Jaz nikoli nisem bil ženska!

Srečali smo se na zasebni beograjski kliniki ST Medica, kjer poleg estetskih in drugih kirurških posegov opravljajo tudi operacije rekonstrukcije moških in ženskih spolnih organov pri spremembah spola. Operacije opravlja pod vodstvom profesorja urologije dr. Miroslava Đorđevića ekipa strokovnjakov beograjskega Centra za rekonstruktivno genitalno kirurgijo, ki se je v zadnjih dvajsetih letih razvil v enega najbolj znanih kirurških centrov za spremembo spola na svetu. Na operacije spremembe spola v Beogradu tako v zadnjih letih poleg srbskih prihaja tudi vrsta pacientov z vsega sveta.

Sem to, kar imam v glavi

Pacient, s katerim se pogovarjam, je iz Hrvaške, ime naj mu bo Ivan. Operacijo spremembe spola je opravil pred dvanajstimi dnevi. "Transseksualnost ni nekaj, kar bi si človek sam izbral," pravi. "Že od malega imaš občutek, da nekaj ni v redu, nisi v skladu s samim seboj, tvoje telo ni usklajeno z umom. Obenem ti okolica govori, da je vse v redu, da si celovit, ti pa se počutiš drugače. Neprestano se srečuješ z vprašanjem identitete, kdo sem, vse dokler ne najdeš odgovora oziroma ugotoviš, za kaj gre."

Ivan se je rodil kot Ivana in že v vrtcu je čutil, da nekaj ni v redu. "Takrat še nisem vedel, kaj to je in kako se temu reče, vedel sem samo, da se v tej vlogi ne počutim v redu, da to nisem jaz. Običajno se ljudje pač ne sprašujejo, zakaj so ženske oziroma moški." Priporoča ogled Almodovarjevega filma Koža, v kateri živim, ki, pravi, lepo opiše, kaj se zgodi, ko človek spremeni spol. "Res, da spremeni spol, toda v sebi je še naprej to, kar je bil. Če tega ne naredi, ne bo nikoli srečen, vedno bo iskal svojo identiteto." Ivan je prepričan, da transseksualnost ni posledica vzgoje. Starši si niso bolj želeli fantka in njegova vzgoja je bila povsem običajna. Zaradi svoje drugačnosti je bil vase zaprt otrok, umaknil se je v delo za šolo, bil je najboljši učenec in na fakulteti najboljši študent v svoji generaciji. Družbi se je ogibal, saj je bil anksiozen in se je bal, kako ga bodo ljudje videli, kaj bo moral pojasnjevati. "Nisem mogel biti to, kar sem." Imel je prijatelje, a se je z njimi vedno obnašal kot fant. "V bistvu me je prizadelo in užalilo, če mi je kdo rekel, da sem ženska. Jaz nisem to telo, nisem to, kar imam med nogami, sem to, kar imam v glavi."

V ljubezenske zveze ni vstopal. "Fanta nisem imel, saj ženska nikoli nisem bil. Od nekdaj so me privlačile ženske, hkrati pa sem vedel, da nisem lezbijka. Želeli sem si biti z dekleti, a v ženskem telesu tega nisem mogel." Seveda je spremljal tudi homoseksualne zveze, pravi, a to ni bilo to, to ni bil on: "To je drug način razmišljanja. Homoseksualne zveze so popolnoma drugačne od transseksualnih."

V študentskem domu je stanoval z dekletom, ki je študirala psihologijo; dala mu je naslov zagrebške psihologinje, ki se ukvarja s transseksualizmom, in svetovala, naj jo obišče. Nasveta ni upošteval. "Rekel sem si, kakšen psiholog, saj nisem nor." Ko pa mu je neki drug prijatelj dal časopisni članek o transseksualcih, ki je prav tako omenjal to psihologinjo, je sklenil, da jo obišče. "Ko sem v članku prebral njeno razmišljanje, da so transseksualci ljudje, ki globoko trpijo, in da to ureja z medicinskimi hormoni, sem se odločil, da se oglasim pri njej." Star je bil 28 let in to je bil prvi korak na poti do spremembe spola.

Pomembna je osebnost, ne spol

Na psihološki obravnavi je povedal, da se počuti, kot da je ujet v telesu, opravil psihološke teste, s katerimi izključijo morebitno prisotnost duševne bolezni, psihologinja je ugotovila, da gre za transseksualizem, in ga napotila v skupino za samopomoč, kjer se srečujejo ljudje s to motnjo. Potem je opravil operacijo odstranitve dojk in začel jemati moške spolne hormone. To je povzročilo, da je začel dobivati moške sekundarne spolne značilnosti: "Kot da s tridesetimi leti vstopate v puberteto: poglobi se glas, pojavi se dlakavost, moški vzorec plešavosti, zgodijo se tudi nekatere notranje endokrinološke spremembe - telo se prilagaja, prehaja v drug spol, ki bi moral biti že prej."

