Če smo lani spomladi zapisali, da je mita o Sloveniji kot zmagovalki tranzicije konec, moramo danes z obžalovanjem zapisati, da je Slovenija med osmerico tranzicijskih držav tudi ena večjih poraženk dolžniške krize. Čeprav mineva že četrto leto krize in se je vmes zamenjala tudi barva vlade, Sloveniji še vedno ni uspelo odgovoriti na krizo. Ni konsolidirala javnih financ, ni sanirala bank, še manj z višjimi proračunskimi izdatki spodbudila gospodarske rasti. Vse manjše zaupanje bonitetnih agencij v Slovenijo je zato pričakovana posledica neukrepanja, nesposobnost sprejemanja odločitev politične elite ali, če želite, sprejemanje napačnih odločitev pa slaba popotnica.

Škarje med Slovenijo in vzhodom se ožijo

Težko bi sicer rekli, da so razmere v preostali vzhodnoevropski sedmerici rožnate, a že bežen pogled na gospodarski zemljevid Evrope daje slutiti, da Slovenija po izgubi bruto domačega proizvoda (BDP) med letoma 2008 in 2012 sodi med osmoljenke. Še z nekaj državami, na primer z baltsko trojico ter državami PIGS (Portugalsko, Italijo, Grčijo in Španijo) si deli več kot šestodstotni padec BDP v kriznem obdobju. Med tranzicijskimi članicami EU torej Slovenija ni edina, ki jo je kriza močno prizadela, skrb zbujajoče pa je, da so gospodarske napovedi za večino vzhodnoevropskih držav precej boljše kot za Slovenijo. In da so se vzhodnoevropske države Sloveniji še bolj približale po razvitosti, medtem ko se Slovenija oddaljuje od povprečne razvitosti EU. Najbolje gre Poljski, ki sploh ni bila v recesiji in naj bi tudi letos in prihodnje leto beležila nekaj več kot 2,5-odstotno rast.

Ker se je evrska kriza medtem znova močno zaostrila, je realno pričakovati, da se bodo gospodarske razmere v Sloveniji še poslabšale. To pa ne pomeni nič drugega kot padanje kupne moči prebivalstva, manj delovnih mest, višjo brezposelnost, nižje plače, povečevanje tveganja revščine itd. Najnovejše ekonomske napovedi kažejo, da bo Slovenija letos znova v recesiji (-1,4 odstotka), pri čemer je evropska komisija v pol leta napoved poslabšala za kar 2,4 odstotne točke navzdol, torej iz rasti v recesijo. Med vzhodnoevropsko osmerico je to najslabša napoved. V recesiji bo letos po pričakovanjih le še Madžarska (-0,3 odstotka).

Da so se razmere v naši državi resnično močno in hitro poslabšale, priča podatek, da je komisija takšen popravek navzdol naredila le še pri Španiji (za 2,5 odstotne točke), ki jo je kriza v bančnem sistemu povsem dotolkla in pričakuje 100 milijard evrov evropske finančne pomoči za kapitalsko sanacijo bank. In prav katastrofalne razmere v bankah so tiste, ki na dno vlečejo tudi Slovenijo. Razmere so se od lanske pomladi zaostrile do te mere, da je naša država povsem izgubila zaupanje posojilodajalcev in se jo v najvplivnejših evropskih časnikih omenja kot resno kandidatko za evropsko finančno pomoč. Zadolževanje Slovenije na trgih je postalo tako drago, da si ga država enostavno ne more več privoščiti. Zmanjkati ji utegne že denarja za izplačevanje plač ter pokrivanje drugih tekočih stroškov, kaj šele za sanacijo bank ali investicije, ki bi lahko izboljšale gospodarsko situacijo.

Od hitre fiskalne konsolidacije do iskanja novih trgov

Vzhodnoevropske države bi sicer težko stlačili v isti koš, že zaradi zelo različnih razvojnih izhodišč ob začetku tranzicije. Slovenski BDP na prebivalca je pred dobrima dvema desetletjema tistega na Češkem in Slovaškem, takrat najbolj razvitih državah takoj za Slovenijo, presegal za več kot 60 odstotkov. So pa države od takrat prehodile razmeroma podobne poti. Ekonomsko gledano so postale močno odvisne od kapitalskih tokov iz zahodne Evrope, bodisi v obliki neposrednih investicij bodisi v obliki posojil. Za lažjo predstavo, kako pomemben je tuji kapital v regiji: po podatkih poljske centralne banke se je od začetka tranzicije do leta 2009 v regijo steklo za 50 odstotkov regijskega BDP tujega kapitala. Podobno velja za trgovinsko menjavo - vzhodnoevropske države (baltske države so bolj vezane na Skandinavijo in Rusijo) v evrsko območje izvozijo od 45 do 60 odstotkov celotnega izvoza.

