Četudi je prehitro ocenjevati, je občutek, da je četverica iz predmestja New Jerseyja znova obudila zven, v katerem prevladujeta poulična duša in outsiderska mentaliteta, kar je občutil tudi "high-fidelity" pisec Nick Hornby, ki je z užitkom spisal spremno besedilo pravkar izdanemu albumu Handwritten. Vseameriški zvok, unisoni kitarski drive in soulovska ritem sekcija so elementi, ki "plinske svetilke" ločijo od svojih kolegov. In če prihajaš iz New Jerseyja, mimo Bossa pač ne gre, a tisto, kar še bolj preseneča, niti Boss ni mogel mimo njih. Pred nastopom v Villi Manin je o "naključjih" spregovoril basist Alex Levine.
O vašem novem albumu Handwritten ne vemo prav veliko, le toliko, da se trenutno baha na vrhovih večine pomembnejših lestvic na Otoku in v ZDA. Prestop iz neodvisnih voda pod okrilje velike založbe se je torej izplačal.
Handwritten je res celovit album, kar je napovedala že mala plošča 45. Navadno so "nove" skupine, ko podpišejo za veliko založbo, zelo napete in negotove same vase, saj se bojijo, kaj bodo porekli notranji recenzenti, mi pa smo do snemanja pristopili povsem vsakdanje. Veliko je k temu pripomogel tudi producent in psiholog Brendan O'Brian, ki se je podpisal pod mnogo albumov, katerih ljubitelji smo. Biti z njim v studiu je res nora izkušnja. Dosegel je, da so pesmi ohranile našo prepoznavnost, a jih hkrati prepojil z neko dodatno dinamiko, ki je ne znam opisati. Zdi se mi, da je podobne besede uporabil tudi Mike McCready, ko je slišal Vs. Prav tako nas je podučil, kako naj energijo iz studia preslikamo na oder. In dejansko, skladbe smo brez težav prenesli na največje odre.
Prestop je vseeno pomenil manjše presenečenje, saj je bil občutek, da ste bili z založbo OneSideDummy zelo uigrani.
Dobili smo priložnost stopiti korak naprej in izkoristili smo jo. Saj je pri vas, novinarjih, enako, ne? Če dobite priložnost sodelovati pri bolj uglednem, bolj branem ali urejenem časopisu, jo zagotovo izkoristite. Vztrajanje na mestu zgolj zaradi principa se mi zdi nesmiselno. Uspeh je uspeh in njegove sadove je treba izkoristiti, dokler jih lahko, saj hitro izgine. Bistvo je, da ohraniš integriteto, da ustvarjaš po svojih načelih, ne po nareku drugih.
Kako pa si razlagate obrnjeni trend, da se skupine tipa Radiohead umikajo iz velikih založb in pred promocijskimi ugodnostmi raje izberejo ustvarjalno svobodo?
Obstajajo skupine, ki si takšne poteze lahko privoščijo. Radiohead so ena izmed njih. Pred sedemnajstimi leti so izdali pesem Creep, ki pa je ne igrajo več, ker je imajo dovolj. Njim takšne poteze ne pridejo do živega, celo svojo glasbo lahko ponudijo zastonj. Dosegli so raven, ko jim nihče ne more nič. Mi tega nivoja niti ne vidimo, kaj šele, da bi govorili o njem. Če bomo kdaj tako visoko, obljubim, da bom povedal, kako se vidi navzdol.
Če se za hip vrnemo na prejšnji album American Slang, ali je Handwritten mogoče prebrati kot evolucijo ali korak vstran od nekdaj začrtane poti?
Bolj se nagibam v smeri evolucije, saj smo se z oscilacijami identitete ukvarjali na prvih dveh albumih. Z nekaj manjšimi popravki - predvsem na temeljih punka - smo dosegli kompromis znotraj benda ter ga uveljavljali na živih nastopih. Trenutno nekih radikalnih sprememb ni pričakovati, nikoli pa ne veš, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Naša želja je napredovati in paziti, da - ne glede na popularnost, ki bi jo dosegli - špil ne zapade v rutino. Popularnost sem namreč takoj pripravljen žrtvovati za ustvarjalnost, saj sem prepričan, da v glasbi še nismo povedali vsega. Handwritten je besedilno zelo osebna plošča. Ne gre več za vseameriške koncepte "storytelling", temveč smo splošne zgodbe zamenjali z osebnimi izkušnjami. Poleg tega gre za prvi album, kjer smo angažirali še dodatnega kitarista in kot band postali zelo "in tune".
Že omenjeni napovednik albuma 45 je postregel z velikim presenečenjem - tako agresivne oziroma surove skladbe niste posneli niti v najbolj neodvisnih dneh.
Med pisanjem skladb se nikoli nismo vprašali, kaj pa zdaj, ko smo pod Mercury Records? V tistem trenutku, ko bi to storili, bi "izdelek" lahko vrgli v smeti. Prepričan sem, da je veliko ljudi pričakovalo, da bomo postali bolj "mainstream", bolj spolirani, mi pa smo jih nagovorili z druge strani - še bolj smo punk. Previdnost ni v naših genih in založba je to vedela, zato tudi ni bilo nobenih tovrstnih konfliktov. Pobrskali smo po svojih punkovskih koreninah in zares posneli album, kot smo si ga vedno želeli. Imeli smo odlične pogoje, pravo roko na mešalni mizi, dolge nashvilske noči … Skladba 45 je bila prelomna, saj je prebila ustvarjalno blokado, pred katero se je znašel pisec Brian Fallon, in nekako začrtala smer albuma.
