Nastopila je na Dubrovniških poletnih igrah, Varaždinskih baročnih večerih, na Festivalu Brežice, Kogojevih dnevih, s SNG Opera in balet Ljubljana pa je nazadnje sodelovala v komorni baročni operi Dido in Enej, kjer je pela Belindo. Študirala je gradbeništvo, tik pred koncem pa je ugotovila, da ji petje ni le hobi. Prve ure solopetja je opravila pri Saški Kolarič, potem je hodila k Tatjani Vasle in nato k Vlatki Oršanić, kateri je sledila še na zagrebško Akademijo za glasbo in tam lani magistrirala. Osvojila je več nagrad na tekmovanjih mladih glasbenikov v Sloveniji in na Hrvaškem. Martino Burger krasita odlična vokalna tehnika in izjemno čista sopranska linija.
Kaj pomeni, da se pevec na začetku dela dobro upoje?
Dobro si upet, ko lahko poješ dolgo časa, ne glede na dinamiko ali težavnostno stopnjo skladbe. Z upevanjem zagreješ celotno telo, hkrati pa ga umiriš do stopnje, da je še vedno v pripravljenosti, aktivno. Ob večjih projektih me kot vokalno pedagoginjo k sodelovanju povabi Vokalna akademija Ljubljana, in ravno pri teh pevcih vidim, kako zelo jim pomaga učenje vokalne tehnike. Čeprav so amaterji, lahko zahteven repertoar vadijo ves dan in zvečer vrhunsko odpojejo še koncert.
Upevanje po navadi začnemo z dihalnimi vajami, da se "zbudijo" abdominalne mišice, potem pa počasi prek mrmranja aktiviramo še resonanco glave. Sliši se, če nekdo poje zategnjeno, kot se sliši, če je glas svoboden, naraven. V zboru se pevec navadno glasovno uravnava z drugimi pevci in zato je telo napeto. Moj cilj pri upevanju pa je, da bi bil vsak pevec zase čim bolj sproščen, ker potem glas zveni naravno, bolj polno, zbor pa homogeno.
Eno je peti v zboru ljubiteljsko, drugo je biti solist profesionalec. Je tehnika upevanja drugačna?
Ker pojem vsak dan, pred nastopi potrebujem manj upevanja in tehničnih vaj, zelo pomembna pa je psihična priprava. Tako nikoli ne zaobidem dihalnih vaj, ker pri tem najdem stik s sabo. Nekateri pevci upevanja ne potrebujejo, dovolj jim je, da zakašljajo. (Smeh.) Očitno so njihovi glasovi že naravno v ugodni legi. Toda Luciano Pavarotti je enkrat dejal, da vsak dan vokalizira, torej dela tehnične vaje, in ničesar ne prepušča naključju. Odlični pevci lahko veliko let pojejo težak operni repertoar in so tudi fizično vzdržljivi, ampak zanje verjamem, da redno vadijo.
Ste brusili vaš glas vedno v pravo smer?
Na začetku študija sem imela tenak, ozek, svetel glas, po koncu pa je tudi moja profesorica Vlatka Oršanić v posvetilo zapisala, da jo preseneča, kako se lahko glas s pravilnim delom razvije tako v smislu jakosti kot obsega. Z izbiro profesorice Oršanić sem imela veliko srečo; takrat se je moj glas začel razvijati, intenzivno sva se posvečali opernem repertoarju in vsega je bilo ravno prav. Naprej sva začeli z baročnim repertoarjem, sledil je Mozart in šele ob koncu sva prešli na težje skladatelje.
Ampak to ne pomeni, da je barok najlažji, kajne?
Seveda ne, baročne skladbe je zelo težko peti, a za moj tip glasu je bila to očitno prava pot.
V študijski sistem ste vstopili pozneje, kot je običajno. Je bila to prednost ali ovira?
Zrelost je relativna stvar, pri petju se zdi še pomembnejša od samega glasu. Prehiter začetek petja pretežkih vlog lahko škodi. Danes si na odru želijo čedalje mlajše pevce, kar je za kariero dobro, vendar je potrebna ravno pravšnja mera intenzivnosti in pravih vlog. Treba je začeti z lažjimi in ne kar s tistimi, ki naj bi bile za tvoj glas idealne v prihodnosti.
Gre danes v opernem svetu vse samo prek avdicij?
Večino vlog dobim prek avdicij, sploh v začetku kariere so stalnica. Za večino avdicij pa moraš biti danes že kar priporočen in povabljen. To so psihološko težki trenutki, od uspeha je odvisna tvoja prihodnost. Moja profesorica nas je pošiljala na številne avdicije, da se čim bolj privadimo na stresne situacije. Avdicije so del vsakdana pevca, pri nas pa jih je žal malo. V Sloveniji sta dve operni hiši, na Hrvaškem so štiri, projektov ni veliko, pevcev pa nas je ogromno.
Trend v opernem svetu je, da zveniš sveže in mlado in da si tak tudi videti. Na avdicijah so prisotni tudi režiserji, ki ravno tako odločajo o izbiri za neko vlogo. Seveda moraš biti pevsko dober in natančen, ampak dobrih pevcev je zares veliko.
Specializirali ste se pri več učiteljih. Kdaj pevec ne potrebuje več mentorja?
