Mišljenja staršev o tem, zakaj naj bi otroci prejemali žepnino in kako visoka naj bi bila, so seveda zelo različna. ''Namen žepnine je, da se otroci naučijo ravnati z nekimi sredstvi, v tem primeru denarnimi, ki so jim sicer dana, ne pa zaslužena. Naučijo se načrtovati, kako z varčevanjem priti do tistega, kar jim je všeč. Gre za kognitivni proces načrtovanja, ravnanja z nečim, kar ni povratno. Morajo se naučit, da enkrat, ko denar zapravijo, ga ni več in se ga ne da dobiti nazaj,'' nam je razložila razvojna psihologinja Ljubica Marjanovič Umek.

Moji prijatelji dobijo več

Vsak starš pozna užaloščene stavke, kot so ''Vsi dobijo več žepnine kot jaz'' in ''Vsi imajo boljši telefon kot jaz''. Določiti višino žepnine je torej prava umetnost, kljub vsemu pa se tako namen kot njena višina pravzaprav skrivata v besedi sami.

Žepnina ne bi smela biti visoka. Že njeno ime pove, da je to nekaj kovancev, ki jih vzamemo ali pa damo v žep, ne pa visoki zneski.

''To ni štipendija, ni denar, s katerim bi otrok nato živel. Otrok mora imeti občutek, da je to mala vsota, da mora varčevati. Žepnina ne sme bit tako visoka in da si lahko otroci z njo vse privoščijo. Prav tako se starši z žepnino ne odkupijo, niti ne morejo prenesti svoje odgovornosti na otroke, da bi si ti sami kupovali, kar rabijo. Namenjena je učenju,'' dodaja Umekova.

Če ne boš priden, ne bo žepnine

Veliko staršev ima slabo vest, če otroku ponudijo nekaj denarja brez nekega povratnega dejanja. Pogosto imajo občutek, da otroka s tem razvajajo. Zato žepnino pogojujejo z domačini opravili, šolskim uspehom in podobno.

Ljubica Marjanovič Umek. (Foto: Matej Povše).

''Moj sin mora vsak dan pospraviti sobo in posteljo. Če vsak dan pospravi, dobi na koncu meseca žepnino, kakih 30 evrov. Če ne pospravlja, pa dobi ''minus točke'' in tudi manj denarja,'' nam je zaupala ena od bralk, ki ima sina, starega 12 let. Želela je ostati neimenovana.

Umekova razlaga, da razmišljanje naše bralke predstavlja napačen pristop. ''Žepnina ne sme biti ne nagrada, niti ne plačilo. Otroci naj bi na tej ravni ne delali za to, da bi zaslužili denar. Če na primer popravijo sobo, morajo to storiti ne zato, ker bi dobili plačilo, ampak zato, ker soba pač mora biti pospravljena. To sta dve popolnoma ločeni zadevi. Žepnina je nekaj, kar je določeno in dogovorjeno v družini. Je dogovor, ki je vezan na učenje ravnanja z denarjem in ne na vzgojno komponento.''

Starši včasih v upanju, da bodo otroka naučili bolje ravnati z denarjem, žepnino močno zvišajo, nato pa otroku naročijo, da si mora sam kupiti na primer obleko ali obutev. ''Iz vidika razvijanja otroka se ne bi strinjala s teorijo, da že v mladostniških letih prenašamo odgovornost na otroka, da si mora sam kupovati obleke, obutev, šolske potrebščine. Žepnina pomeni nekaj kovancev v žepu, za katere lahko kupim male stvari, ki pa niso elementarne. V izhodišču nima tega namena,'' dodaja Umekova.

Anita Ogulin (Foto: Matej Povše).

Ne, tega pa ne smeš kupiti

Za kaj otroci porabijo žepnino mora biti povsem njihova odločitev. Tudi od osebnosti otroka je odvisno, kakšen je njegov odnos do denarja. Če se odločijo, da bodo vse porabili za sladkarije, naj to pač storijo. Ne smejo pa jim starši ponuditi dodatnega denarja, če so svoj denar porabili v nekaj dneh, pa jim sedaj zmanjkalo denarja za kino s prijatelji.

''Naloga staršev je, da otrokom razložijo, da je to njihov denar, s katerim sami razpolagajo in če želijo lahko tudi kaj privarčujejo. Pogovor je bistvenega pomena,'' dodaja Umekova.

Vse več ljudi nima za hrano, kaj šele za žepnino

Žalostno pa je dejstvo, da za vse več družin in staršev višina in namen žepnine ne predstavljava tistega glavnega problema. Zaradi močne stiske z denarjem in vse več revščine si namreč podobnga ''stroška'' nikakor ne morejo privoščiti.

Anita Ogulin z ZPM nam je povedala, da v zadnjih časih opažajo, da revščina trka na vse več vrat. ''Starši si resnično ne morejo več privoščiti ničesar več, je dejala Ogulinova in dodala, da se vse več otrok brezplačnih dejavnosti, ki jih organizira ZPM po vsej Sloveniji udeležuje tudi za to, da dobijo vsaj en topel obrok na dan. ''Pogosto se zgodi, da otroci ne morejo priti niti do kraja, kjer imamo te brezplačne delavnice in aktivnosti, saj nimajo denarja za avtobus, zato začenjamo dejavnosti vse bolj izvajati v šolah.''

Otroci stvari racionalizirajo

Ogulinova poudarja, da so otroci, ki prihajajo iz revnejših družin socialno močno stigmatizirani, s čimer se strinja tudi Umekova. Revščine je v današnjem času vedno več, kljub temu pa kontradiktorno ostaja stereotipizirana in povsem napačno označena kot nekaj sramotnega. Ogulinova dodaja, da je potrebno to stigmo razbiti, tudi za voljo otrok. ''Ti otroci so socialno izključeni, šikanirani, socialno ubiti. Čemijo v svojem družbenem sporočilu 'nimaš, nisi vreden, bodi tam, kjer si','' pove Ogulinova, ki pa v razbijanju te stigme posebej izpostavi povezovanje otrok iz različnih socialnih razredov.

Otroci naletijo na težave tudi v šoli, kjer so pogosto tarča premožnejših vrstnikov in tudi zato, ker je njihova vrstniška skupina tudi referenčna skupina. ''Otroci hočejo nekaj narediti skupaj – gremo v trgovino in si kupimo. Tisti, ki lahko, si kupijo, otrok pa, ki nima te možnosti, se pogosto začne izločat iz skupine. Reče, da nima časa, da nečesa ne mara, da ni lačen. Stvari torej racionalizira,'' razloži vpliv neenakosti na otroke Umekova.

V okviru tega deluje tudi Otroški parlament ZPM, na katerem otroci sami že vrsto let opozarjajo prav na to - da niso vsi enaki, so pa vsekakor enakopravni. Povezovanje, tako Ogluinova, je ključ do uničenja stigme in tudi do pomoči otrokom, da se znebijo občutka krivde, ki ga pogosto neupravičeno nosijo s seboj, ter od prehitrega odraščanja. ''Otrok namreč,'' dodaja Ogulinova, ''isti trenutek, ko je postavljen pred socialno stisko, s svojim otroštvom zaključi.''