Zavod Nefiks, ki v samostojni obliki obstaja dve leti, mladim ponuja možnost, da v (paprinato ali elektronsko) knjižico, nekakšen neformalni indeks, brezplačno beležijo vsa svoja neformalno pridobljena znanja in prostovoljna dela, ki jih potrdijo tudi delodajalci. Obenem Nefiks skrbi tudi za izobraževanje mladih, da ti postanejo zaposlitveno pismeni in da v ključnem trenutku vedo, kje sploh začeti iskati zaposlitev. V okviru tega organizirajo razne delavnice, med njimi so na primer tudi t.i. podjetni petki, ko mlade odpeljejo na obisk v eno od podjetij, kjer spoznajo različne kadre. Prav tako dobijo ''notranje informacije'' o tem, kaj podjetje, ko išče novega delavca, od kandidata pričakuje.
Da je Nefiks pri svojem delu očitno uspešen in da njihov glas dejansko seže do pravih tarč – ušes mladih, priča tudi dejstvo, da je bil na nedavnem Žuru z razlogom s strani mladih samih izbran njihov projekt (Služba me-ne išče), ki bo prejel zbrana sredstva za nadaljnji razvoj. O burnem razmerju mladih in delovnega trga ter o tem, zakaj bi moral siv las počakati na prvo službo, smo se pogovarjali z vodjo projekta Nefiks Alenko Blazinšek in eno od Nefiksovih tutork Klaro Zavrl.
Nefiks je tisto, kar tehtnico prevaga v vašo smer
Kaj je glavno poslanstvo Nefiksa, kako bi se predstavili?
Alenka Blazinšek (na sliki levo): Glavna stvar, ki jo ponujamo, je orodje za beleženje neformalno pridobljenega znanja. V praksi to pomeni knjižico ali pa elektronski sistem, ki na enem mestu sistematično zabeleži vse, kar mlad človek poleg šole ali fakultete še zna in česar se udeleži - seminarji, delavnice, prostovoljno delo, vse preko česar se da pridobiti kakršnekoli kompetence. To je naš glavni produkt, preko katega si želimo mlade motivirati za to, da bi bi bili dolgoročno bolj zaposljivi, da bi bolj načrtovali lastno kariero, da bi pri odločanju za študij ne razmišljali o tem, kaj bi študirali, ampak kaj bi v življenjenu radi postali. To je edina logična pot, ki lahko posamezniku nekaj prinese v življenju.
Kako uspešni ste pri doseganju zadanih ciljev? Koliko madim pomagate do zaposlitve?
Blazinšek: Nefiks je preventivna stvar, deluje dolgoročno. O konkretnih številkah je težko govoriti. Res pa je, da delodajalci zadnje čase vedno bolj upoštevjo Nefiks, vedno bolj upoštevajo neformalo dobljena znanja, sploh v krizi postaja vedno bolj pomembno to, kaj posameznik res zna in kako si lahko nekdo z njim res pomaga, ne pa zgolj to, katero formalno izobrazbo je pridobil.
Nefiks razumemo kot tehtnico, takrat, ko gre za to ali bo delodajalec najel enega ali drugega od dveh enako izobraženih ljudi. Nefiks lahko prevaga z neformalno pridoblejnimi izkušnjami.
Kriza je mlade streznila
Kaken je odziv mladih, kaj jih najbolj zanima v okviru nefiksa?
Klara Zavrl: Mladi se tudi sami vse bolj se zavedajo pomena beleženja neformalno pridobljenega znanja. Veliko jim pomenijo dogodki, kot so Podjetni petki, ki smo jih že organizirali. Nekateri so tako res našli zaposlitev.
Kakšen pa je odziv podjetij na Nefiks, še podebej na t.i. podjetne petke? So dovzetni, sprejmejo mlade med sebe, jim nudijo koristne informacije ali so bolj zadržani?
Blazinšek: Podjetja vzamejo to zelo resno. Kadar se odločijo za sodelovanje so pripravljeni mladim odpreti vrata, tisti dan so pripravljeni na ta dogodek poslati celo svoje vodlilne kadre. To je dodana vrednost tega dogodka – posameznik lahko vidi prerez posameznega podjetja. Tista podjetja, ki se ne odločijo za sodelovanje, se pač ne. A mi imamo res dobre izkušnje, tudi zato, ker so zadnje čase delodajalci ugotovili pomen družbene odgovornosti - družba potrebuje mlade, ki so delovno aktivni - in pa začenjajo iskati delovne kadre, ki jih lahko usposobijo in ki jim koristijo. Z Nefiksom lahko iz množice ljudi izberejo take.
Ne znajo ali pa ne vedo, da zanjo
Ko mladi iščejo zaposlitev, kaj je njihova glavna pomanjkljivost?
