Spektakel v pravem pomenu besede
Zgodbo o Škofjeloškem pasijonu težko začnemo brez omembe bogate zgodovine duhovnih iger na Slovenskem, o katerih je le malo ohranjenih materialnih dokazov. Rokopisi s slovenskimi besedili so namreč obstajali že v srednjem veku, vendar je ohranjenega malo, pojasnjuje literarni zgodovinar Matija Ogrin. Pasijonske procesije so bile "ljudske pobožnosti" in so zato potekale v "ljudskem", torej slovenskem jeziku. Škofjeloški pasijon je praprapravnuk te dolge tradicije in otrok baroka, časa, v katerem so pasijoni znova postali popularni. Trend, kot bi temu rekli danes, je vpeljalo glavno deželno mesto, Ljubljana, ki se je takrat bojevalo z epidemijo kuge in je v potrditev svoje vere in upanja v odrešitev organiziralo množičen, spektakelski sprevod s kostumi in dramatičnimi uprizoritvami Kristusovega trpljenja. "Živopisna novotarija", kot jo je poimenoval Igor Grdina v gledališkem listu Škofjeloškega pasijona iz leta 2000, je hitro potovala tudi v druga mesta, med njimi tudi v Škofjo Loko.
V mestu, ki je tedaj imelo tisoč, s podeželjem pa nekaj čez 1600 prebivalcev, so pasijone uprizarjali že od začetka 18. stoletja naprej, na vrhuncu so mobilizirali kar 300 nastopajočih, skorajda eno tretjino mesta, in to iz vseh družbenih slojev. V pasijonu so sodelovali meščani, podeželani in člani vseh možnih cehov - od krojaškega in kovaškega do pekarskega in zidarskega. Voditelj ceremonije ali magister processionis je bil pater Romuald, s pravim imenom Lovrenc Marušič, ki ga danes poznamo kot avtorja najstarejšega dramskega besedila, katerega letnico postavljajo med leti 1715 in 1727. Ustvaril ga je na precej "sodoben" način, po principu kolažiranja, z nekaj povzemanja in dopisovanja drugih spokorniških procesij. Če bi uporabili sodobno terminologijo, bi lahko rekli, da je šlo za "kolektivno pisanje", saj je s sodelavci obilno dopisoval komentarje in uprizoritvene napotke v nemščini in latinščini in tako so ustvarili še eno najstarejših režijskih knjig in to v treh jezikih. Pasijon je bil, kot je pred leti pisal Igor Lampret, "spektakel v pravem pomenu besede", "grandiozna uprizoritev velike zgodbe", zgodbe, na kateri sloni krščanstvo, pripovedi o izvirnem grehu in trpljenju tistega, ki je vernike od greha odkupil. Pasijone so uprizarjali vsako leto, a je prvotna navdušenost s časom splahnela, duhovni naboj se je izgubil in je ostal le spektakel, posvetna zabava razposajenih šem, ki jim je konec naredila cerkvena prepoved iz leta 1765.
Znova najdena igra
Pozabljena igra je znova zaživela šele v preteklem stoletju. V tridesetih letih jo je obudil Tine Debeljak, v šestdesetih letih pa Mirko Mahnič v Trstu. Socialistični sistem ni kazal navdušenja nad nabožnimi vsebinami, zato je naslednja, radijska uprizoritev, sledila šele leta 1992. Za pravoverne spoštovalce pasijonske tradicije so te uprizoritve, tudi predstava, ki jo je leta 2000 v ljubljanski Drami režirala Meta Hočevar, le adaptacije. "Pravi" Škofjeloški pasijon je namreč le eden, in to je tisti, ki ni statičen in ni v zaprtem prostoru, temveč je procesija v gibanju na ulicah škofjeloškega starega mestnega jedra, ki je s svojo strukturo zaznamovalo izvirno besedilo.
Tovrsten pasijon, ki so mu tudi podelili naziv žive mojstrovine, je prvič ponovno uprizoril duhovnik in režiser Marijan Kokalj leta 1999. Ta se je odločil za popolno rekonstrukcijo jezikovno, prostorsko, scensko, kostumsko in igralsko. V Kokaljevem pasijonu so tako kot nekoč nastopili ljubiteljski igralci in prebivalci loškega kraja, v rekonstruiranih kostumih, v stari slovenščini, in kar je najbolj pomembno, v gibanju. V letih 1999 in 2000 je po loških ulicah stopalo 600 igralcev, leta 2009 pa že 950, skupaj z 80 konji in osličkom. Posamezni deli predstave so bili uprizorjeni na statičnih in premičnih odrih, nekaj na premikajočih vozovih. "Takšna procesija je zgodovinski prikaz tedanjega gledališča in je zaradi udeležbe konj, ki nastopajo v času žrebitve, procesijskega načina izvedbe na štirih prizoriščih, dnevnih in nočnih predstav in dela z ljubiteljskimi igralci izredno zahtevna. A to je zares tisti pravi Škofjeloški pasijon," razloži zadnji režiser Škofjeloškega pasijona iz leta 2009 Borut Gartner.
Pasijon pred Sartrom?