Kapitalski prilivi so na eni strani spodbujali gospodarsko rast regije in omogočali njeno konvergenco k zahodu, na drugi strani pa tudi "pregrevanje". To je izkusila tudi Slovenija, ko je ob prevzemanju evra prišla do poceni denarja, ki se je v gospodarstvo stekal preko zadolževanja bank v tujini. "Žal je bilo veliko teh sredstev usmerjenih v relativno neproduktivne namene, zlasti v osebno potrošnjo in gradbeništvo, delno pa tudi v financiranje infrastrukturnih objektov in v razvpite menedžerske kredite. Podobno kot še v kar nekaj drugih tranzicijskih državah je v Sloveniji prišlo do pregrevanja gospodarstva, h kateremu je v letih pred krizo neposredno prispevala tudi država s svojo prociklično fiskalno politiko," opozarja dr. Mojmir Mrak z ljubljanske ekonomske fakultete.

Razumljivo je, da evrska kriza zato odločilno vpliva na regijo. Spomnimo, da je morala Madžarska zaradi visoke izpostavljenosti posojilom v tuji valuti (evro in švicarski frank) in globoke depreciacije forinta ob izbruhu nezaupanja na finančnih trgih že proti koncu leta 2008 zaprositi za finančno pomoč Mednarodnega denarnega sklada in EU, bonitetne agencije pa so kreditiranje države že zdavnaj ocenile za špekulativno. Hkrati se je naša vzhodna soseda v nezavidljiv položaj spravila tudi zaradi nekaterih z vidika demokracije spornih političnih potez, ki so ji močno otežile možnosti pridobivanja mednarodne finančne pomoči.

Z izjemo Češke in Slovenije se vse tranzicijske članice EU soočajo s prek desetodstotno brezposelnostjo. Vse tri baltske države so v kriznem letu 2009 utrpele okoli 15-odstotni padec BDP, Latvija celo prek 20-odstotnega, a so na dobri poti, da izgubljeni standard v nekaj letih nadoknadijo. Pravzaprav je okrevanje trojice po krizi presenetilo večino analitikov in preseglo večino napovedi. Ob prebiranju poročil o okrevanju baltskih držav se ni mogoče izogniti vtisu, da so bile tega sposobne tudi zaradi velike prilagodljivosti ekonomskega okolja. Poljska centralna banka v enem svojih poročil o regiji ugotavlja, da sta Estonija in Litva visoko rast v minulem letu dosegli zaradi skoka javne porabe, večje potrošnje gospodinjstev in investicij. To pa sta si lahko privoščili zaradi že v letih 2009 in 2010 opravljene fiskalne konsolidacije, medtem ko se večina držav s previsokimi proračunskimi primanjkljaji še ubada, Slovenija pa se je tega problema lotila šele letos, ko ji kreditorji razen po previsokih obrestih niso več pripravljeni posojati denarja.

Ob tem velja opozoriti, da so visoke rasti v vseh segmentih baltskih gospodarstev tudi rezultat globokega padca v kriznih letih. Za lažjo predstavo - tržna vrednost stanovanjskih nepremičnin in število novogradenj v baltskih državah sta se leta 2009 v primerjavi z vrhuncem v letu 2007 skrčila za najmanj polovico. Ob takšnem strmoglavljenju seveda ni težko doseči odboja, kar pa še ne pomeni, da je okrevanje samoumevno. To dokazuje prav Slovenija, ki je poleg baltskih držav med krizo izgubila največ, pa ji kljub nizkemu startu rasti nikakor ne uspe pognati. Estonija, ki med baltskimi državami po razvojnem potencialu najbolj izstopa, je tako ena redkih držav v EU, ki ji bonitetne agencije niso znižale bonitete. Danes imata tako med tranzicijskimi državami najvišjo bonitetno oceno Estonija in Češka, Slovenija pa je zaradi tiščanja glave v pesek padla na predzadnjo stopničko pred oceno, ko kreditiranje države predstavlja čisto špekulacijo.