Na koncu te preobrazbe je operacija spola. Na vprašanje, zakaj se je odločil, da jo opravi pri dr. Đorđeviću v Beogradu, Ivan odgovori, da zato, ker na Hrvaškem ni kirurga, ki bi opravljal takšne operacije. Razmišljal je tudi o kaki drugi državi, a je cena tam veliko višja, pove Ivan, ki sicer ni hotel izdati, koliko je plačal za poseg. Tako je pred dvanajstimi dnevi opravil še zadnji, najpomembnejši in najbolj radikalen korak - tako imenovano metoidioplastiko, poseg, s katerim so mu odstranili notranje ženske organe, jajčnike in maternico, in ženske spolne organe ter naredili majhen penis. Operacija je trajala štiri ure.

"Zdaj sem srečen. Prišel sem do cilja, usklajen sem sam s seboj. Sem to, kar sem vedno bil."

Njegova mama ve, kaj počne, a se preveč boji za njegovo zdravje in o tem noče nič slišati. Menda samo joče. Očetu je, da bi njegovo preobrazbo lažje sprejel, prinesel knjigo o transseksualizmu. Prijatelji, pravi, ga že dolgo poznajo takega, kot je, in ga kličejo Ivan. "Pravi prijatelji to sprejmejo. Ljudje vas ne sprejemajo zaradi vašega spola, ampak zaradi osebnosti. S spremembo spola se kot človek nisem spremenil, še vedno sem ista oseba in poslej ne bo nič drugače," pove.

S punco sta skupaj dve leti. Njegovo dekle pove, da ji je že takrat, ko se je vanj zaljubila, deloval kot moški, čeprav še ni jemal hormonov, tudi razmišljal in obnašal se je po moško. To, da je drugačen, je sprejela. "Zaljubila sem se v človeka. Prej sem bila vedno v zvezah z moškimi, nikoli z žensko, in ni me pritegnil kot ženska."

Kako vidita prihodnost, saj Ivan ne bo mogel imeti otrok? Trenutno razmišljata predvsem o karieri, če pa bosta želela otroke, še vedno obstaja možnost umetne oploditve. "Vem, da vse to življenje zaplete in bi bilo treba otroku povedati, kaj je bil oče prej. To ni povsem običajno življenje, a je vse mogoče," pove Ivanova partnerica.

Na moje očitno ne preveč posrečeno vprašanje, ali novim znancem pove, da je bil prej ženska, Ivan spet nekoliko povzdigne glas. "Zakaj bi to razlagal? Saj nikoli nisem bil ženska. To napišite, jaz nikoli nisem bil ženska!"

Pekel s papirji

"Transseksualci ne želimo nič posebnega, nobenih posebnih družbenih ugodnosti, problem pa je, da nam družba ne zagotavlja naših pravic. Težave so na primer administrativne, neprestano imamo težave z dokumenti. V Zagrebu sem hotel na banki dvigniti denar, a mi ga uslužbenka ni hotela dati, češ da nisem ista oseba, saj je na kartici pisalo žensko ime, jaz pa sem moški. Da se izognem tem težavam, moram s seboj nositi medicinsko dokumentacijo, da razložim, za kaj gre. A to pomeni kršenje pravice do zaupnosti podatkov, kajti zakaj bi moral prav vsakemu razlagati, za kaj gre?" se upravičeno sprašuje. Težave pričakuje tudi sedaj, ko bo moral zamenjati dokumente. "Na Hrvaškem je to še vedno sivo področje. Transseksualci gredo skozi pekel, da pridejo do te točke, da uskladijo službo, starše, prijatelje, partnerja, nakar jih čaka še pekel s papirji. To se mi zdi povsem nepotrebno."

V sobo vstopi dr. Miroslav Đorđević in skupaj nadaljujemo pogovor.

Kako je mogoče, da se je transseksualna kirurgija razvila prav v Srbiji, ki ne slovi kot posebno odprta družba, kjer bi ljudje sprejemali drugačnost? Spomnimo se samo težav, ki jih imajo istospolno usmerjeni ob prireditvi Parade ponosa, ki se je predlani končala z množico ranjenih, lani pa so jo mestne oblasti v strahu pred večjimi nemiri celo prepovedale.

