Kako bi lahko v Sloveniji izkoristili tropske temperature: bomo pridelovali banane, da jih ne bo treba uvažati iz Ekvadorja?

Če bo šlo tako drastično naprej, se lahko tudi pri nas pojavijo toplotno zahtevnejše rastline. Banane bodo tako kot danes ostale bolj osamele na posameznih vrtovih. Tam so se začele pojavljati eksotične plodovke, ki jih nismo imeli nikoli v preteklosti, več je lubenic, melon tudi v drugih predelih Slovenije. Edino, kar nas še malce "baše", je zima. Velikokrat nam očitajo: "Govorite, da bo topleje, pa smo januarja ali februarja skoraj zmrznili." Težava je v tem, da imamo zelo velika temperaturna nihanja. Spomladanskih in jesenskih oblačil in obutve skoraj ne potrebujemo več, saj iz zime pademo v poletje. Hkrati doživljamo v zelo kratkem času velikanske temperaturne skoke; nenadoma se lahko poleti izjemno ohladi, naslednji dan pa je spet čez 30 stopinj Celzija. Potem pride obilen dež, a je njegova učinkovitost morda majhna, saj so tla presušena in večji del vode odteče. To nas lahko doleti v teh dneh. Tudi leta 2003 je bilo tako, da smo imeli po hudi poletni suši jeseni v Kranjski Gori katastrofalne hudourniške poplave.

Koliko časa se že poklicno ukvarjate z vremenom?

Leta 1990 sem diplomirala iz agrometeorologije pri prof. dr. Hočevarju, ki je bil moj prvi stik s to stroko in prvi mentor. Leta 2006 sem opravila magisterij s tega področja, zdaj pa pišem doktorat pri mentorici prof. dr. Lučki Kajfež Bogataj. Tudi ona mi je donegovala ljubezen do agrometeorologije kot izjemna vzornica. Voda in rastline ter suša so teme, ki me osebno izjemno zanimajo.

Se je od takrat v našem okolju veliko spremenilo?

Če vreme analizira zgodovinar ali paleontolog, nanj seveda gleda z drugimi očali kot vremenoslovci. Ker pa sem prevrtela že veliko meteoroloških podatkov, lahko zatrdim, da je trend nedvomno opaziti: daljša obdobja suhega vremena se podaljšujejo, leta so toplejša, predvsem pa so opazna velika nihanja. Zaznavamo več vročih dni in večje izhlapevanje. Več je bolj ekstremnih dogodkov, imamo tudi hidrološko sušo, ki je včasih nismo poznali. To je novodobna stvar, saj o problemih s pitno vodo nismo razmišljali. Še leta 2006, ko sem zagovarjala magisterij s področja suše, mi je nekdo iz publike rekel: "Ko preletiš Slovenijo z letalom, je zelena, suša v Sloveniji ni problem." Toda danes imamo centre, ki se s sušo ukvarjajo tudi v evropskem prostoru.

Kako bi z vidika vremena označili letošnje leto?

Je zelo nenavadno, ekstremno, primerljivo z letom 2003, ko smo imeli katastrofalno sušo. Po naših izračunih je na Primorskem stanje zelo podobno takratnemu, za nameček se suša vleče še iz lanskega leta. Zaloge vode so zelo slabe povsod po Sloveniji, ker je bilo malo snega, imeli smo tudi zgodnjo spomladansko sušo. Kmetijstvo na Primorskem sta prizadeli tudi burja in pozeba. Če upoštevamo, koliko dežja je padlo in koliko vode je izhlapelo v vegetacijski dobi, smo na Primorskem že v stanju iz leta 2003. Goriško sta z intenzivnejšimi deževnimi dogodki malce reševala junij in julij, toda zdaj imamo tudi tam že skoraj dva meseca vročine brez omembe vrednega dežja. Zanimiv je podatek, da je bilo na Primorskem v vegetacijski sezoni le šest dni, ko je padlo več kot deset litrov dežja na kvadratni meter, 70 odstotkov pa je bilo suhih dni.

