Ni bilo težko opaziti, da v slovenski reprezentanci v Mariboru nekaj škripa. Veliko je povedala telesna mimika igralcev ter obnašanje med minutami odmora. Igralci se niso dobro počutili, ves čas jih je nekaj motilo. "Uvrstili smo se v dodatne kvalifikacije, a igralci čutimo, da bi lahko dosegli precej več. Morda ne rezultatsko, ampak v igri. Tudi če bi izgubili, bi morali drugače izgubiti. Turnir v Mariboru ni bila dobra propaganda za slovensko odbojko," je prepričan Gasparini. Povabilu v reprezentanco se ni odzval le enkrat. "Vse ostale akcije sem opravil z veseljem. Vsi trenerji in soigralci lahko potrdijo, da sem bil vedno z glavo pri stvari in polno motiviran."

Za slovo od reprezentance ne more ponuditi enoplastnega razloga: "Ni mi všeč, da se ljudje norčujejo iz stvari, ki so nujno potrebne in so bile obljubljene, tega pa se ne držijo. Precej stvari nas moti. To ve vodstvo in verjetno tudi ožja javnost. Ne bi rad kazal s prstom, saj vsak ve, za kaj je odgovoren." Ko je pogovor nanesel na delo selektorja Veselina Vukovića, je pristavil: "Delo selektorja mora oceniti vodstvo zveze in strokovni svet. Vsak igralec ima svoje mnenje, enako kot ima svoje mnenje celotna ekipa. Selektor določi, kako se igra, kdo igra in kaj se dela. Kot profesionalec moram selektorja upoštevati."

Kot svetlo točko igranja za Slovenijo je izpostavil dobro vzdušje med igralci. "Kot ekipa nismo imeli nobenih konfliktov, čeprav smo bili skupaj po cele mesece. Radi se družimo tudi zunaj igrišč," pravi Gasparini. Kako rešiti nastalo situacijo, je odgovoril: "Problem se lahko reši ali z novim vodstvom ali z novim selektorjem ali z novimi igralci."

S približno 80 nastopi za reprezentanco naj bi Gasparini na večni lestvici zaostajal le za Sebastijanom Škorcem. "Jaz naj bi bil drugi? Nimam pojma, kako je s tem, saj naša zveza tega ne vodi, kar je sramotno. Mi je žal, a je tako. Lepo bi bilo, da bi vsak igralec vedel, kolikokrat je igral za reprezentanco, čeprav gre v resnici za nepomembno zadevo. Toda če naj bi bilo igranje v reprezentanci v ponos, bi bilo prav, da se vodi vsaj neka evidenca. Spletna stran zveze je katastrofalna. Z njo se noben resno ne ukvarja. Pišejo se neki članki, a poglabljanja v podrobnosti ni. Zagotovo ima Škorc največ nastopov, saj je bil od vedno v reprezentanci, a težko verjamem, da sem drugi. Vem, da sem igral enajst let, a za število nastopov ne vem. Možno, da je kdo pred mano, kot denimo Matija Pleško in Tomislav Šmuc."

Gasparini zdaj zapira reprezentančno poglavje, a že danes odpira novega v klubski karieri. Nov klub si je namreč našel v Južni Koreji, to je Cheonan Hyundai Capital Skywalkers. "Nisem zelo star igralec, a tudi ne zelo mlad. Z družino in majhnim otrokom moram poleg dobre lige gledati tudi na finančno plat. Ponudba je bila predobra, da bi jo zavrnil. Z mojo sezono v Italiji, ki ni bila ravno za vreči v smeti, bom v Koreji zaslužil dvakrat več, kot bi v Italiji," je razložil, zakaj se seli na drugi konec sveta. Žena Deborah in hčerka Gala morata v Južno Korejo "obvezno" z njim. "Da bi bili doma, jaz pa sam sedem mesecev v Južni Koreji, bi se mi zmešalo. Pomenita mi vse!" za Gasparinija ni dileme.

O mestu, kjer bo živel, ve toliko, kot ve Google. "Vem tudi, da bomo trenirali v mestu Cheonan, igrali pa na obrobju Seula. Vse ekipe igrajo v Seulu, kjer ima vsak sponzor svojo dvorano. Liga je glede na italijansko, poljsko in rusko slabša in je korak nazaj, a ta ni tako veliko v primerjavi z denarno ponudbo. Zagotovo bo potrebno trdo trenirati in dobro igrati."

Mitja Gasparini je z igranjem odbojke začel v domači Izoli, potem ko se je pred tem preizkusil še v namiznem tenisu in atletiki. "V Izoli se je igrala dobra odbojka, a klub zdaj na žalost ne deluje več, čeprav ga želijo ponovno obuditi. Takrat smo imeli talentirano mladinsko ekipo, jaz in Kitić pa sva šla v Olimpijo." Iz Olimpije je odšel v ACH Volley, od tam v Iraklis ter naprej na Poljsko v Jastrzebski, s katerim je bil četrti v ligi prvakov. Zadnjo sezono je bil član Verone. "Najlepše je bilo v Italiji. Tam sem imel najboljše treninge, liga je bila vrhunska, navdušen pa sem bil nad življenjem v Veroni, ki je prekrasno mesto. Če ne bi živel na slovenski obali, bi najraje živel v Veroni." Igranje v Italiji mu bo ostalo v spominu tudi zaradi rekorda, ko je na eni tekmi zabil enajst asov. "Bolj kot se sam spominjam, me na to spominjajo drugi. Enajst asov je težko ponoviti, še posebno, ker je šlo za dolgo tekmo. Ekipa mora igrati zelo slabo, da daš enajst asov, tekma pa se konča z rezultatom 3:2."

Poleg dobrih iger ga vsak gledalec hitro opazi tudi zaradi glasnega proslavljanja doseženih točk, tako lastnih kot ostalih soigralcev. Vedno je veljal za dušo ekip, kjer je igral, in za simbol dobre volje. "Težko opisujem sebe. Če komu nisem všeč, mi je vseeno, če sem mu, pa se skušam z njim še bolj povezati. Težko se sprem, saj v vsakem človeku skušam najti nekaj dobrega. V tem življenju skušam vse stvari sprejeti z nasmehom."