"Ni stvar v odprti družbi," odgovarja Đorđević. Vse se je začelo z njegovim mentorjem, prof. Savom Perovićem, genialnim pionirjem srbske urogenitalne kirurgije, ki je uvedel vrsto inovativnih uroloških kirurških tehnik in leta 1989 v Beogradu opravil prvo operacijo spremembe spola. "Pred dvajsetimi in več leti so se ti ljudje skrivali, celo lastni družini so se bali povedati, da so moški, čeprav imajo žensko telo, ali obratno. Živeli so skrito, mučno življenje, pogosto so dvignili roko nadse, ker niso prenesli, da bi morali vse življenje živeti v temi." Počasi se je oblikoval znameniti beograjski tim rekonstruktivne genitalne kirurgije, ki je ob kirurgih - urologih, ginekologih, plastičnih kirurgih - vključeval tudi psihiatre in endokrinologe.

"Mladi, ki smo prišli za njimi, smo se od njih učili in delo nadaljevali," pove Đorđević, vodja Centra za rekonstruktivno genitalno kirurgijo. Sam je operacije spremembe spola začel opravljati v začetku devetdesetih let, samostojno in največ pa jih je opravil v zadnjih desetih letih. Po podatkih registra beograjskega centra je v zadnjih dvajsetih letih spol spremenilo 220 Srbov, pove Đorđević. Po letu 2006 so začeli v Beograd prihajati tudi tujci; v zadnjih šestih letih je tako s svojo ekipo opravil približno 300 rekonstrukcij genitalij pri tujcih, približno polovico pacientov spremenijo v moške, polovico v ženske. Med pacienti dr. Đorđevića jih je bilo tudi nekaj iz nekdanjih jugoslovanskih republik: kakih petnajst iz Hrvaške, osem iz Slovenije, šest iz Bosne, dva iz Črne gore in dva iz Makedonije.

Đorđević je pred nekaj tedni operacijo rekonstrukcije moških genitalij v ženske demonstriral na seksološkem kongresu na Japonskem, še pred tem je gostoval v Braziliji, kjer je opravil šest operacij. "V Braziliji nimajo timov, ki bi opravljali take operacije, čeprav so dvestomilijonska država in imajo več kot osem tisoč registriranih transseksualcev, ki čakajo na operacijo." Zakaj? "Ni zanimanja za opravljanje teh operacij. To je zelo težka kirurgija, povezana z mnogimi možnimi zapleti. So ljudje, ki si to želijo delati, a ko spoznajo, kako zapleteno je, kaj vse gre lahko narobe, si premislijo," pove Đorđević.

Ugotavlja, da se je z razvojem informacijske tehnologije tudi v Srbiji začel spreminjati odnos do transseksualcev in drugih drugačnih in da se ta področja življenja počasi odpirajo, postajajo bolj sprejemljiva in transparentna. Tako so v Srbiji, kjer so morali doslej tudi domači pacienti operacijo spremembe spola plačati sami, lani s spremembo zakonodaje o zdravstvenem zavarovanju predvideli opravljanje teh posegov na stroške zdravstvene blagajne.

Tujce privabi na operacijo spremembe spola v Beograd nižja cena operacije. Ta je odvisna od tega, koliko dni pacient ostane v bolnišnici, vrste posega, priprav na operacijo, stane pa od 5000 do 12.000 evrov, kar je mnogo manj kot drugod po svetu, pove Đorđević. "Glavno vprašanje novinarjev je, ali gre za medicinski turizem. Ne, ne gre za to. K nam pridejo ti ljudje zato, ker dobijo to, kar želijo, ker dobijo kakovost. Sprejmemo jih kot ljudi in pospremimo kot prijatelje."

Tujce pritegne v Beograd tudi posebna operativna tehnika, po kateri vse postopke spremembe ženskih genitalij v moške opravijo v eni operaciji namesto v več posegih, kot drugje po svetu.

"Ne delamo dvospolnih organizmov"

Pri formiranju moških genitalij iz ženskih imajo dve opciji: enostavnejša je, da iz klitorisa formirajo moški spolni organ manjše dimenzije, iz velikih sramnih ustnic pa naredijo mošnjo, v katero vstavijo silikonske testise. Med operacijo tudi odstranijo vse ženske notranje spolne organe in naredijo cev za uriniranje, sečnico. "To naredimo v eni operaciji, ki traja od dveh ur in pol do štiri ure, če ima pacient že odstranjene ženske notranje organe, pa dve uri do dve uri in pol, po zaslugi ginekologov, ki so zelo hitri," pove Đorđević. Če želi pacient spolni organ običajnih dimenzij, je operacija zahtevnejša. Pred tednom dni so faloplastiko, kot poimenujejo oblikovanje novega velikega penisa (oblikujejo ga iz mišice s kožo, ki jo vzamejo s hrbta), naredili pacientu iz Italije, za kar so potrebovali osem ur.

