Premiera je bila leta 1971 na Broadwayu in leto pozneje še na londonskem West Endu, muzikal pa je postal eden najbolj gledanih v zgodovini obeh osrednjih središč tovrstnega glasbenega gledališča. Preostali njuni trije avtorski muzikali so Evita (premiera leta 1978), Mačke (leta 1981) ter Fantom v operi (leta 1988).
Fenomen rockovskega Jezusa
Jesus Christ Superstar še vedno živi na različnih odrih in v filmskih različicah (kar zadeva film, sta znani dve verziji, ena iz leta 1973 in ena iz leta 2000, in ta hip že potekajo priprave za nov film, ki bo po napovedih končan leta 2014) in ima svoj klub aktivnih fenov, ne nazadnje smo s tem fenomenom povezani tudi Slovenci. Skupina Laibach je pod tem naslovom leta 1996 izdala album. Zanimivo je še, da je na soundtracku za prvo verzijo filma sodeloval legendarni nemško-ameriški dirigent André Previn. Obstaja tudi DVD iz leta 2000 (v produkciji Pinewood Studios), ki si je prislužil emmyja in so ga prodali že v 1,1 milijona kopijah.
Muzikal so marca letos ponovno postavili na Broadwayu (kot tudi Evito, in sicer po tridesetih letih), in tudi Ljubljana bo v teh dneh videla novo postavitev v izvedbi londonskega teatra Bronowski Productions (v sodelovanju z The Really Useful Group Ltd.), med nastopajočimi bo trideset umetnikov, ki sicer redno ustvarjajo na West Endu. Bronowski Productions je na Festivalu Ljubljana gostoval že lani, ravno tako z rockovskim muzikalom - Hair.
Želja po sprostitvi
Za višje sloje kompleksnejša glasbena zabava v 20. stoletju ni bila vprašanje, še vedno so se zbirali v operi, v Evropi tudi ob opereti, spevoigri, kabaretu, varieteju, vodvilu, cirkusu, baletu. V Ameriki pa so glasbene večere najprej prirejali v "saloonih", kjer je v oblaku cigaretnega dima in ob razmajanem klavirju goste po navadi zabavala pevka, v velikih mestih na zahodu pa so se že začele pojavljati koncertne dvorane. V Angliji se je iz evropskih mešanic počasi definirala glasbena komedija oziroma glasbena igra, ki ji je dokončno uspelo šele z menedžerjem G. Edwardsom, ki jo je s svojim gledališčem Gaiety Theater prenesel v New York. Že lahko govorimo o muzikalu, ki pa je bil še bolj opereten in je počasi postajal čedalje bolj ameriški; v glasbo so se prikradli elementi jazza in ragtimea.
Za muzikal pravijo, da sicer korenini že v antični Grčiji, v Dionizovem kultu, ko se je v čast bogu pilo, plesalo, govorilo in pelo obredne pesmi, takšen, kot ga poznamo danes, pa je svoj vrhunec dosegel med obema svetovnima vojnama. Ta oblika glasbenega gledališča (ravno tako jazz) se je zgodila kot nekakšna poslušljiva, lahkotnejša protiutež klasični glasbi, ki je takrat plavala v radikalnih vodah in s Schönbergom na čelu razgrajevala glasbo na prafaktorje. Muzikal so z navdušenjem sprejeli po vsem svetu, toda če (v komercialnem smislu) mu ni uspelo na newyorškem Broadwayu ali londonskem West Endu, potem tudi drugje ni živel.
Prijazen Juda Iškariot
Jesus Christ Superstar se dogaja okoli leta 30 našega štetja v Jeruzalemu in opisuje zadnji teden Kristusovega življenja, in sicer po sklepu velikih duhovnikov, da mora Jezus umreti na križu. Muzikal se posebej osredotoči na odnos med Jezusom in njegovim krvnikom, Judom Iškariotom, in prav to je sprožilo veliko polemik iz določenih verskih in purističnih krogov; Jezusu so dodali seksualno noto, Iškariot naj bi bil predstavljen preveč pozitivno. S tem naj bi bila izkrivljena dejstva iz Svetega pisma.
Okoli muzikala brbota še danes - Belorusija je marca letos preprečila izvedbo, v preteklosti pa je bil v Sovjetski zvezi sploh prepovedan. Ampak ko je ruski skladatelj Dmitrij Šostakovič obiskal London ob tamkajšnji premieri svoje zadnje, 15. simfonije, je izrazil željo, da si ogleda ta rockovski muzikal; popolnoma navdušen si ga je ogledal celo dvakrat zapored. Po začetnih protestih pa je muzikal našel svoje stalno uprizoritveno mesto tudi v bližini Vatikana, za kar skrbi režiser Massimo Romeo Piparo. Muzikal so sicer uprizorili že v 42 državah po svetu.
Od Broadwaya do resničnostnega šova
Kot že rečeno, se je Jesus Christ Superstar marca letos vrnil na broadwayske deske in slovesno odprl novo gledališče Neil Simon Theater. Po premieri leta 1971 so ga na Broadwayu na novo postavili še leta 1977 in leta 2000. Posebnost letošnje postavitve, torej četrte, je predvsem uporaba visoke tehnologije in multimedije, kar je spretno premislil režiser Des McAnuff, že dobitnik nagrade tony, ki pa je na Broadwayu tokrat debitiral. Do 1. julija, ko se je končala sezona na Broadwayu, so predstavo ponovili že 116-krat. Postavitev si je prislužila tudi številne nominacije, med drugim za nagrado tony kot najboljša ponovna postavitev muzikala, po izjavah sodeč pa je precej zadovoljen tudi sam skladatelj lord Weber.
Letošnjo jesen začenja ta muzikal še mednarodno koncertno turnejo. Spomladi so prek resničnostnega šova, ki ga je sproducirala angleška komercialna televizija ITV, ob pomoči samega skladatelja izbirali umetniško ekipo. Na šovu je zmagal 31-letni Ben Forster, ki bo upodobil Jezusa in se je že izpopolnjeval na West Endu. Sploh bo ta ekipa precej zvezdniška, saj bosta v njej tudi popularna DJ Chris Moyles kot Kralj Herod ter Melanie C, nekdanja članica zasedbe Spice Girls, ki bo Marija Magdalena.
Skladatelju lordu Andrewu Lloydu Webru, dobitniku sedmih tonyjev in šestih olivierjev (gre za glasbeno-filmske nagrade), po 45 letih aktivnega ustvarjanja slava še dolgo ne bo pojenjala. Med nesmrtne so ga ustoličili tudi računalniški programerji, saj bo njegova glasba zaživela v videoigrici Nintendo Wii, ki bo na trgu od 14. septembra. Izza računalnika bodo igrali in plesali na 22 njegovih najpopularnejših skladb, lahko pa bodo sestavili celoten muzikal. Gre za podobno igrico, kot je Guitar hero, kjer se igralci med seboj pomerijo v igranju kitarskih rifov.