Kaj huda vročina pomeni za kmetijstvo?

Regijsko so stvari zelo različne, toda v problematičnih predelih, na Obali, Goriškem, v Vipavski dolini, zaledju Istre ter v delu Dolenjske in Podravja, kjer prevladujejo peščena tla, je koruza uvela, suši se in prisilno dozoreva. Nekateri to rešujejo tako, da jo hitro silirajo, da bo vsaj nekaj od zelene mase, medtem ko so na Primorskem že kar nekaj tednov rastline v fazi trajne uvelosti. Rešil jih ne bi niti dež. Na Primorskem je letos najhuje. Suša se predolgo vleče, zato ne vem, ali bo sploh kaj jesenske setve, ker je presuho. Marsikje najbrž res ne bo nič pridelka. Dodaten problem je, da ima vsaka suša še bumerang efekt. Zdaj je čas zasnove rodnega nastavka za naslednje leto, in ker rastlina trpi sušo, se je trudila, da je preživela to leto, zato je osiromašila shranjevanje zalog za naslednje leto. Tako se lahko posledice letošnje suše poznajo v slabšem nastavku za prihodnje leto.

Koliko suš je Slovenijo prizadelo v zadnjih desetih letih?

Leta 2000, 2001, 2002, 2003, 2006 in 2007. Tudi lani je bilo suho, a ni bilo večje gospodarske škode. Prag, ko z odškodnino priskoči na pomoč država, je namreč tri promile bruto domačega proizvoda. Mislim, da bodo letošnjo sušo razglasili za naravno nesrečo in se bodo vsaj v delu Slovenije aktivirale komisije, ki popisujejo škodo. Za Primorsko bi tudi jaz dala svojo besedo, da je res hudo, drugod se tej ekstremni poškodovanosti niso približali. Tudi tam so škode, a ne tako velike.

Revizorji računskega sodišča so že leta 2007 ugotovili, da je suša v zadnjih 40 letih kar 30-krat prizadela kmetijske pridelke. Po njihovem mnenju je zato suša stanje v naravi in nekaj, kar moramo vzeti v zakup, ne pa naravna nesreča. Kaj menite o tem?

Ljudje to neradi slišijo. Dejstvo pa je, da so se robni pogoji spremenili in da je to treba upoštevati pri kmetovanju. Če nekoga v desetih letih prizadenejo štiri katastrofalne suše in mu pridelek petkrat stolče še toča, bo moral začeti razmišljati, ali se mu morda le splača namestiti protitočno mrežo ali zgraditi zadrževalnik vode oziroma kako drugače pripeljati vodo na kmetijsko površino. Pod vprašajem je rentabilnost. O vsem ne odloča država.

Toda v Sloveniji namakamo le poldrugi odstotek obdelovalnih površin...

Po podatkih za leto 2011 naj bi namakali okoli štiri tisoč hektarjev, vendar mislim, da je možnosti več. Če želimo imeti lastno pridelavo zelenjave ali intenzivne sadovnjake, si jih brez dodajanja vode ne moremo predstavljati. Če se nekdo odloči za tovrstno proizvodnjo, bi moral imeti ta pogoj izpolnjen. Pri tem se sicer poraja vprašanje porabe vode, toda kmetijstvo je tako malenkosten porabnik, da bi lahko ta potencial dosti bolje izkoristili in namakali vsaj še enkrat toliko površin kot zdaj. Najprej pa je treba poskrbeti, da bodo delovali vsaj obstoječi namakalni sistemi.

Grozno se mi zdi, da ljudje imajo namakalne sisteme, pa ni vode. Zame je bilo šokantno, ko sem videla, kako je bilo na namakalnih sistemih na Goriškem: umazane breskve, neočiščene šobe, zajetje Vogršček ni opravilo svoje naloge... Letos so morali breskve najprej očistiti blata, ki je bilo posledica namakanja, da so jih sploh lahko prodali. In za to so spet potrebovali vodo. Če kmet vidi, da že nekaj let ne dobiva vode v svoj nasad, mora posredovati. Zelo veliko denarja je šlo za namakanje, zakaj končno ne najdemo nekoga, ki bi vzpostavil red na tem področju.