Ivan pove, da se je za enostavnejšo obliko operacije odločil zato, ker je manj tvegana in da bo videl, kako bo zadovoljen s tem, kar je dobil. Bral je tudi, da je rok trajanja penilnih protez omejen, kar pomeni, da bi jo bilo treba nekoč odstraniti in na novo vstaviti, on pa si predvsem želi prenehati s tem, da bi moral vse življenje hoditi na operacije. Toda penilne proteze se danes vstavlja že rutinsko, ga pomiri doktor.

Penilno protezo moški potrebuje za celovito seksualno funkcijo, da z novim penisom doseže erekcijo in penetracijo. Z majhnim penisom lahko doseže erekcijo, ne more pa imeti polnega spolnega odnosa. "Po naši statistiki je med pacienti, ki želijo spremembo spola iz ženske v moškega, približno 75 do 78 odstotkov zadovoljnih z operacijo, v kateri jim naredimo majhen penis, s katerim so sposobni urinirati v stoječem položaju, ter odstranitvijo prsi in ženskih genitalij. Samo 20 odstotkov pacientov s tem ni zadovoljnih in želijo penis večjih dimenzij," pojasni dr. Đorđević.

"Pa vi, ste s tem zadovoljni?" se obrnem na Ivanovo dekle. "Kaj naj rečem. Zaljubila sem se v človeka. Prav tako bi se lahko zaljubila v človeka, ki je impotenten ali ki ima majhen penis."

Ko iz moških genitalij ustvarjajo ženske, je na voljo več tehnik. V svetu najpogosteje uporabljajo tehniko, da ženske genitalije naredijo iz penisa: iz kože penisa naredijo vagino, iz glavice penisa majhen klitoris, iz mošnje naredijo majhne in velike sramne ustnice, tak spolni organ je spolno občutljiv in "funkcionira skoraj brez napake", pove Đorđević. Pri tehniki, ki jo uporablja beograjski tim, pri formiranju vagine uporabijo tudi del sečnice, saj je pri moškem veliko daljša kot pri ženski.

Zakaj je treba pri ženskah, ki želijo spremembo v moškega, odstraniti maternico in jajčnike? Zato, ker ne delamo dvospolnih organizmov, odgovori Đorđević. "Zakaj bi pacientu puščali ženske organe, za katere meni, da mu ne pripadajo? Ivana je to dušilo." Pogoj za operacijo spola tako izpolnjujejo le osebe, ki ne želijo obdržati teh organov, tistih, ki ne želijo odstranitve ženskih organov, Đorđevićeva ekipa ne operira. "Ti ljudje zberejo denar in odidejo na operacijo na Tajsko, kjer operirajo vse, brez vsakega papirja. Mi pa opravljamo operacije po medicinskih standardih."

Vrnitev nazaj

Operirali so tudi že paciente, ki so si premislili in želeli ponovno spremembo v prvotni spol. Med domačimi pacienti takega ni bilo, pove Đorđević, prihaja pa že četrti tuji pacient, ki se je za spremembo spola odločil napačno; v glavnem gre za moške, ki so jim spremenili spol v ženskega. "Vedno je pot nazaj: vzamemo reženj s hrbta, napravimo penis, vstavimo protezo in gremo naprej!" ploskne z rokama kirurg. Ko je takega pacienta iz Amerike vprašal, kaj se je zgodilo, je ta pojasnil, da se je pred desetimi leti po internetu posvetoval z nekimi psihiatri in ti so mu rekli, da je transseksualec, nakar je začel na svojo roko jemati hormone in si dal odstraniti penis. Deset let je živel v mukah, preden je končno zbral pogum in povedal, da hoče svoj prejšnji spol nazaj.

Operacije spremembe spola so zelo zahtevne in radikalne operacije, kot vedno v kirurgiji so možne tudi napake in zapleti. Kljub temu dr. Đorđević trdi, da ima njegov tim zapletov manj kot pet odstotkov, kar je zelo malo, pacientom pa svetujejo, da ostanejo v njihovi oskrbi vsaj deset dni po operaciji, da izključijo vse možne zaplete. "Uriniranje v stoječem položaju je najpomembnejša stvar, da se pacient počuti kot moški. Vsi naši pacienti, ki smo jim spol spremenili v moškega, se strinjajo, da je najbolj pomembno, da nimajo ženskih genitalij, da imajo moška spolna obeležja in da lahko urinirajo stoje," dr. Đorđević razkrije eno ključnih točk spreminjana ženske v moškega. S tem se strinja tudi Ivan: "Ni toliko pomembna dolžina penisa kot to, da bom lahko uriniral stoje."