Pri učenju petja je pravi profesor oziroma mentor zelo pomemben. Ne pomagajo ti leta šolanja, če nisi našel pravega. Bila sem na seminarju pri Heleni Lazarski, Vitomirju Marofu, s Catherine Mackintosch smo skupaj z orkestrom postavili celoten Vivaldijev motet Nulla in mundo pax sincera in ga med drugim izvedli na Dunaju. Idealno bi bilo, če bi lahko vsako novo stvar vsaj enkrat odpela pred profesorjem: ne samo zaradi tehnike, bolj zaradi muzikalnosti, da izvabiš iz sebe še to, kar ti morda ni uspelo, on pa te seveda najbolje pozna. Sploh v začetku kariere dobivaš različen repertoar. Morda je bila doslej le ena vloga zares idealna za moj glas, in to je Pamina v Mozartovi Čarobni piščali. V tem trenutku bi bila primerna tudi Gilda (Verdijeva opera Rigoletto, op. p.), Lucia di Lammermoor (istoimenska Donizettijeva opera, op. p.), tudi Mozartova Konstanze (Beg iz seraja, op. p.) in še marsikatera druga.
Na kakšen način se lotite vloge?
Ko sem na akademiji delala vlogo Musette v Puccinijevi La Boheme, sem si recimo prebrala knjigo Scene iz boemskega življenja francoskega avtorja Luisa-Henrija Murgerja, čeprav sem potem ugotovila, da se operna zgodba malo razlikuje. Prek libreta in drugih tekstov pač skušaš ugotoviti, kakšni so odnosi med akterji. Dobra stran bolonjskega sistema je ta, da smo imeli izbirne predmete. Po zaslugi Oršanićeve, tudi predstojnice, ki se je zelo borila za pevski oddelek, so nam omogočili nove predmete, smiselne za študij petja. Lahko smo izbrali še dodatno leto italijanščine in francoščine, lahko smo na filozofski fakulteti vpisali ruščino, dikcijo za pevce, o dramaturgiji smo poslušali odličnega profesorja z Akademije za dramske umetnosti v Zagrebu, ki ustvarja tudi na tujih odrih. Nismo se učili le not, ampak kako postati celosten umetnik.
Sama zelo hitro berem note in se hitro naučim, a poseben preizkus je bilo sodelovanje z angleškim dirigentom Philipom Pickettom, ko sem na hitro vskočila v vlogo Vilinske kraljice v Purcellovi operi, izvedba pa je bila lani v Cankarjevem domu. Dopoldne so me poklicali in sem privolila v prepričanju, da ne bo tako hudo, ker sem delo že nekoliko poznala in ker bom lahko imela pred sabo note. Na vaji pa sem se kar malce zdrznila: ansambel solistov poje tako zborovske kot solistične dele, torej vsak poje vse, kar je značilnost baročnih oper - to pa je bilo veliko not. Dirigent je pred začetkom koncerta pred vsemi še posebej poudaril, kako zelo sem pogumna, sama pa sem se ukvarjala z mislijo, če je še čas, da pobegnem z odra. (Smeh.) Z bolno solistko Dano Marbach sva se dogovorili, da jaz pojem ansambelske dele, ona pa solistične, dokler bo zdržala, in na srečo je potem zdržala do konca.
Kakšne režije vas privlačijo?
Doslej sem delala veliko projektov z gledališko režiserko Doro Ruždjak Podolski; vedno je pustila, da smo pri interpretaciji vloge izhajali iz sebe in nas je samo usmerjala, znotraj njenih pričakovanih okvirov. Če je imela dva pevca zasedena v eni vlogi, sta bila potem na odru tudi dve različici karakterja.
Po okusu sem kar malce tradicionalna, všeč so mi klasične postavitve. Lani sva z Darkom Vidicem kot štipendista društva Richarda Wagnerja obiskala Wagnerjev festival v Bayreuthu in priznam, da sem malce težje razumela nekatere radikalne vložke, denimo pri Mojstrih pevcih nürnberških v režiji Katherine Wagner, čeprav je nekatere elemente vendarle dobro izpostavila.
Na Hrvaškem dobivate več priložnosti kot v Sloveniji. Je najtežje doma?
Verjetno. Za pevca, ki začenja kariero, je najpomembneje, da čim več poje. Po zaključku akademije se pravo delo šele začne: avdicije in borba za vloge, koncerti, iskanje angažmajev, dodatna izobraževanja, vzdrževanje pevske kondicije... Zato je dobro imeti svojega agenta, ki vsaj delno prevzame organizacijsko delo. Včasih na tekmovanjih kdo pristopi, a je sopranov res veliko in je težko dobiti agenta. V zadnjih letih je pritisk iz vzhodnih držav velik, a mislim, da v Evropi vseeno raje angažirajo Evropejce. Delala bi v kakšnem teatru s stilsko različnimi produkcijami, z dobrimi hišnimi in gostujočimi pevci. Pevec se uči vse življenje in če posluša dobre pevce, sodeluje z dobrimi dirigenti, bo lahko tudi sam napredoval. Nekdo mi je dejal, da ko poslušamo neko petje, si naše glasilke to zapomnijo, zato je slabo, če poslušamo slabe pevce. Ne vem, koliko to drži, ampak pri sebi opažam, če poslušam nekoga, ki poje grleno, me začne boleti grlo. Sama vedno izhajam iz svojih občutkov, izkušenj, kajti le tako lahko pojem iskreno.