Koliko deževnice znamo ujeti?

Podatkov o tem nimamo, a zdi se mi, da ljudje nimajo občutka, kaj priteče iz žlebov. Gre za ogromne količine vode. Padavin na letni ravni nimamo manj kot prej, je pa njihova razporeditev drugačna. Goriška ima letno veliko dežja, zato se mi zdi škoda, ko vidiš suh Vogršček in umazane breskve, ker so jih namakali iz nekih zamuljenih bazenov. Resda voda hitro hlapi in so obdobja, ko je vode manj in ne zadostuje za celotno rastno sezono, a bi se dalo žogo precej umiriti, da posledice suše ne bi bile tako katastrofalne, kot so.

Zakaj se postopek pridobivanja dovoljenj za gradnjo namakalnih sistemov vleče tudi po pet let?

Problem je, da na posameznih območjih nimamo osnovnih podatkov, ki so za odločanje nujno potrebni. Kar zadeva porabo vode, pa imamo kar veliko anarhijo. Ogromno je nenadzorovanih rab vode, ki jo iz vodotokov odvažajo s cisternami, jo črpajo iz neregistriranih vrtin ali rastline zalivajo iz vodovodnih pip. Slovenija ima na letni ravni dovolj padavin - letošnje leto sicer ni najboljši primer -, zato imamo pozimi zaloge vode, ki jo lahko shranimo in porabimo v vegetacijski sezoni.

Če bi imeli tisti, ki se v Izraelu ukvarjajo s kmetijstvom, takšne razmere za kmetovanje, kot jih imamo v Sloveniji, kaj bi naredili iz naše države, saj znajo z vodo delati zelo umno?

Izraelsko izkušnjo sem si ogledala na lastne oči, saj smo se šli k njim učit namakanja. Izraelci so se odločili, da bodo zelenjavni, rožni in sadni vrt Sredozemlja, zato vodo z Golanske planote preusmerjajo na obalo, razvili so številne tehnike namakanja, razsoljevanja slane vode itd. To je seveda velik strošek, a so ocenili, da se jim to splača, zato je namakanje del njihove tržne zgodbe. Pri manjši poselitvi in razvitosti družbe je sveta reka Jordan izpolnjevala pričakovanja prebivalcev ob svojih bregovih, toda njene moči že pojemajo.

Tudi v Sloveniji stane naložba v namakalne sisteme približno toliko kot v Izraelu in tudi mi smo imeli kar nekaj tovrstnih naložb, a zgrajenih namakalnih sistemov ne uporabljamo povsod. Prvi nacionalni namakalni načrt smo imeli že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Evidentiral je namakanje na okoli 200.000 hektarjev površin, potem so to skrčili na realno stanje okoli 60.000 hektarjev. Škoda, ker tega nismo izpeljali v večjem obsegu, kajti v namakanju je potencial, zlasti pri pridelavi zelenjave, pri kateri je samooskrba v Sloveniji najbolj kritična. Nekateri sicer menijo, da je samooskrba neka mantra, sama pa sem prepričana, da je s strateškega vidika dobrodošlo, če se država z lastno pridelavo hrane malce odlepi od velikih lobijev, ki obvladujejo svetovni trg kmetijskih surovin.

Krompirja in koruze ne bi namakali?

Zakaj pa ne, če je upravičeno. Gotovo pa ne bi koruze in krompirja sadila na prodnatih tleh, ker je tam rastlina v stresu in uvene že po štirinajstih dneh sušnega obdobja. Žal pa koruza v Sloveniji prevladuje ravno na prodnatih tleh. To je morda še posledica jugoslovanskih časov, ko je bila Slovenija živinorejski del nekdanje skupne države. To je šlo iz generacije v generacijo, zato so posledice še vedno vidne. Že v okolici Ljubljane je letošnje poletje zelo očitno, da sta na kratki razdalji dve njivi z isto sorto koruze različno poškodovani, zato za vso škodo ni mogoče kriviti le suše.