Ali je blokada prišla kot posledica prehitrega uspeha?
Po pravici povedano, se s tem vprašanjem nisem ukvarjal. V mislih imam samo eno, in to je glasba. Prepričan sem, da vsakdo pride do točke, ko se mu ustavi. Tudi mi nismo izjema, a lagal bi, da mi uspeh ne prija. Vsakdo, ki pravi, da nerad igra pred 20.000 poslušalci, laže, najsi je govor o Louju Reedu ali The Gaslight Anthem.
Prav to me vodi k vprašanju, zakaj - glede na stadionski renome v ZDA - v Evropi še vedno nastopate le kot podporniki, resda na tej celini bolj uveljavljenim skupinam?
Takšno odločitev smo sprejeli sami, ker pripravljamo teren. Pred Handwritten Evropa - razen Anglije - še ni bila pripravljena na nas. Poleg tega imaš redko priložnost deliti oder z bendi tipa Soundgarden in Foo Fighters. Zavedamo se, da v srednji Evropi še nismo sposobni razprodati večjih prizorišč, zato je bolje, da do novih (in starih) poslušalcev pristopimo na tak način. A moram poudariti, da že imamo privilegij, da izberemo večje bende, ki jim bomo (p)odprli koncert.
V vaši glasbi sem dekodiral tudi nekaj vtisov folkovskega hard-cora osemdesetih z Hüsker Dü, Violent Femmes in The Replacements na čelu. Ali se že veselite skupnega nastopa z Bobom Mouldom pred Foo Fighters?
Res? Nisem vedel, da je tudi Bob Mould v koncertnem "line-upu". Vse te postave, s katerimi smo preigrali koncerte in festivale povedo, da smo - ne glede na pomembnost bendov - vsi del enega in istega rock&roll kluba. Kar žalosti, je, da se klub iz dneva v dan oži, zato je naša naloga, da vztrajamo in vzdržujemo njegov kult.
Všečno je tudi, da vzdržujete kult vinilne plošče, najsi gre za nostalgijo ali prestiž.
Že naše prve posnetke smo izdali tudi na vinilnem formatu. Vinil je še vedno pomemben člen glasbe in kulture nasploh. Zadnje generacije so namreč izgubile občutek za nabavo fizičnega formata - celo CD-plošče, kaj šele nečesa tako arhaičnega, kot je vinilka. Ko smo bili mulci, je bila nabava plošče velik kulturni dogodek. Kupil si album, iz njega previdno vzel kos plastike, ga z občutkom položil na gramofon… Šlo je za cel proces, za umetniški vtis.
Na začetku poletja ste si privoščili zanimivo potezo - vsi so pričakovali vaš album, vi ste pa še pred njegovim izidom krenili na turnejo. Ali ste bili tako globoko prepričani v posneti material, da nič ni moglo omajati vaše samozavesti?
Ne boš verjel, žena mi je zastavila povsem enako vprašanje: "Kaj, za vraga, hodite na turnejo, če vaša nova plošča še ni iz tiskarne?" Vedeli smo, kakšen material imamo v roki, zato nas nič ni moglo ustaviti. Trenutno odzivi na lestvicah niti malo ne orišejo naše samozavesti, četudi sem vesel, da se je plošča dobro prijela. Glavni razlog je povsem preprost - več kot leto dni že nismo bili na turneji in zaželeli smo si tega vznemirjenja. Material je bil uigran in vprašali smo se, zakaj bi čakali. Želja je bila, da izdajo pričakamo na turneji, saj so odzivi na stadionih drugačni kot v medijih - so bolj neposredni, osebni. Takoj veš, ali si ga polomil ali ne!
Fenomen Nirvane iz leta 1991 se ne bo ponovil, tega se ni za bati, ne?
Časi niso takšni, da bi se lahko kaj takega ponovilo, vprašanje je, ali sploh še kdaj bodo.
Za konec mi povejte, kako se počuti skupina, ki izdaja odlične albume, a jo šele naključno sodelovanje izstreli na glavni oder in ji pomnoži prodajo albuma?
Zanimivo in večplastno vprašanje, ki ga lahko tudi obrnemo - če se svetovni splet ne bi zgodil, nihče, niti Bruce Springsteen, ne bi vedel za nas. To je njegova pozitivna stran, saj ti omogoča prepoznavnost brez veliko vloženih stroškov. Res je, Boss nam je veliko pomagal, dal nam je zagon, da smo postali prepoznavni v Veliki Britaniji, glas pa je segel tudi nazaj domov, v New Jersey. Brez njega bi bili še vedno bend iz podtalja, on nas je dobesedno čez noč izstrelil skozi vrata v "mainstream". Dolgujemo mu veliko, četudi v sredinska strujanja s svojim punk-rockerskim etosom nikakor ne sodimo. Priznam, imeli smo srečo, ki je mnoge kakovostne skupine nimajo. Njegova želja je bila, da bi nastopil z nami, saj se kot ljubitelj Motowna navdušuje nad našim albumom The '59 Sound.
