Še leta 2008 smo v EU pokupili 1,8 milijarde klasičnih žarnic v primerjavi z okoli 350 milijoni varčnih, "zasluga" za to pa je šla tudi sfederaliziranim evropskim proizvajalcem, ki niso mogli tekmovati s cenenimi kitajskimi in so posredno prek evropske komisije leta 2001 dosegli uvedbo petletne protidampinške dajatve ter obvarovali proizvodnjo neekonomičnih svetil.

Leto 2007 je bilo nato za Evropsko federacijo proizvajalcev svetil (ELCF) krizno, dve njeni največji članici pa sta si prišli povsem navzkriž glede bližnje prihodnosti. Ena bi še krpala zrahljane protidampinške zidove, druga, že preusmerjena na tako imenovani outsourcing oziroma selitev proizvodnje k ceneni delovni sili prav na Kitajsko, bi jih dokončno podrla in se prepustila globalnim izzivom. Prevladala je zunanja (bruseljska) arbitrarna politična odločitev, da zidovi padejo z zamikom, federacija s 50.000 delovnimi dušami, ki predstavljajo 95 odstotkov evropske svetilne industrije, pa naj se medtem prilagodi svetovnim izzivom in preživi.

Ko je predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso sredi minulega tedna v "state of the union" oziroma letnem nagovoru evropskega parlamenta predstavil svojo "federacijo evropskih nacionalnih držav", je politične analitike spodbudil k ponovnim primerjavam z obstoječimi državno-političnimi zvezami od ZDA prek Nemčije do Rusije in še kakšne izginule, kakršna je jugoslovanska. "Ne bojmo se naglas izreči, da potrebujemo korak k federaciji nacionalnih držav. To je naše politično obzorje in vodilo v prihajajočih letih," je hotel biti vizionarski Barroso in si je zaželel stvarnih dejanj v tej smeri že do konca svojega mandata leta 2014. Navajene velikih besed in pičlih dejanj, ki spremljajo EU že vse od nastopa njegovega mandata, začetega po "velikem poku" z včlanjenjem deseterice držav, a kmalu zaznamovanega s pokopom evropske ustave, parlamentarcev in z njimi vse evropske javnosti, ni zajel zanos. V opis "demokratične federacije nacij, ki lahko rešuje skupne probleme prek deljene suverenosti, ko so vsaka država in njeni državljani bolje opremljeni za nadzorovanje lastne usode", je mogoče ukalupiti vse mogoče povezave. Torej tudi nekakšno neprofitno federacijo nacionalnega korporativizma po vzoru ELCF, ki je od leta 1985 neprofitno združenje, samoopisano kot elastična lobistična organizacija za razsvetljevalno učinkovitost.

Dejstvo je namreč, da je EU še vedno gospodarska povezava, ki določa ukrivljenost kumaric, količino pridelanega mleka ali uporabo žarnic v gospodinjstvu in federalizira svoje gospodarske subjekte, zdaj že vse do bank, ne pa tudi politiko in prek nje državljane. Barrosovo obzorje s federacijo nacionalnih držav je v bistvu federacija nacionalnega korporativizma, nad katerim bo s svojimi direktivami bdela bruseljska evrokracija, dokler se ne bo do vrha napolnil z nacionalnim, s tem pa tudi pro- in protievropskim (beri: pro- in protibruseljskim) populizmom ter dokončno krojil našo usodo. Za populizem pa smo očitno vsi neznansko dovzetni, kar nam ne nazadnje vsakodnevno dokazuje predsedniški kandidat, ki bi moral po svojem premierskem polomu pristati na političnem smetišču, zdaj pa se mu že nasmiha izvolitev. Za federalno razsvetljenost EU bo treba kaj več od menjave žarnic, o kateri nas, če smo natančni, nihče ni povprašal, ampak so nam jo vsilili. Kot varčno, a zato (zamolčano) bolj strupeno.