Turnir v Parizu je bila naša nagrada, saj nam je bilo bolj ali manj vnaprej jasno, da proti ekipam - kjer je bil en sam igralec "vreden" več kot vsa naša ekipa in hotel, v katerem smo stanovali - Racing Club, Moscovitch ter Pescara kaj več od častnega poraza in celih kopalk ne moremo izvleči. Vendar nas prava nagrada ni (do)čakala v bazenu, v "rokoborbi" z asi tipa Andrej Kovalenko, Dubravko Šimenc ali Deni Lušić, temveč na tribunah. Našo drugo tekmo si je namreč ogledal največji - Ratko Rudić, kar je bil signal, da smo proti Moskovčanom (vsaj na začetku) iz sebe iztisnili veliko več, kot smo bili kadar koli sposobni, celo toliko več, da je ponoreli ruski trener že po prvi četrtini dva svoja najboljša igralca poslal pod tuš.

Ko te enkrat opazuje takšna eminenca, kot je Ratko Rudić, enostavno postaneš najboljši. Drugače ne gre. Prav v tem, v spontanem spoštovanju, ki ga vaterpolski maestro povsod vzbuja že s svojo prisotnostjo, se skriva izhodiščni parameter njegovih (današnjih) uspehov. Če dobro pogledamo v bazen, večjih kakovostnih razlik med igralci Hrvaške, Italije, Srbije ali Črne gore ne bomo našli, če pogledamo obenj, tehtnico na stran zmagovalcev nagne Ratko Rudić. Že po nekaj tekmah v predtekmovalni skupini je namreč postalo jasno, da Hrvatov v Londonu ni mogoče zaustaviti. Ratko namreč pozna tisto potezo več, s katero zna od svojih varovancev izvleči največ v trenutku, ko je to najbolj potrebno. In to je poteza, ki ga loči od svojih kolegov, tudi tistih iz nogometnih krogov. Spomnimo se samo zadnje četrtine za zlato kolajno na olimpijskih igrah v Los Angelesu 1984, ko je Jugoslavija po treh že zaostajala s 5:2, ali gola Igorja Milanovića 0,6 sekunde pred koncem za svetovno krono po ne vem katerem že podaljšku dve leti kasneje. To potezo je poznal že takrat in pozna jo še danes, ko praktično ni več tehničnih in taktičnih skrivnosti, ko so arhivi reprezentanc polni posnetkov priprav in tekem njihovih smrtnih nasprotnikov. V teh odločilnih trenutkih zna namreč igralce prepričati, jih po potrebi celo preslepiti, da so boljši od nasprotnika, saj jih že pred tem odlično psihološko pripravi. In igralcem ne preostane nič drugega, kot da mu zaupajo. Ko okoli vratu prejemajo medalje, vedo, da je imel prav. Štiri zlate olimpijske medalje s tremi reprezentancami, tri s svetovnih prvenstev, da vseh "manjših" uspehov (po grobem štetju 64 odličij, od tega kar 36 na največjih tekmovanjih) niti ne naštevamo, so zgovorni (o)pomniki njegovega sistematičnega in interdisciplinarnega dela. Resda je zelo veliko trenerjev, ki jim je uspelo osvajati velika odličja, a le redkim je uspelo naslove ponoviti, kaj šele ponavljati. Pri slednjem je Ratko Rudić osamljen na svetovnem športnem zemljevidu.

Kjer koli se je pojavil, je pustil svoj strokovni in osebnosti pečat - je tip trenerja, ki zna moštvo (z)graditi, ga obnavljati, igralcem vcepiti moštveni duh, nadzorovati njihove izpade, a jim še vedno dati dovolj prostora za "šmek," brez katerega pri Balkancih pač ne gre. Zato se je v tem bazenu tudi najbolje znašel in že kot igralec čaral s svojo karizmo. Prav nesrečni slučaji v igralski karieri - od zlomljenih rok pred olimpijskimi igrami do neupravičene obtožbe o jemanju dopinga - so v njem prebudili revolt, da kot selektor nadoknadi vse, za kar je bil prikrajšan kot igralec. Vedel je, da si od vaterpola zasluži več kot le srebrno medaljo iz OI v Moskvi ter že štiri leta kasneje znal uravnotežiti različne ege (Krivokapić, Bebić, Bukić …) in jih popeljati na olimpijski tron. Od takrat naprej je serijsko osvajal vse, kar se je osvojiti dalo.

Večkrat - zlasti doma - je od nacionalistov dobil polena pod noge, a vedno ohranil stabilnost in dostojanstvo. Tudi to sta prvini, ki ga ločujeta od stanovskih kolegov, ki razloge za poraze najdejo povsod, le pri sebi ne. Prenaša jih na igralce ter tako motivira moštveno kakovost tudi zunaj bazena. Ratko Rudić se namreč zaveda, da danes finese ločijo zmagovalce od poražencev, in on ima namen vzgajati zmagovalce, vaterpoliste za največje tekme, ki znajo v odločilnih trenutkih ugnati sebi enakovrednega tekmeca … Takšnih trenerjev pa ni veliko!