Ker je že rutiner v zbiranju odličij, v nasprotju s 73-letnim trenerjem Lojzetom Mikoličem ni točil solz radosti. "Ob uspehih Rajmonda sem vedno ganjen, zato ne morem zadržati solz," se je kar malce opravičeval sivolasi Mikolič, selektor slovenske reprezentance, ki je brez vrhovnega šefa. Strelska zveza Slovenije je trenutno brez predsednika in le z začasnim vodstvom, ker je skupščina predčasno razrešila Gorazda Maloiča zaradi odsotnosti.
Debevec se je strelstvu zapisal pred 42 leti v rojstni Postojni. Ko je pri osmih letih prvič prijel v roke puško, je bila njegova življenjska želja, da osvoji olimpijsko odličje. "Izbira streljanja je bila logična, saj je bil tedaj to šport številka ena, zato sem šel tja, kamor so si želeli vsi otroci. Zraven sem še malo brcal žogo," začetke opisuje Debevec, ki v enem letu na sprožilec puške pritisne od 30.000- do 40.000-krat. Potem ko je prvič nastopil na olimpijskih igrah leta 1984 v Los Angelesu, je bil tako zagnan za treniranje, da si je strelišče uredil kar v hodniku in garaži v lastni hiši na Škofljici, kar zaradi elektorskih tarč ni bilo niti posebno zahtevno. Ne spada med športnike, ki bi imeli pred tekmami posebne obrede ali s seboj nosili plišaste medvedke, kot počnejo nekateri njegovi tekmeci, čeprav so stari 40 let in več. Le trener Mikolič ima s seboj v torbi vedno banano, ki jo je Rajmond pojedel tudi včeraj v poldrugo uro dolgem premoru med kvalifikacijami in finalom z desetimi streli. Zaradi Debevca je trener Mikolič pred 20 leti tudi prenehal kaditi. Z olimpijskimi nastopi niso povezani le Rajmondovi športni dosežki. Sin Matej se je rodil, ko je bil na olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni, štiri leta mlajši Andrej pa v času iger v Atlanti. Ko je bil na olimpijskih igrah v Pekingu, je bila žena Metka s sinovoma na počitnicah v Bolgariji. Za vsak rojstni dan pripravi dve praznovanji, enega za družino, drugega za prijatelje, je pa tudi magnet za tatove. Leta 2003 so mu nepridipravi vdrli v hišo, vzeli avtomobilske ključe in se z avtom odpeljali z darili vred, ki jih je tisti večer prejel za 40. rojstni dan. Druga kraja je bila precej bolj boleča, saj je 80 dni pred olimpijskimi igrami ostal brez tekmovalne puške z vsemi nastavki, na katero je bil zelo navezan, saj je z njo osvojil kolajno v Pekingu. Za nameček so mu lopovi izpraznili še trgovino s strelsko opremo na Dolenjski cesti v Ljubljani in odpeljali avtomobil BMW. "Z obilo iznajdljivosti sem le sestavil novo puško. Veliko stvari je bilo enakih, nekaterih delov sploh nisem mogel več dobiti, ker so unikatni izdelki, nekaj delov pa že deset let ne proizvajajo več," je pojasnil Debevec. Ko je treniral z drugo puško, ki se mu ni povsem prilagajala, mu je ob vsakem poku malce odrgnilo kožo na obrazu.
Ima velike težave z vidom. "Kratkoviden sem že od otroštva, vendar sem to odpravil s korekcijskimi stekli. Z leti se pojavi težava z daljnovidnostjo, ker moram sočasno videti tako na blizu kot na daleč. Imam pokrovitelja, ki me oskrbuje z zelo kakovostnimi stekli, ki jih pri običajnem optiku ni mogoče dobiti. Gre za nekakšno umetno dioptrijo, saj moram zaradi daljnovidnosti in kratkovidnosti sklepati kompromise in izbrati steklo, ki ni najboljše niti za blizu niti za daleč," pojasni Debevec, ki je od leta 1991 zaposlen v Slovenski vojski.
Zase pravi, da je prepirljiv, zato se ga pred tekmo vsi izogibajo. A običajno najde grešnega kozla, da se znese nad njim in tako porabi malo adrenalina. Leta 2007 je odpovedal podeljevanje nagrad na športniku leta po tistem, ko je prebral tekst, ki bi ga moral zdrdrati na odru, in je ocenil, da bi besedilo okrnilo njegovo podobo in ugled športnika. V nasprotju z mlajšimi kolegi ne obiskuje športnih psihologov. Uporablja elemente avtogenega treninga, vendar je bolj samouk. Ker je po izobrazbi ekonomist, se dobro znajde v poslovnem svetu, predvsem je na tekočem s poslovanjem na borzi, obenem je ljubitelj dobre hrane in izjemen poznavalec vin, zato je včerajšnji kolajni nazdravil s kozarčkom rujnega.
