Pri 37 letih ste sklenili izjemno bogato kariero. Ali je razlog poškodba?
Ne glede na poškodbo sem imel v načrtu, da kariero sklenem po koncu sezone 2011/12. Moral sem na operacijo obeh stopal, ker gre očitno za iztrošenost materiala oziroma mortonov sindrom. Poškodba se je vlekla poldrugo leto, nekaj časa sem igral s pomočjo injekcij, a na koncu niso več pomagale. Kariere je konec, upam, da se bom po operaciji lahko vsaj rekreativno ukvarjal s športom.
Ali boste imeli poslovilno tekmo?
Ne. O tem nisem razmišljal.
Kakšen je vaš pogled na 18 let dolgo kariero?
Bila je še celo malo daljša. Že kot mladinec sem bil član Veržeja, ki je iz tretje napredoval v drugo ligo in bil najboljši strelec drugoligaškega tekmovanja. Ko pogledam nazaj, sem s svojo kariero zelo zadovoljen. Bili so lepi in tudi malo manj lepi trenutki, nikoli si nisem predstavljal, da bom igral do 37. leta. Na veliko srečo nisem imel težav s poškodbami, če odštejem nekaj zvinov in bolečih udarcev. Prva težja poškodba se mi je zgodila šele ob koncu kariere, ko sem moral reči nasvidenje profesionalnemu nogometu po sploh šele prvi operaciji. Vsega tega ne bi dosegel brez pomoči očeta in mame ter žene Tee, ki se jim zahvaljujem za izjemno podporo.
V tujini ste igrali v Španiji, Franciji, Izraelu, Turčiji, Avstriji, na Cipru... Kje ste se najbolje počutili?
V Izraelu mi je bil zelo všeč način življenja, za nameček je bil Hapoel Tel Aviv velik klub, ki je dosegal odmevne uspehe. Turčija mi je bila všeč zaradi kakovosti lige, saj so veliko vlagali v nakupe dobrih tujcev, in sloga nogometa.
Po vrnitvi iz tujine ste pet let uspešno igrali v slovenski ligi za Gorico in Koper. Bili ste med najboljšimi igralci lige, saj ste brez težav opravili do petnajst let mlajšimi tekmeci.
Nikoli nisem imel težav z motivacijo, imel sem veliko izkušenj, vedno sem rad treniral in užival v tekmah. Nisem bil obremenjen z mlajšimi tekmeci. Užival nisem le zadnjo sezono, ker nisem bil na isti valovni dolžini s trenerjem Milivojem Bračunom. Škoda, da ni bilo več zaupanja, saj sem igral s pomočjo injekcij.
Največji trenutek vaše kariere je nedvomno gol Romuniji za Bežigradom, po katerem so vas poimenoval Milan van Osterc, saj je spominjal na gol Nizozemca Marca van Bastna v finalu EP leta 1988.
Zelo pomemben gol zame in reprezentanco. To so bili resnično lepi trenutki, posnetek gola si z veseljem ogledam.
Ste vzorčni primer teze Srečka Katanca, da ti nogomet vrne vse, če si do njega pošten. Bili ste pod hudim udarom kritik medijev, a Katanec vam je vedno povsem zaupal.
Vsi vemo, od kje so kritike prihajale, a tega ne bi komentiral. Srečko je bil trener, ki je točno vedel, kaj mu vsak igralec prinese k uspehu ekipe. Bil je načelen in trmast, zato ni podlegel pritisku medijev in s tem posledično navijačev. Tedaj si težko prišel v reprezentanco in iz nje tudi težko izpadel, saj je imel Katanec oblikovano skupino 18 nogometašev. Marsikateri drugi selektor bi se ob pritiskih odločil drugače in popustil.
Slovenska reprezentanca je slabo začela kvalifikacije za SP leta 2014 v Braziliji.
Pričakovali smo več, igra ni na pričakovani ravni, a ni še vsega konec.
Kaj boste počeli zdaj?
Živel bom v Novi Gorici. Želim ostati v nogometu, a trener zanesljivo ne bom.