Je res, da nam z Dravo, Muro in Savo na Hrvaško vsako leto odteče za cel Piranski zaliv vode?

To deloma drži. Po eni strani smo si z melioracijskimi posegi znižali podtalnico, kar je zelo slabo tudi s stališča kmetijstva. Drugi problem pa je, da nam voda, ki priteče k nam čez mejo, čez mejo tudi odteče.

Smo imeli v Sloveniji podtalnico že kdaj tako nizko, kot je trenutno?

Kolegi hidrologi opozarjajo, da zadnjih petdeset let ni bilo tako hudo. Spet drugi pravijo, da pretiravajo, a so podatki kar konkretni in govorijo zase. Leta 2003 je bila zelo huda suša. Takrat smo bili prepričani, da smo se iz nje nekaj naučili in bomo poslej delali povsem drugače. Pa poglejte, katero leto je in kaj se dogaja: razglabljamo o istih stvareh kot takrat. Ne vem, kaj se dogaja s sistemom. Strokovnjaki računamo, opozarjamo, da morajo v strateške dokumente vnesti vizijo, kaj v prihodnje. A se praksa potem obrne malce po svoje.

Če se v tem pogledu primerjamo z Izraelci, lahko ugotovimo, da v nasprotju z njimi nimamo strategije, da ne vemo, kaj hočemo v kmetijstvu?

Saj teh strateških dokumentov niti ni tako malo in tudi niso slabi. Imam pa občutek, da imamo bolj težavo z izvedbo. Eden od krivcev za to je gotovo tudi drobna posestna struktura kmetijskega prostora. Pri nas je družinska folklora malih kmetij uboj za tržno kmetijstvo, ki ga po drugi strani tudi nočemo imeti v velikem obsegu. A ker imamo malo prostora in velike želje, je to težko uskladiti. Težave so tudi s komunikacijo. Različni sektorji bi morali delati bolj kooperativno. Vsak deluje po svoje, ko se je treba dogovoriti za neko konkretno stvar, pa se izgovarja na neke predpise. Toda če hočemo kaj premakniti, je pogovor nujen - na vseh ravneh.

Vaša kolegica dr. Lučka Kajfež Bogataj bi ustanovila novo ministrstvo - za vodo. Ta predlog utemeljuje z dejstvom, da se vse napake, ki jih ljudje zagrešimo na področju okolja, poznajo na vodi.

Inštitucija ne reši problemov, rešijo ga pametne glave. Je čas združevanj in krčenj. Razumem sicer, da je na kmetijstvu in okolju ogromen bazen predpisov in ljudi, ki so strokovnjaki na ozko specifičnih področjih, toda konkretne stvari nam malce polzijo iz rok. Voda je že značilen primer tega. V Sloveniji nismo nikoli razmišljali o tem, da je voda sploh problem. Pa ne gre le za to, da ne smemo uporabljati pesticidov ali nitratov, da je ne bi onesnažili. Te stvari so predpisane že z evropsko zakonodajo, ki jo upoštevamo. Za vse drugo, kar bi morali narediti sami, pa nam včasih zmanjka sape. Stroka sicer ves čas nekaj vpije, vendar to ni dovolj. Vključiti je treba sistem, saj gre za pogosto za hidrobrezbrižnost. Zdaj vsi govorimo o suši. To je težka debata na vseh frontah, a počakajte kakšen dan, ko bo dež. Takrat bo irelevantno razpravljati o suši, ker bodo aktualne druge teme, zato se bo nanjo spet pozabilo.

