omogoča, pa se ne bom. Bila bi prekritična in močno bi padel moj nivo izražanja. Danes sem, kot omenjeno, v vlogi predsednice sekcije slovenskih družb, a tudi v vlogi podjetnice in delodajalca, dve uri sedela na seji upravnega odbora TZS in poslušala pojasnila ministra Vizjaka glede predlaganih reform na trgu dela. Koliko dela, beri cirkusa, za nič. To, kar sem slišala glede tako zelo pričakovanih sprememb v fleksibilnosti zaposlovanja, prinaša natančno NIČ sprememb in NIČ pomoči gospodarstvu in delodajalcem. In ker s sindikati še nič ni usklajeno, bo vmes padlo še tisto malo, kjer bi do miniaturne spremembe lahko prišlo.

Vlada vidi cilj v daljavi, a vmes je skala in če gre direktno na cilj, zadene obnjo in se razleti, povzeto po besedah glavnega gosta današnje seje. Torej je treba iti okrog riti do žepa, a mi smo že davno v riti in bi morali hitro ven, to je seveda moj povzetek.To državo vodijo sindikati in s tem naj se moj monolog okrog podjetniškega okolja zaključi. Naj ostane bonton in zmanjka resnica.

Obstaja pa svetla točka. Ker smo mi kot poslovni model izbrali franšizing (ki sicer formalno v Sloveniji ne obstaja, saj dejavnosti franšizinga v SKD ne boste našli) in ker je sekcija franšiznih družb tudi članica Evropskega franšiznega združenja, le-ta pa svetovnega in ker je dolgoletni generalni sekretar sekcije mag. Igor Pavlin, navkljub temu, da je akademik, zelo zagnan in predan franšizingu in je v vseh teh letih ustvaril odličen "network", se tu meje naše male države rušijo. V vsakem trenutku lahko komuniciram s predsednikom franšiznega združenja katerekoli velike in elitne države sveta in sem slišana. In to je naše podjetniško okolje, ki nam pomaga pri preboju v tujino.

Vesela sem, da mi je danes zjutraj uspelo v našo malo, a dobro sekcijo franšiznih družb pridobiti dva nova zagnana člana in navdušena sem nad mladimi podjetniki, ki se v vedno večjem številu odločajo za franšizing kot poslovnim modelom širitve. Naj se v mali Sloveniji stestira ideja, potem pa ven, tja, kjer je poslovna kultura višja, tja, kjer te država pri razvoju podpira, tja, kjer je uspeh vrednota in tja, kjer sta vložena energija, trud, finančni vložek in inovativnost pošteno poplačana. To je podjetništvo po definiciji. In kot podjetnica sama izbiram kje, kako in s kom. Sedaj pa spat, jutri je nov podjetniški dan, ki med drugim prinaša tudi sestanek z Japtijem, pa da vidimo ...