Ni dvoma, da je Škofjeloški pasijon pomemben zgodovinski in jezikovni dokument, toda ali je obenem umetniško delo? Matija Ogrin, ki je pripravil elektronsko izdajo kritičnega prepisa Škofjeloškega pasijona, pravi, da vsekakor je. Literarni zgodovinar France Koblar je že ugotavljal, da loški pasijon v primerjavi z južnonemškimi vsebuje izvirne elemente. To so "angeli, ki z višje, večnostne perspektive komentirajo človeško dogajanje" in tako v igro uvajajo "dinamičen preplet med človeškim in božjim, časnim in večnim, slabostmi in krepostjo". Za Ogrina je pasijon predvsem "človeška drama" in "umetniško upodobljen povzetek zgodbe o izvirnem grehu in človekovi nagnjenosti k napačni rabi svobode".
nadaljevanje na strani 16
Marko Marin, režiser in nekdanji profesor na AGRFT, ki si je dolga leta prizadeval za uprizoritev pasijona, ga razume kot izredno kompleksen dogodek, ki ga je težko uprizoriti, tudi zaradi razlik med srednjeveškim in sodobnim načinom mišljenja in razumevanja sveta. Ključen trenutek za razumevanje je po njegovem Jezusova monološka izpoved na Oljski gori, ki se zaključi s simptomatičnimi besedami za ta čas: "Moj oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti." V tej majhni sliki, ki nosi ogromno vsebine, se skriva ključ za celoten dramaturški pristop, pravi Marin. Jezus se namreč nikoli ne odloča sam, temveč se prepušča in izpoveduje pokorščino. "Igralec v tem trenutku ne sme jokati, ampak mora biti železni človek. Sam bi v tej vlogi najraje preizkusil starega Cavazzo! Igrati izpoved očetu, ko bi ga v kakšnem trenutku najraje na gobec - kdo to zmore?" A brez te pokorščine, ni pasijona. "Šele, ko se Jezus popolnoma preda, se lahko začne trpljenje: nimaš več zagovora, ne moreš jokati, nobenemu nimaš kaj reči, množica se sprosti in te fenta!" Po Marinovem mnenju je tako izveden pasijon ustrezen Sartrovim dramam in je enako absurden, saj "glavni junak v celi predstavi nič ne govori". "Zato je dejanje tisto, ki potrjuje Sartrov stavek, da sta hudobija in zlo ljudje okoli tebe. Kristusu se ne zgodi nič, več časa je samo noseči brun, ki trpi, ko ga drugi nadlegujejo. To je pravi Sartrov teorem!"
Rekonstrukcija ali nova forma
Brez nenehnega izpopolnjevanja v razumevanju in uprizarjanju pasijona imamo le "hudiče in nekaj nesrečnih žena, ki jokajo", ne pa umetniški dogodek, pravi Marin. A iz tega izhaja tudi to, da si ne moremo privoščiti načela popolne rekonstrukcije, saj vsaka gledališka interpretacija prinese nekaj novega: "Prve oblike ni mogoče ne ponoviti, ne skrajšati, ne strokovno dopolniti. Zato je vsaka nova uprizoritev obenem nova forma, ki je mora voditi vprašanje, ali se lahko loška igra še izpopolni ter ali je možna še kakšna druga oblika ali pa samo ta."
Kakšen odnos do načela izpopolnjevanja pasijona pa ima zadnji magister processionis Borut Gartner? "Pri najmanjši spremembi je potrebno biti spoštljiv do avtorja, za spremembe moraš imeti trdne argumente in v ničemer ne smeš kvariti izvirnika," pravi režiser. Nekaj drobnih sprememb si je dovolil pri razvrstitvi konjenikov in prikazu Samsonove podobe, dodal je še nekaj glasbenih novitet, da bi ohranil gledalca intenzivno aktivnega skozi celotno predstavo. Spremenil je tudi nabor nastopajočih, saj je udeležbo v pasijonu ponudil vsem zainteresiranim in ne le prebivalcem Škofje Loke. Gartner namreč pravi, da se pasijon trudi približati čim širši skupini ljudi, zato se sam trudi režirati najprej za ateiste, nato za iščoče in šele nato za vernike - "ravno ti Kristusovo trpljenje najbolj razumejo". Nazadnje so v pasijonu sodelovali tudi zamejski Slovenci, na ogled pa je posebej povabil evangeličane, pravoslavce in muslimane.
Duhovnost ali turizem
Sicer pa Gartner najbolj poudarja duhovni element pasijona, zaradi česar je hkrati zagovornik skromnejših kostumografskih in scenografskih smernic. "Pasijon ima izjemno duhovno moč. To ni modna, glasbena revija, niti ne revija mask ali ogled prelepih konj, ki sodelujejo v procesiji. Če se bomo osredotočali samo na zunanjost, bomo prezrli globino, duhovno moč pasijona." Pasijonska igra s spokorniškim sporočilom je tudi priložnost za sporočilo o strpnosti narodu, ki je še vedno razdeljen med partizane in domobrance, ter priložnost za kontemplacijo lastnih napak in odpuščanje drugim, pravi režiser.
Škofjeloški pasijon je torej hkrati duhovna igra, besedna in gledališka umetnina, zgodovinski in jezikovni dokument. Lahko pa je tudi kulturno-turistična atrakcija, saj je v zadnjih letih postala zaščitna znamka turistične ponudbe Škofje Loke, ki sicer skrbi za izvajanje pasijona. Na pasijon se navezujejo koncertna in gostinska ponudba starih jedi, izdelava spominkov. Z možnostjo uvrstitve na Unescov seznam nematerialne dediščine se bo ta turistični potencial, ki je nazadnje pritegnil 24.000 gledalcev, gotovo povečal, pritegnil več obiskovalcev, vplival na razširitev turistične ponudbe, s tem pa bo pasijon najbrž izgubil nekaj svojega duhovnega naboja. Borut Gartner zagotavlja, da se z drugimi pasijonci želijo tudi v prihodnje "spustiti še globlje v skrivnosti pasijona", zato se bo, če bo tudi naslednjič nastopil v vlogi režiserja, potrudil, da bo v ospredju duhovna in ne tržna veličina. A bo na naslednji pasijon treba še počakati, saj ga izvajajo na vsakih šest let. Naslednji bo tako leta 2015.