Zaradi tega smo želeli ustanoviti medresorsko skupino za sušo. Povedali smo, da na Agenciji RS za okolje lahko izvajamo monitoring in kmetijce opozarjamo, kakšno škodo lahko utrpijo na rastlinah. Izjemno dobro sodelujemo s kolegi hidrologi in sinoptiki. Toda vode se v kmetijstvu porabi tako malo, da na tem področju sploh ni problem. Imamo pa težave s pitno vodo - gasilci so je letos s cisternami razvozili ljudem celo več kot v rekordno sušnem letu 2003 -, s pretoki rek, s hidroenergetiko... To pomeni, da če se o tem pogovarjamo samo kmetijci, to ni dovolj. Povezati je treba več sektorjev in sprejeti tudi ustrezne predpise. Vprašanje je namreč, kaj narediti, če pride do robne situacije, kakršna se je zgodila letos, ko je treba zapirati pipe in ko je treba gospodarskim subjektom reči: "Fantje, zdaj pa ne boste več mogli uporabljati vode." Za kaj takega je potrebna zakonska podlaga, sicer te lahko kdo toži zaradi gospodarske škode, ki jo je utrpel.

Če bi bilo po vaše, torej ne bi združevali kmetijstva in okolja?

Učinkovitost državne uprave je velikokrat slaba, ker pogosto nastane šum v komunikaciji, saj ves čas drug drugega o nečem prepričujemo. Ne vem, če je k temu pripomoglo združevanje. Strokovnjakov je v Sloveniji sicer dovolj in so po znanju tudi povsem primerljivi s tujimi, a je težava z izvedbo, ker imamo finančno, kadrovsko in tehnološko omejen krog delovanja. Naša agencija sodeluje z velikimi centri za upravljanje s sušo. Tudi z ameriškim. Tam deluje velika kritična masa ljudi. Država je naredila načrt, zaposlila je določeno število strokovnjakov, zagotovila denar in od njih zahteva, da spremljajo sušo v skladu z načrtom. V Sloveniji pa nas peščica entuziastično spremlja vreme in razmere, a ker nimamo dovolj kadrov, ne moremo postoriti vsega, kar bi želeli. Vem pa, da je stanje kritično povsod. In da trenutek ni pravi za razpravo o zaposlitvah.

Slovenska vlada je pred šestimi leti ponosno naznanila, da je naša država uspela s kandidaturo za vodenje Centra za upravljanje s sušo za JV Evropo. Kaj ima Slovenija oziroma del Evrope od tega centra, v katerem ob svojem rednem delu na agenciji za okolje delujeta le dva strokovnjaka?

Glede na to, v kakšnih pogojih delava z dr. Gregorjem Gregoričem, ki center vodi, je bilo narejeno veliko. Vzpostavili smo komunikacije med državami, določili, kaj bomo delali. Dobili smo bazen institucij v regiji, povečini meteorološke službe in raziskovalce na področju suše oziroma vodnih virov. Vzpostavili smo osnovne gradnike po državah in naredili načrt, da z malo denarja začnemo postopno vzpostavljati monitoring za sušo in kandidiramo s projekti, ki nam bodo omogočali finančno napajanje bodočega centra. Dobili smo 2,5 milijona evrov evropskega denarja za projekt suše, s pomočjo katerega smo delali pet let. Imeli smo veliko delavnic, izobraževanj, tehnično smo združevali baze podatkov. Zdaj to deluje kot spletna stran, preko katere objavljamo alarme meteoroloških služb, tudi za sušo v širši regiji. Ta projekt se je maja letos končal. Sušni center ima nekaj proračunskega denarja za osnovno delovanje in še za kakšnega študenta zraven. Ki pa jih zdaj ni več. Upajmo, da bomo lahko izpeljali še kakšno javno naročilo.

Sušni center torej ni neka razkošna, vrhunsko tehnološko opremljena palača, kot bi kdo pomislil ob njegovem imenu.

Tako je. Pa nekaj vrhunskih strokovnjakov, ki smo jih v času projektnega denarja lahko dodatno angažirali.