Blazinšek: Glavna stvar na splošno je, da se prepozno začnejo zanimati za svoje realno delovno okolje. Da se niso že prej v podobnih podjetjih preizkusili, ali če ne gre drugače na to tematiko naredili vsaj seminarsko nalogo. Nekatere statistike kažejo, da se mladi tudi niso pripravljeni prilagajati, da se, na primer, ne bi vozili v oddaljen kraj. Sama tega nisem zaznala v večji meri, menim pa, da bosta to umirila kriza in pa konstantno dopovedovanje, da je vse zgoraj našteto potrebno.
Je (ne)prepozavanje lastnih kompetenc ena glavnih pomanjkljivosti pri mladih?
Klara Zavrl (na sliki levo): Da, menim, da je to eden večjih problemov, ki jih mladi imajo. Ne prepoznajo lastnih kompetenc, tudi če jih že imajo, ne znajo ovrednotiti svojih znanj ali pa se jim ta zdijo nepomembna. Posledično se ne znajo ustrezno predstaviti delodajalcu in iz sebe potegniti najboljšega, kar premorejo. Morda tudi delodajalci zaradi tega ne prepoznajo njihove vrednosti.
Blazinšek: Po drugi strani pa je lahko težava tudi v tem, da teh znanj nimajo. Pri mladih se pogosto pojavlja problem, da znajo pobrskati po internetu, kar pa je več (a vseeno naučljivo), recimo preprosto objavljanje podatkov na spletu, tega pa mladi ne znajo. (...) Ne gre torej le za to, da jih ne znajo predstaviti, pogosto teh poglobljenjih znanj, ki bi jih naredile edinstvene na trgu dela, nimajo. Zato spodbujamo mlade, da poiščejo vsaj eno malo bolj poglobljeno in dobro kompetenco, ki jo delodajalci lahko cenijo. Zato je pomemben osebni stik z delodajalci.
Sivi las pred prvo službo in ne obratno
Danes v družbi lahko opazimo tudi mnenja, da je trenutna mladina 'generacija Y', ki bi imela veliko denarja, delala pa ne bi in ki pri 20 letih in več nima niti dneva 'delovne dobe'. Kakšne so vaš izkušnje z mladimi?
Blazinšek: Glede na to, da mi bolj ali maj delamo z mladimi, ki so prvi iskalci zaposlitve, se je izkazalo, da se preventivne aktivnosti, torej beleženja neformalno pridobljenih znanj poslužujejo v glavnem mladi, ki so že aktivni, ki že imajo v knjižico kaj vpisati, po drugi strani pa so tudi že sami prepoznali pomen.
Veliko mladih pa prepozna pomen tega šele, ko že iščejo prvo zaposlitev, kar pa je že malo pozno, saj imajo potem veliko manj časa, da se dokvalificirajo. Tako je težko kreniti na podjetniško pot, saj če želiš postati podjetnik, moraš že ob fakulteti začeti z iskanjem poti, kaj boš počel in kako se boš razvijal.
Na našem trgu dela sta dve ciljni skupini, ki sta pri iskanju zaposlitve še posebej depriviligirani - ena je skupina tistih, ki so padli v strukturno neskladje - ljudje so bolj družboslovno izobraženi, potrebovali pa bi druge vrste poklicev, druga pa so še dodatno depriviligirane mlade ženske. Resničo menimo, da je treba storiti nekaj, da bo vsaka ženska in, če govorimo na splošno, vsak mlad človek, prej dobil prvo zaposlitev kot pa prvi sivi las, kar pa se na žalost, ne dogaja.
Je mlade trenutna situacija na delovnem trgu streznila?
Zavrl: Nekatere ja, nekateri pa se se še vedno ne zavedajo, da bi morali biti bolj samoiniciativni, po večini pa prevladuje neka apatija, ki jo sproža tudi rigidnost izobraževalnega sistema, ki se ne prilagaja trenutni situaciji na trgu dela, kriza, nekaj prinesejo s seboj tudi mediji. Ustvarja se negativno ozračje, kar mlade še dodatno spravi v depresijo, počutijo se še boj nemočne.
Nekateri vedo, da morajo že med faksom začeti graditi svojo socialno mrežo, da je to pot, preko katere bodo prišli do zaposlitve, nekaterih pa to ne zanima, hodijo v šolo, na fakulteto in jih ne zanima kaj bo z njimi čez par let.
Glede na trenutno stanje na trgu dela, menite, da lahko mladim dejansko priskrbite zaposlitev, ali gre bolj za to, da jih delate bolj zaposljive?
Naša namen je vsekakor bolj, da jim pomagamo postati zaposljivi. Mi mladim služb ne moremo dati. Zdi se mi, da pravzaprav popravljamo tisto, kar bi že zdavnaj moralo biti sistematizirano – da se mlade usposablja. (...) Mlade lahko pripeljemo do zaposlitvene pismenosti – torej do tega, da posameznik v vsakem trenutku pozna svojo ceno na trgu dela in jo je sposoben nadgrajevati. To pomeni, da veš kaj si in kaj moraš še storiti, da boš zaposljiv.