Češka je še posebej zanimiva. Za Slovenijo je že od začetka tranzicije najbolj razvita vzhodnoevropska država. Čeprav je še bolj kot Slovenija odvisna od evrskega območja - v evrske države izvozi skoraj 60 odstotkov celotnega izvoza, Slovenija okoli polovico; njene banke so skoraj v celoti v lasti zahodnoevropskih bank, v Sloveniji je ta delež pri okoli 45 odstotkih-, je že nadoknadila v krizi izgubljeni BDP. Razlog za to, da se je Slovenija znašla na seznamu možnih kandidatk za evropsko finančno pomoč, tako še zdaleč ne tiči v nekih zunanjih pogojih. Po zaslugi uspešnih reform, politike nizkih obrestnih mer in nizke izpostavljenosti posojilom v tujih valutah je Češka (za razliko od Madžarske) kljub krizi ohranila relativno nizko stopnjo brezposelnosti (6,7 odstotka), proračunski primanjkljaj je po začetni rasti že znižala na maastrichtsko mejo, javni dolg znaša nekaj več kot 40 odstotkov BDP, znatno bolj kot valute drugih držav, ki še niso prevzele evra, je stabilna tudi češka krona.

Slovenija je za razliko od podobno razvite Češke stavila na napačne karte - da bo kriza hitro mimo in da spremembe ne bodo potrebne -, zato jo je tudi druga zaostritev evrske dolžniške krize ujela povsem nepripravljeno. Če so baltske države stavile na hitro fiskalno konsolidacijo, je na primer Slovaška, ki je podobno kot Slovenija močno odvisna od izvoza na evrske trge, poiskala nove trge za vsaj del svojega izvoza, namreč močno avtomobilsko industrijo, in to pri kitajskih potrošnikih. Zahvaljujoč preusmeritvi na neevropske trge je Slovaška danes izvozno gledano v boljšem položaju kot večina njenih sosed, kar je še posebej pomembno zaradi vnovične recesije v evrskem območju.

Danes bi se moral marsikdo, ki je nekoliko pokroviteljsko odmahnil ob predlogu treh ekonomistov leta 2009 o potrebi po ustanovitvi slabe banke za sanacijo slabih posojil slovenskega bančnega sistema, posuti s pepelom. Podobno kot so zahodnoevropske banke po izbruhu finančne krize leta 2008 začele zaradi finančnih težav doma in v državah PIGS umikati denar iz vzhodnoevropskih podružnic, ga tudi danes in šibki bančni sistemi imajo zato velike težave pri kreditiranju gospodarstva. Prav zapiranje kreditne pipice zahodnoevropskih bank v vzhodni Evropi je eden glavnih elementov tveganj pri okrevanju celotne regije. Medtem pa niti domači regulator Banka Slovenije niti ministrstvo za finance ne znata povedati, za koliko milijard evrov slabih posojil je dejansko v bankah. Ocene se gibljejo vse od nekaj pa do osem milijard evrov. To je skoraj celoten slovenski proračun! Ker kriza ni udarila včeraj, bi se težko izgovarjali, da je kogarkoli ujela nepripravljenega.

Šlo je, dokler so nam cilje postavljali drugi

Dr. Mrak izvor današnjih težav Slovenije vidi v tretji fazi tranzicije - kot prvo obdobje tranzicije označuje vzpostavljanje institucij za normalno delovanje suverene države, kot drugo pa približevanje Slovenije evroatlantskim povezavam -, ko je Slovenija že bila članica EU. "Ključna razlika tega obdobja v primerjavi s prejšnjima dvema je v tem, da se je tokrat prvič po neodvisnosti zgodilo, da država svojih strateških ciljev ni imela 'predpisanih od zunaj', temveč bi jih morali oblikovati sami. To ne velja izključno za cilje na gospodarskem področju, temveč tudi na nekaterih drugih področjih razvoja," na pomanjkanje razvojnih idej v Sloveniji opozarja Mrak.

Kot velik problem vidi kulturo delitve na "naše" in "vaše", ki se je, tako Mrak, začela oblikovati že z naslednikom Janeza Drnovška na čelu vlade, nato pa se je le še stopnjevala. "Polarizacija na 'naše' in 'vaše' je postala ključni element slovenskega političnega in gospodarskega vsakdana. Za sodelovanje z vladnimi strukturami je bilo vse bolj pomembno, da si 'naš', in vsakdo, ki ni 'naš', je dejansko obravnavan kot politični nasprotnik. Glede na to, da imamo v Sloveniji še vedno veliko državnega kapitala, je imel tak način kadrovanja izrazito negativne posledice za kakovostno vodenje državnih podjetij," o posledicah takšne politične kulture pove dr. Mrak.