Ni bilo predvideno, da bo ta center za prvih pet let delovanja potreboval okoli milijon evrov na leto? Koliko denarja ste v resnici dobili?

To so bile vizionarske napovedi. Država je dala le zavezo, da zagotovi sredstva v proračunu za osnovno delovanje centra. In do zdaj jih je. Dogovor je bil tudi, da je za partnerje v regiji najlažje delati preko projektov. Tak partner ima tudi zelo močan interes, da delo naredi, ker dobi denar. Zdaj smo pred veliko dilemo, kakšna bo trajnostna oblika tega centra. Želeli smo, da bi bila to institucija s svojo legaliteto, a nas je kriza malce potisnila v kot. Dodatna težava je, ker nam zelo dober kader uhaja v tujino. Na oddelku smo imeli kvalificirane meteorologe, a so nam zbežali v evropski observatorij za sušo v Milanu in drugam. Vsi naši fantje in dekleta gredo tja, ker jim lahko ponudijo čudovito plačo - mnogo višjo, kot so jo imeli doma. To je res sposoben kader, ki ga neguješ štiri, pet let, ga učiš novih znanj, nazadnje ti pa smukne iz rok.

Ko so bili pri nas Američani, so ugotovili, da smo v zelo kratkem času in z zelo malo denarja vzpostavili tak začetek monitoringa za sušo, kot ga imajo v Nebraski, a imajo tam 20 ljudi, ki se stalno ukvarjajo s tem, in še sto, ki delajo na terenu. Manjka nam operativnih ljudi.

V globaliziranem gospodarstvu je tudi ameriška suša naš problem, ne le slovenska, saj vpliva na cene surovin in posledično hrane tudi pri nas.

Drži, to se je potrdilo že lani, ko so po Rusiji pustošili suša in požari. Rusija pa je, kot je znano, glavna evropska izvoznica pšenice. Tudi Američani imajo letos katastrofalno sušo. Pri tem ne pretiravajo. Smo v svetu tehnologije, zato prenosi slik potekajo zelo hitro in nam satelitski posnetki omogočajo zelo natančen vpogled v stanje. Ta območja so res ogrožena, kar se že pozna v skokih cen na borzah, zlasti v Chicagu in Parizu, kjer sta največji borzi za sojo, koruzo in pšenico. Ekonomisti napovedujejo, da bo jesen glede cen hrane in krme kar pestra.

Zakaj kmetje gojijo koruzo tudi tam, kjer je nikoli ni bilo? Bi se bilo treba preusmeriti s koruze na poljščine, ki dozorijo, še preden nastopi suša?

Včasih so rekli, bomo sejali pšenico in druge zimske ali spomladanske kulture, da se izognemo poletni suši in bo vročinski val šel strpno mimo, potem pa imaš, kot se je zgodilo letos, zimsko sušo in je pridelek spet manjši. Neke zaključke lahko pelješ le po zgledu kemofarmacije. Ta ima poskusne zajčke, v kmetijstvu bi pa potrebovali poskusna leta za kakšno tehnološko rešitev. Tega je premalo. Premalo je poskusov, na podlagi katerih bi lahko rekli, kaj je primerno pridelovati v Sloveniji.

Kolikšna je bila škoda zaradi suše v zadnjih desetih letih?

Celotna ocenjena škoda v sušnih letih 2000, 2001, 2003 in 2006 je skupaj znašala kar 247 milijonov evrov, izplačane pomoči za odpravo posledic pa 86 milijonov evrov.

Pa se res dogajajo podnebne spremembe ali je ta besedna zveza le modna floskula, nekakšen bavbav?

