Nisva se niti dobro pozdravila, že so iz njega bruhale besede, da tako ne more več živeti, da mu vsak dan jemlje dih, ko vstopi v pisarno, saj da ima popolnoma nesposobne sodelavce - vsakemu mora povedati, kaj naj dela, ga preverjati, a je še vedno vse narobe. Opazoval sem ga in ko se je plaz besed ustavil, sem mu rekel: "Dober dan!"

Pogledal me je, se nasmejal in odzdravil. "Se opravičujem, vendar sem tako napet in razburjen. Pomagajte mi presekati ta gordijski vozel." Poslušal sem njegovo zgodbo. Pred več kot desetimi leti je zapustil državno upravo, ker ni bil zadovoljen z okorelim sistemom in načinom razmišljanja. Ni se hotel več prepirati in pritoževati, zato je stopil na samostojno pot. Začel je sam, nato je sčasoma zaposlil sodelavce, vsakega zadolženega za svoje področje.

Ker so bili ti sodelavci tudi prej v državni upravi njegovi sodelavci, so nadaljevali z enakim tempom in načinom dela. Ker jih je zaposlil kot strokovnjake, jim je velikokrat pogledal skozi prste in veliko stvari celo naredil namesto njih. A v zadnjih letih se je način dela spremenil, treba je delati bolj racionalno in bolj učinkovito, njegovi sodelavci pa se temu niso prilagodili, zato je moral sam delati še več.

Njegovo obširno pojasnjevanje razmer sem prekinil z vprašanjem, ali se je s sodelavci sploh že pogovoril o tem, kaj od njih pričakuje, in jim pokazal, kako naj delajo drugače. S tem, da namesto sodelavcev naredi vse, jim namreč sporoča, da bo vse opravil sam in da njim torej ni treba delati, pa tudi, da niso sposobni. Tako v njih ne spodbuja kreativnosti. Dejal je, da se zaveda, da dela enako napako, zaradi katere je odšel iz državne uprave, saj dela poteka na enak način kot tam.

"Ali je to mogoče še spremeniti?" Pritrdil sem mu, a pogoj je, da spremeni svoj način življenja. Predlagal sem mu, da čim prej pripraviva novo strategijo in organizacijo podjetja, ki bo omogočila večjo širino in samostojnost zaposlenih, sam pa naj na papir zapiše, kaj bi rad imel od svojega življenja.

V ponedeljek zjutraj je imel napisanih deset strani, kaj želi narediti, od tega polovico za zasebno življenje. Dejal je, da si želi več časa za družino. Da se je enkrat že ločil in da tega ne bi rad ponovil z drugo ženo. Da si želi ponovno obuditi hobije in se več ukvarjati s športom. V podjetju pa se želi odmakniti iz operative in se posvetiti samo strateškemu vodenju.

Podjetje je zato reorganiziral v več sektorjev in določil njihove vodje. S tem jim je dal hkrati odgovornost in zaupanje v njihove sposobnosti. Soglašala sva, da je najboljši čas za predstavitev njegovih zamisli zaposlenim, ki so predvideni za vodjo, že konec istega dne. Naroči naj jim tudi, da do začetka prihodnjega tedna sami pripravijo razvojno strategijo za svoj sektor.

Direktor je bil tik pred tem, da popolnoma izgori, zato mu ni preostalo drugega, kot da naredi zelo hitro in odločno spremembo. In odločitev v zadnjem trenutku mu je dejansko zelo hitro spremenila način življenja, saj sva se nedavno srečala na Šmarni gori, kjer je bil s svojo družino. Vsi ljudje imamo v sebi pozitivno in negativno stran. Pozitivna je tista, kjer so naše srčne želje in v tem uživamo, negativna pa so vzorci, ki smo dopustili, da so nam jih vsadili drugi, kot so starši, učitelji in druge avtoritete. Način vodenja naših sodelavcev je odvisen od tega, kaj bomo spodbujali - če bomo srčno, bodo v ospredje prišli njihovo veselje, igrivost, kreativnost, inovativnost, večja odgovornost in delovna učinkovitost; če negativno, pa se lahko vse skupaj sprevrže v nočno moro.

Vse težave v podjetju so zato posledica odločitev vodje. Vodenje namreč ni poznavanje stroke, temveč poznavanje sodelavcev, ki v podjetju razvijajo stroko.

Milan Krajnc je svetovalec za uspehe in direktor podjetja Projektna pisarna, d. o. o