Pa ne gre zgolj za podjetja v državni lasti, ki dobijo nova vodstva ob vsaki menjavi barve vlade. Spomnimo se samo propadlih reformnih poskusov prve vlade Janeza Janše in kasneje vlade Boruta Pahorja, ko se koalicija in opozicija nista mogli poenotiti okoli za razvoj Slovenije tako ključnih reform, kot sta bili pokojninska in reforma trga dela, kar se v aktualni Janševi vladi le še nadaljuje. Da so razmere v slovenskih financah resnično katastrofalne, so nam morali sporočiti iz tujine. A opozoril enostavno nismo želeli slišati. Morda tudi zaradi priljubljenih floskul, da gre za "zaroto neoliberalcev" in "ideologijo številk".

Mojmir Mrak opominja, da smo s strukturnimi reformami zamujali že v letih vstopanja v EU in evrsko območje ter da je stroka že takrat opozarjala, da bi odlašanje strukturnih reform lahko na srednji ali daljši rok vodilo v makroekonomska neravnotežja. Poleg tega pa se, tako Mrak, nismo zavedali pomena sprememb, ki jih je za vodenje celotne ekonomske politike prinesla izguba lastne monetarne in torej tudi tečajne politike. "Nismo bili pripravljeni sprejeti dejstva, da postaja v takšnem položaju fiskalna politika relativno bolj pomembna, kot je bila dotlej, in pa seveda, da bodo možne napake na tem področju v prihodnje bistveno dražje. Vezava tolarja na evro je tudi pomenila, da ni bilo več instrumenta deviznega tečaja, s katerim so nosilci ekonomske politike v preteklosti lahko vsaj delno vplivali na mednarodno konkurenčnost države."

Ustavljena konvergenca

Ko so se Slovenija in druge tranzicijske države odločile priključiti EU, so imele pred očmi zahodnoevropski življenjski standard. Spomnite se samo popularnih sloganov "hočemo evropske plače, ne le evropskih cen". V ekonomskem besedišču slednje pomeni, da si želimo kupne moči, ki jo imajo bogatejše zahodnoevropske države. Kriza je te cilje potisnila daleč v prihodnost, kako daleč, si upa napovedati le malokdo. Slovenija je bila cilju najbliže leta 2008, ko je BDP na prebivalca po kupni moči dosegel že 91 odstotkov povprečja EU. Lani je ta odstotek po podatkih Eurostata padel že na 84 odstotkov. Takšnega padca ni doživela nobena naših tranzicijskih kolegic. Slovaška stagnira na 73 odstotkih že četrto leto zapored, Poljska je od leta 2007 do lani splezala s 54 na 65 odstotkov, Madžarska s 63 na 66 odstotkov, Litva je po sprva precejšnjem padcu celo malo na boljšem kot leta 2008 (61 odstotkov), enako velja za Latvijo, ki je pri 58 odstotkih, Estoniji do ravni iz leta 2007 (70 odstotkov) manjkajo še tri odstotne točke, Češka pa je padla s 83 na 80 odstotkov.

Relativno gledano je tako Slovenija še vedno na boljšem, vprašanje pa je, ali bo tako tudi po drugem valu evrske dolžniške krize, ki je vzhodno Evropo šele dobro zajela, in po fiskalnih prilagoditvah, ki Slovenijo še čakajo. Težko je pričakovati, da bo Evropa slovenske banke reševala brez pogojevanja, brez sanacije bank pa gospodarskega okrevanja ne bo in prav tako ne zaupanja tujih kreditorjev, katerih denar nujno potrebujemo za krpanje milijardne proračunske luknje. "Res je žalostno, da se je Slovenija v obdobju, krajšem od deset let, preobrazila iz 'zgodbe o uspehu' - to je po mojem mnenju kljub določenim problemom takrat resnično bila - v državo, ki je tik pred tem, da bo morala zaprositi za mednarodno finančno pomoč," še z obžalovanjem komentira dr. Mrak.

Ob prebiranju svetovno odmevne knjige Darona Acemogluja in Jamesa A. Robinsona Why Nations Fail, v kateri postavljata teorijo, da so za propad oziroma nazadovanje držav krive ekstraktivne politične in ekonomske institucije, torej takšne, ki koristi prinašajo zgolj ozki eliti, se mi je v misli nemudoma prikradla povezava med politiko 'naši-vaši' in bojem za oblast v podjetjih z državnim lastništvom ter zapisom avtorjev, da takšne institucije zaradi boja elit za prevlado nad njimi prej ali slej vodijo v propad. Morebiti je tuji sanator v obliki evropske komisije ali IMF res edino, kar bo slovenski politični eliti preprečilo popolno izničenje razvojnega napredka, ki ga je Slovenija dosegla od osamosvojitve dalje.