Sama nisem podnebni skeptik, a pustimo podnebne spremembe. Poglejmo samo, kaj smo izmerili v zadnjih šestdesetih letih. Številke kažejo svoje. Za to leto sem naredila nekaj izračunov. Običajno imamo v Ljubljani število dni, ko izhlapi pet litrov vode na kvadratni meter, dvajset vse leto, letos jih je bilo že do sredine avgusta več kot trideset. Na Primorskem je bilo takih dni že blizu 70. Pa izračunajte, koliko je to. In to je sprememba, včasih je bilo tega bistveno manj. Zelo opazen je ta trend po letu 1990. Več je toplotne obremenitve, vročinskih stresov, sončnih ožigov, sušnih stresov.

Letos so tudi po pet, šest stopinj toplejše dekade ali celo meseci. Letošnji avgust je najtoplejši v zadnjih petdesetih letih. In to je nekaj, kar šteje. Letošnji vodni primanjkljaj za kmetijske rastline je na Primorskem med najbolj ekstremnimi doslej. Povprečna temperatura zraka je julija po vsej državi močno presegla dolgoletno povprečje. V Portorožu je bila najvišja doslej, pa tudi drugod se je letošnji julij večinoma uvrstil med sedem najtoplejših. Tudi v prvih dveh tretjinah avgusta je bila temperatura zraka po vsej državi opazno nad običajnimi vrednostmi, v Ljubljani in Portorožu celo tretja najvišja od začetka meritev. Najvišjo povprečno temperaturo zraka so po vsej državi zabeležili leta 2003. Zaradi sušnih razmer v večjem delu države so zaloge podzemnih voda najmanjše v zadnjih petdesetih letih. Zmanjkuje nam pitne vode, hidroenergije, hrane…

Pa saj so bile suše tudi desetletja nazaj.

So bile, a ne tako pogoste in intenzivne, poleg tega je tudi sistem bolj občutljiv. Ljudje smo razvajeni, to si je treba priznati. Človek danes potrebuje več naravnih dobrin. Več se umivamo, več peremo avtomobile, več splakujemo stvari. To je povzročilo, da je tudi človek dosti manj prilagodljiv na robne pogoje. Torej, spremenil se je sistem in spremenili smo se tudi ljudje. Postali smo mehkužci. Empirika klime pa že brez upoštevanja dejstva, kako se družba razvija, kaže, da se ozračje greje, da imamo daljša sušna obdobja, rekordno topla leta v daljši časovni skali, malo več jesenskega dežja, poleti pa nižje vodostaje rek in slabe zaloge podzemnih voda. To so izmerjene stvari, to niso izračuni. In meritve na srečo pri nas še vedno potekajo na več lokacijah.

Običajno se je po prvem avgustovskem deževju močno ohladilo in je to pomenilo konec poletja. To pravilo še velja?

Ne, tudi lani ni veljalo. Lanski september je bil najtoplejši doslej. Vsa jesen je bila topla. Letni časi izgubljajo svojo logiko, zato ljudje težko načrtujejo spremembe: prej se začne vegetacija, kasneje gre spat, pozimi ni pravega miru. Zdaj je listja na tleh, kot bi bili oktobra. Ko rastline, predvsem dekorativne, nimajo več pretoka po svojih vodovodnih ceveh, se iz varnosti branijo tako, da se čim bolj razbremenijo, zato odvržejo listje. Dogajanje razumejo, kot da je jesen.

Imajo tudi živali težave zaradi vročine in suše?

Vsekakor. Ker ni vode, divje živali silijo v naselja. Sama živim na podeželju, ob gozdu. Živali so tako ogrožene, da pridejo k hiši, četudi imamo lovskega psa. No, včasih jih zmami zalivana solata, predvidevam pa, da najdejo zadnje kaplje v mlakuži za hišo. Veliko jih je tudi povoženih, ker gredo pit v reko, a na cesti ni prehoda za živali. Letos je kar težava, tudi ribam in rakom zmanjkuje pravega vodnega okolja, kisika, ker so vodotoki pretopli. Zaradi vremena se vse poruši, in to skrbi. Na plan udarijo bolezni na rastlinah, letos je ogromno tudi miši. Na vrtu bi skoraj potrebovala jamarsko opremo, takšne razpoke so. Najprej so luknje navrtale miši, zdaj se je na to obesila še suša, zato je vrt povsem preluknjan. A zanimivo je, da narava ima mehanizem obvladovanja tovrstnih stresnih situacij. Zaradi miši je letos veliko čukov, saj so očitno ugotovili, da imajo več hrane, in so povečali zarod. Ob tem človek pomisli: kako pametne so živali, mi pa niti namakalnih sistemov ne moremo narediti.

