Odrinil se je z roba majhne lesene skakalnice, zavladala je tišina, in po dveh saltah elegantno pristal v ledeno mrzli reki, ki ima te dni zgolj dobrih 17 stopinj Celzija. Ko je priplaval na površje, je požel aplavz več kot 2000 gledalcev, ki so se na včerajšnjo sončno nedeljo zbrali na skalah pod mostom v Kanalu in na že tradicionalnih 21. skokih z mosta uživali ob pogledu na pogumne skakalce.
Strahu ni več, a trema ostane
"Kot da bi se čas ustavil," občutke po skoku opiše Idrijčan Jan Vončina, ki skokov s kanalskega mosta sploh ne šteje več, toliko jih je že naredil. "Na skakalnici ne razmišljam. Prepričujem se, da zmorem, da sem vadil, in se poženem v globino," še pristavi mladi skakalec, ki je za zbrano množico pripravil dve salti in pol naprej ter dve salti nazaj. "Čeprav sem skočil že tolikokrat, pa z izvedbo še vedno nisem popolnoma zadovoljen," je še bil kritičen Vončina, preden se je ponovno napotil proti skakalnici v upanju, da bo letos, po treh zaporednih tekmovanjih, kombinacija le zadostovala za prvo mesto.
Ob vsakem skoku, pa naj je šlo za skok na noge, na glavo, lastovko ali salto, je občinstvo zajelo dih in čakalo tako dolgo, dokler se na površju ni pojavila skakalčeva glava. "Neverjetno, kako so pogumni. S take višine v tako mrzlo vodo," se je čudila ena izmed obiskovalk. A tekmovalci mrzle vode, ki jih objame ob pristanku, sploh ne čutijo. "Poleti se v Soči večkrat osvežimo, tako da sem na temperaturo navajen, nekoliko pa pri tem pomaga tudi adrenalin," pove domačin Dalibor Tomić, ki se je s kanalskega mosta pognal že vsaj dvestokrat: "Ko smo bili mlajši, smo naredili tudi do osem skokov na dan, pred trinajstimi leti pa sem se prvič pomeril še na tukajšnjem tekmovanju."
Ne le skakalci, tudi nekateri gledalci so pogumno brodili po reki in zrli visoko v zrak proti skakalnici. "Le kako si upajo," se je spraševal marsikdo med občinstvom in le redki bi bili pripravljeni udobno sedišče v senci menjati za odskočno desko. Vončina in Tomić se ob tem strinjata, da po toliko skokih strahu na skakalnici pravzaprav ni več. "Pričakovanje, ali bo skok uspešno izveden, in fantastičen občutek po njem sta močnejša, seveda pa je drobec treme še vedno prisoten," je priznal Vončina.
Z mosta se je pognalo 14 pogumnežev
Med občinstvom je pesti za nastopajoče močno stiskal tudi 74-letni Italijan Pino Auber, ki je bil vrsto let najstarejši pogumnež na kanalski prireditvi, vendar mu je letošnji nastop v zadnjem trenutku preprečilo vnetje ušesa. "Tokrat me zastopa vnuk, ki pa še potrebuje kar nekaj vaje, preden bo lahko skočil na glavo. Naslednje leto bova zagotovo nastopila skupaj," je obljubil Auber. Tako skakalci kot gledalci se namreč v Kanal radi vračajo. Večina se jih med seboj pozna, in čeprav gre za tekmovanje, drug za drugega stiskajo pesti ter upajo na varen pristanek. "Reka je pod mostom globoka najmanj osem metrov, tako da je za varnost dobro poskrbljeno," je ob tem zagotovila organizatorka Vanja Cotič iz Turističnega društva Kanal.
Tudi na letošnjih skokih s kanalskega mosta, ki jih že od leta 1988 organizira lokalno turistično društvo, so se tekmovalci lahko pomerili v treh kategorijah: skok na glavo, skok na noge ali figurativni skok z mostu, kjer so se predstavili v dveh serijah, medtem ko so se mlajši pogumneži v popoldanskih urah pomerili v skokih z 1,5 ali 4,5 metra visoke skakalnice. Najmlajši med slednjimi je štel le devet let. Vsak tekmovalec je lahko nastopil v vsaki kategoriji, a vsega skupaj ni smel skočiti več kot šestkrat. Za 17-metrski skok se je letos opogumilo kar 14 skakalcev. "Med njimi je bila letos prvič po petih letih tudi predstavnica ženskega spola," je še bila zadovoljna Cotičeva, ki je prepričana, da dogodek v vas ne privabi le turistov, temveč na plan zvabi tudi številne domačine, ki lahko vsako leto uživajo v mojstrovinah skakalcev.