Tudi sami imate kmetijo. Kako veliko in kako obvladujete sušo?

Nekoč smo imeli družinsko kmetijo, pet hektarjev. Zdaj ne kmetujemo več sami. Zemljo obdeluje kmet iz soseščine, ki se ukvarja z živinorejo. Pase krave, kosi travinje. Imamo pa velik sadovnjak, zelenjavni in okrasni vrt, ki ga obdelujemo sami. Imamo zelenjavno samooskrbo. Delno si pomagamo z deževnico za vrt, a moram odkrito priznati, da nam je letos zmanjkalo vode za zalivanje. Če mene vprašate, bi lahko več vode zbrali s strehe. Gorenjska je letos k sreči še dobro preskrbljena z vodo. Imamo še kvazi "protitočno" mrežo na zelenjavnem vrtu, ki zelenjavo rahlo senči v vročih in sončnih dneh, poleg tega rastline zastiram s pokošeno travo, da jih ne plevemo in ne okopavamo. Zastirka je super stvar.

Tudi na velikih površinah?

Tudi. Tam lahko uporabimo pšenično slamo ali druge organske zastirke.

Kakšno vremensko prihodnost nam napovedujete?

Tudi suša bo, predvsem pa raznolikost. Šli bomo iz ekstrema v ekstrem, zato se bo težko prilagajati. V kmetijstvu ne bo šlo brez dodajanja vode, razen če bi se Slovenija odločila, da ne bomo pridelovali lastne hrane in bomo raje kupovali tujo. Ciper, denimo, da v sušnih razmerah prednost rabi vode za turizem pred kmetijstvom, ker živijo od turizma in jim pridelava solate ne pomeni toliko. Jo raje kupijo. V Izraelu pa so se odločili, da bodo pridelovali vrhunsko sadje in zelenjavo. Pustimo ob strani, koliko ogljičnega odtisa pusti to, ko njihove pridelke vozimo k nam, a njim se pridelava očitno izplača. V nekem trenutku se mora država odločiti, kaj bo naredila, saj vse ne more potekati stihijsko. Ljudje morajo od nečesa živeti, zato jim je treba ponuditi alternativo. Pri nas pa so kmetje, predvsem majhni, pogosto v dilemi, saj ne vedo, kaj naj pridelujejo in kako prodajo.

Še bolj kot suša je letos problematična vročina. Poljščine so zdaj tiste, ki so videti najbolj katastrofalno. V Sloveniji imamo načeloma krasno podnebje, a z njim ne znamo živeti v simbiozi. Vsi se ne trudimo dovolj. Ljudje ne naredijo dovolj za zadrževanje vlage. Vemo, da določeni tehnološki postopki lahko omilijo posledice suše: že omenjena zastirka, shranjevanje padavinske vode, optimalno zalivanje... Tudi vetrozaščitni pasovi so dobrodošli, a ne le zaradi vetra, ki bi nam brez njih odnašal zemljo, ampak tudi zato, ker lahko ublažijo stopnjo izhlapevanja. In letošnje leto je zelo specifično prav po visokem izhlapevanju, ki ga sproža vročina, in po pogostem vetru, ki poveča izhlapevanje vode. A so na Primorskem v preteklosti te vetrozaščitne pasove opuščali. Z njimi je podobno kot z namakalnimi sistemi: zavedamo se, da brez njih ne gre, a jih vseeno ne bi imeli, ker niso najbolj ekološki. Včasih ne vemo, kaj bi radi.